Laži mi

Ob enajstih pokličem varuško in ji povem, da se že vozim z vaje v Novi Gorici. Pravi, da je imela težave z najinim šestletnim sinom, jokal je pred spanjem, češ da je to najslabši dan v njegovem življenju. Miklavž mu ni prinesel nobenega darila, mlajšemu bratu pa je prinesel dve, eno na fizioterapiji in drugo na telovadbi za majhne otroke. Večjih otrok v gimnastični telovadnici ni obiskal. Kateri dan je sploh danes, poleg tega, da je dva dni pred premiero? A je že Miklavž? Pa komu pade na um, da najame umetnega Miklavža samo za eno nadstropje športnega centra? Kako se je to zgodilo? Imela sem pripravljena darilca za oba. Spomnim se, da sem jih za konec tedna dala možu, da bi jih izročil varuški, preden bi šel na koncert. Nič ji ni dal. Pozabil je. Darilca so ostala skrita v shrambi. V naši družini je konec novembra in ves december logistični kaos. Mož, glasbenik, zabava ljudi na novoletnih koncertih, jaz pa besno končujem že kakšno predstavo, ki se bo igrala v abonmaju pred novim letom. Najina otroka, tako kot otroci igralcev, kuharjev, trgovcev in drugih odgovornih za čarobnost decembra, pogosto okrašujeta smreke, gledata lučke, pečeta piškote, rišeta-pišeta pisma dedku Mrazu z različnimi starimi starši in varuškami. Vozim se po mokri avtocesti in histeriziram: pozabila sem na Miklavža, sem najslabša mama na svetu. Ustavim se na prvi črpalki in v napadu slabe vesti kupim kup precenjenih sladkarij. Doma splezam v skrite kotičke shrambe in najdem pozabljeno Miklavževo darilo. Polnoč je že mimo, ko zbudim sina, in prvo, kar mi še napol v spanju reče, je, da je Miklavž pozabil nanj. Zaboli me zaradi slabe vesti. Natvezem mu zgodbico, kako je Miklavž zamešal in je darilo prinesel v Novo Gorico, ker je mislil, da je on na vaji z mano. Ne morem presoditi, ali mi verjame ali ne, preveč je zaspan. Pogleda v vrečko, najde batmansko superorodje, ki si ga je tako želel, ga da pod blazino in omaga. Zmešana sem, zbudila sem otroka sredi noči, da mu lažem. Kako mi bo sploh še kdaj verjel?

Do sedaj je vse to praznično laganje še nekako šlo. Bila sta še majhna. To leto je postalo nemogoče. Kljub vsej profesionalni spretnosti v pripovedovanju zgodb preprosto nimam dovolj domišljije, da bi razložila tri dobre može, ki se ves mesec multiplicirajo na vogalih ulic, trgovin, bolnišnic, vrtcev in gledališč. In prinašajo ne eno, ampak vsaj tri darila. Seveda, če si sposoben vsa ta darila zagotoviti. Ob vsem laganju se počutim skrajno nelagodno. Delam v produkciji iluzij, ampak v mojem svetu se nikoli ne delamo, da je to, kar proizvajamo, res.

Začelo se je s pisanjem pisma. Nismo se mogli dogovoriti, ali naj pišemo dedku Mrazu ali Božičku. Vztrajala sem pri silvestrovem, čakanju polnoči, dedku Mrazu, jelenčkih in saneh, ker bi se res rada izognila božiču, jaslicam, trem kraljem in malemu Jezusu. Mlajši sin me je razsvetlil, da na severnem tečaju z jelenčki, zvončki, palčki in tovarno igrač živi Božiček in ne dedek Mraz. To je videl v risanki. In da ima čarobni prah, leteče jelene in sani, pride v hišo skozi kamin (ker ima, logično, vsak otrok v dnevni sobi kamin), pusti darila pod smreko. Starejši sin se ni strinjal in je držal z mano, da je to dedek Mraz, ker je v drugi risanki videl, da je oblečen v belo in ima kučmo, zato mu pa pojemo pesmico Siva kučma, bela brada, kadar ga kličemo, naj pride v vrtec in mamino službo. In da rdeči Božiček pride pri babici in dedku, ko imamo kosilo. Nisem niti vprašala, zakaj se je ta rdeče oblečeni, debeluškasti dedek, ki živi na severnem tečaju, odločil darila nositi ravno na 24. december, ko je bil v hlevu rojen mali Jezus, kaj šele, zakaj pri babici iz Srbije nosi po novem letu. Eto, to se ti zgodi, če sam ne znaš ohranjati ene tradicije in stati za eno zgodbo.

In zdaj še ta Miklavž. Oprostita, otroka, ampak vsa ta zgodba o svetem Nikolaju, ki hodi s knjigo pridnih otrok, in o strašnih parkeljnih mi ni bila nikoli zares jasna. Zakaj se ti gospodje pustijo srečati večkrat in na različnih koncih, tega mi tudi nista znala razložiti. Nekaj sta mencala o Božičkovih-Dedekmrazovih-Miklavževih pomočnikih, ker je na svetu tako veliko otrok, da oni ne zmorejo vsega sami. Potem je mlajši sin posumil, da sem skeptična, in mi je odločno zatrdil, da Božiček res obstaja, saj mu je to povedala vzgojiteljica v vrtcu. Mislim, da si otroci tako želijo, da bi obstajalo nekaj, kar skrivaj usliši tvoje želje in ti jih izpolni, da preprosto privolijo v vse laži. Kakor stvar razumem sama, so si ti gospodje razdelili datume v mesecu, ne pa tudi funkcij, saj vsi trije delajo isto – ustrahujejo otroke, presojajo, ali so bili ali niso bili dovolj pridni za darila. In silijo starše, da ta darila kupujejo, ali pa so v stiski, ker jih ne morejo kupiti.

Generacija kinder jajčk. Ni pomembno, kaj je, samo da je presenečenje.

Po tem laganju se mi je zazdelo, da je treba otroka ozavestiti in jima razložiti, da taka količina božičkovsko-dedkomr azo vsk o-mikla vže vskih daril ni ravno normalna in da je treba kaj narediti za socialno pravičnost. Imelo me je, da bi jima razložila, da Božičkova tovarna ni na severnem tečaju, ampak na Kitajskem, v mestu, ki se mu reče Yiwu, v katerem približno 600 tovarn proizvaja novoletne dekoracije za ves svet. In da so njegovi palčki slabo plačani azijski delavci, ki izdelujejo na milijone enakih igrač v groznih razmerah in si pri tem uničujejo zdravje ter zastrupljajo svoje in s tem tudi naše okolje. Da bi se še bolj trpinčila, sem pogledala še fotografije teh tovarn in delavcev, ki s papirnatimi zaščitnimi maskami delajo s strupenimi barvami. Hotela sem jima povedati, da vsa ta krama, ki jo za novo leto kupujemo in vlečemo domov, samo smeti naš planet. Da za praznike pojemo preveč hrane in je še več zavržemo. In da vse to praznično razpoloženje, lučke in ognjemeti onesnažujejo zrak in travmatizirajo živali. Zato snega za božič od njunega rojstva sploh še ni bilo in smo si za to sami krivi. Ampak seveda nisem našla moči, da bi se spoprijela z njunim razočaranjem ob rušenju iluzij. Tako kot nisem nikoli našla moči, da bi se uprla laganju o dobrih možeh. Tudi nisem bila prepričana, koliko krivde za stanje stvari lahko naprtim pet- in šestletnikom. Laže mi je bilo še naprej sodelovati v karavani, zato sem pripravila darila za božično večerjo pri starih starši, in čakanje dedka Mraza za silvestrovo. Poleg tega sem nas prijavila na novoletni žur z dedkom Mrazom za otroke samozaposlenih v kulturi, na katerega bodo letos povabljeni tudi otroci beguncev.

Da se rešim občutka krivde, sem nas prijavila še za sodelovanje pri projektu Božiček za en dan. Raje bi videla, če bi bil dedek Mraz za en dan, ampak pustimo formalnosti. Otrokoma sem razložila, da bomo to leto Božičkovi pomočniki in bomo otrokom, katerih starši ne morejo kupiti daril, mi pripravili kakšno. Pa je spet nastala zmeda. Kdo zdaj nosi-izdeluje-kupuje darila, starši ali Božiček? Starejši sin mi je razložil, da jim je vzgojiteljica v vrtcu povedala, da so tudi taki otroci, pa ne samo v Afriki, ampak celo pri nas, ki so revni in jim moramo polepšati praznike, zato jim naredimo darila in tako pomagamo Božičku-dedku Mrazu. Pa smo se lotili pripravljanja darilne škatle za fantka, malo starejšega od njiju. Polepila sta večjo škatlo za čevlje in šli smo v trgovino, da bi kupili tisto, s čimer jo bomo napolnili: eno igračo, nekaj sladkega, nekaj za šolo, nekaj oblačil in nekaj za cartanje. Fanta sta seveda izbrala tisto, kar si sama želita, in sta se komaj ločila od igrač. Vzgojila sva idealna potrošnika. Čeprav ne vem, od česa bomo živeli in ali bova imela projekte, za katere bova prihodnje leto plačana, imata moja otroka preveč igrač in dobila jih bosta še. Generacija kinder jajčkov. Ni pomembno, kaj je, samo da je presenečenje. Čokolada sploh ni več pomembna, čokolado itak požrem jaz, potem ko se že dva dni valja po kuhinjskem pultu.

Pripravljanje škatle še ni potolažilo moje slabe vesti. Poskušala sem nas prijaviti še na akcijo Zveze prijateljev mladine Trije zimski botri, v kateri otroci iz socialno ogroženih družin napišejo želje enemu od dobrih mož. Tisti, ki se prijavi, dobi tri pisma in izbere, katerega otroka bo obdaril. Ker sem bila pozna, sem dobila pisma, ki so ostala, ki jih ni nihče izbral. V enem si je otrok želel play station. Tega mu ne morem kupiti. Kaj mu pade na um, da si to zaželi? Potem sem se zamislila nad svojo potrebo, da si lajšam vest, ker imam ta trenutek več kot njegovi starši. In zakaj si otrok ne bi želel play stationa? Saj je prosil vsemogočnega dedka Mraza, ki vse to izdeluje, naj mu ga prinese. Seveda si otrok želi tisto, kar imajo drugi otroci. Ampak tega mu res ne morem privoščiti in očitno tudi drugi ljudje, ki so darovali, ne, ker je njegovo pismo ostalo neizbrano. Ali res ne morem? Tudi če se čemu odpovem? Pa tudi če bi lahko, je ta play station samo podlaga za nadaljnje nakupovanje igric, ki jih starši ne bodo zmogli. Poleg tega je na nekaj to napravo treba priklopiti. Kliknila sem na drugo pismo. Potem me je bilo sram. Obnašam se kot takrat, ko smo pomagali beguncem in se hkrati jezili nanje, da so nehvaležni, ker niso pospravili smeti za sabo. Naslednje pismo je bilo od malo starejše dijakinje. Želi si računalnik, da bo lahko delala za šolo, ampak če tega dedek Mraz ne zmore, bo pa vesela tudi kakšne malenkosti. Niti tega pisma nisem izbrala. Mogoče bo kdo drug zmogel kupiti računalnik ali ji poslati rabljenega. Če ji pošljem kakšno malenkost, jo bom prikrajšala za to možnost. Ampak ker je nisem izbrala, mogoče ne bo dobila ničesar. Mogoče bi se morali združiti s prijatelji, da bi ji uresničili željo. Izbrala sem otroka, ki si je želel zimski pajac in škornje, da bi se lahko sankal. Zimski pajac in škornji so več, kot lahko zapravim za tolaženje svoje vesti. Nečemu se bom vendarle morala odpovedati. Ampak to je verjetno tudi poanta. Je res mogoče, da otroci v tej državi pišejo dedku Mrazu za škornje?

V napadu potrebe, da bi pravilno vzgajala otroke, sem organizirala še pospravljanje otroške sobe. Na kup smo dali igrače, ki sta jih fanta prerasla, in po kar nekaj pregovarjanja sem dosegla, da se odpovesta še nekaterim, ki jih imata rada, če hočeta, da jima čudežni dedki prinesejo kaj novega. Ko mi je zmanjkalo energije za pregovarjanje, sem, skrajno nepedagoško, nekaj igrač spakirala, medtem ko sta spala. To leto se ne morem odločiti, ali naj jih nesem v azilni dom ali jih, tako kot vsako leto, razdelim med ambulante, bolnišnice, rehabilitacijske centre in zdravstvene domove.

Potreba po tem, da sem dobra, je za mojo družino včasih naporna. Pred nekaj leti sem med prijatelji organizirala celo zbiranje igrač za otroke brez staršev v Srbiji. Nekdo je mojo zamisel razširil na spletu in akcija mi je skoraj ušla izpod nadzora. Klicali so me neznani ljudje in mi nosili vse od čudovitih novih igrač do črnih vreč za smeti, v katere so med pospravljanjem otroške sobe metali stare igrače. Neka radijska postaja je zbrala več kot 700 pliškotov in jih donirala. Ves mesec sem ob pomoči nekaj prijateljic pregledovala, sortirala, popravljala, prala igrače, da sem jih usposobila za transport. Potem smo imeli težavo s prevozom. Ker nismo registrirana organizacija, nismo vedeli, kako naj vse to spravimo čez meje. Dneve sem v garaži pakirala igrače in obleke v vakuumske vreče, da bi zavzele manj prostora, potem sem vreče lepila z debelim lepilnim trakom, da ne bi razneslo avta, če bi vakuum popustil. Na srečo se je dobro končalo. Po e-pošti so nam iz Srbije poslali pismo, da pričakujejo donacijo. Nekaj naklonjenih ljudi je poklicalo kolege na mejnih prehodih. In se je naš mali konvoj treh avtomobilov, 41 kg oblek, 21 kg sladkarij, približno toliko kozmetike in precej različnih igrač prebil do otrok. Zapravila sem 900 evrov svojega in 500 evrov očetovega denarja – za baretije, popravila, vakuumske vreče, dodatno trugo za avto, potne stroške. Ljudje smo včasih nerazumno zaupljivi. Lahko bi bila goljufinja. Ljudje, ki so donirali, niso nikoli izvedeli, ali so te stvari res prispele na cilj. Nisem imela dovolj energije, da bi si zapisala vse kontakte darovalcev in jih pozneje obvestila. Tudi v zavodu mi niso dovolili obiskati in fotografirati otrok. Videla sem samo njihovo skladišče. Upam, da so pripeljano dali v prave roke.

Neko leto sem celo hotela zbrati večjo količino denarja in kupiti ultrazvočno napravo za oddelek za prezgodaj rojene otroke v Ljubljanski porodnišnici. Ustavila me je prijateljica, ki tudi dela v kulturi. Razložila mi je, da resnično nima smisla prositi umetnikov, ki sami živijo na meji revščine, naj prispevajo za predrag aparat, ki bi ga moral zagotoviti sistem. Imela je prav. Nekatere stvari je veliko bolje reševati sistemsko; veliko učinkovitejši bi bil pritisk na tiste, ki odločajo v našem imenu, naj jih uredijo, kot da zbiramo za inkubator za inkubatorjem in pomagamo otroku za otrokom. Ampak težava nastane, ko tisti, ki dejansko imajo moč, namesto da bi uredili provizije pri nabavi aparatur v zdravstvu in omejili zaslužke zavarovalnicam, sami donirajo inkubator. Težava je, da občutek nemoči, ker ne morem vplivati na sistem okrog sebe, mirim z dobrodelnimi akcijami. Bolj nemočne ko se počutimo pri načrtovanju vodenja države in sveta, bolj se zatekamo k solidarnosti in dobrodelnosti na mikro ravni. Namesto da bi otrokoma razložila, da smo zabredli v potrošništvo in da takšna količina igrač nima smisla, za hip kupim njuno ljubezen z odvijanjem daril in lažem in lažem naprej