Motiv za delo brez prihodnosti

Ni vsak primeren za nočno delo v novomeški tovarni avtomobilov Revoz. Mora biti višji od 165 centimetrov, ker manjši ne sežejo dovolj visoko, da bi lahko sestavljali avtomobile, ki se peljejo po tekočem traku. Imeti mora zadostno fizično kondicijo, ki se preverja na zdravniškem pregledu, ter ročne spretnosti, ki se preverjajo na testu spretnosti gibov v učilnici. Predvsem pa mora biti dovolj motiviran.

Ko je bil predsednik vlade Miro Cerar novembra lani na obisku v Revozu, so mu člani uprave zaupali željo, da bi bilo takih ljudi več. »Sem kar nekoliko zaskrbljen,« je potožil Cerar, »ko slišim, da ni motiva za delo tukaj, čeprav se ponuja na stotine delovnih mest v Revozu.«

Revoz, ki je del francoske multinacionalke Renault, si je izboril, da bo poleg twingov in smartov izdeloval še clie četrte generacije. Te proizvajajo že v dveh tovarnah v Turčiji in Franciji, vendar to ni dovolj za vse kupce, ki si jih želijo.

Nočna izmena v Revozu ni redna in nazadnje so med deseto zvečer in šesto zjutraj delali tri mesece na prehodu iz leta 2015 v 2016. Tokratna se bo začela z marcem in zanjo potrebujejo tristo delavcev ter morda pozneje še dvesto. Prvih tristo se bo zaposlilo konec januarja, saj jih pred delom čaka štiritedensko uvajanje.

Dolgotrajen postopek izbora je omogočal večkratno preverjanje, ali je kandidat resnično motiviran za nočno delo v Revozu. Posebej so motiviranost preverili tudi strokovnjaki agencij.

Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje sporočil, da je zagotovitev ustreznih in motiviranih delavcev Revozu zanje izziv. O možnosti za delo so obvestili več kot 11.700 brezposelnih, 2382 pa so jih povabili na informacijsko motivacijske delavnice. »Trenutno intenzivno potekajo selekcijski postopki, pri katerih so uspešni le najbolj motivirani kandidati, ki imajo obenem tudi zahtevane ročne spretnosti,« so zapisali.

V postopku izbora sta skupinskim predstavitvam sledila individualen pogovor kandidatov in oddaja vloge za zaposlitev. Ker jih ne bi zaposlil neposredno Revoz, so nato obiskali agencijo za zaposlovanje. Tam so se pogovorili ter opravili test ročnih spretnosti. Če so uspešno opravili še zdravniški pregled, so bili povabljeni na uvajalni seminar v tovarno.

Zavod je poročal, da med postopkom prihaja do precejšnjega upada delavcev. Le pri manjšem številu kandidatov so bili vzrok za to nezadostna fizična kondicija, slabo zdravje ali nespretne roke, pravi član uprave Agencije M Servis Marko Mikulin. »Vzrok za osip je pri odločitvi kandidatov, da nimajo motivacije na sploh ali za delo pri konkretnem naročniku.«

Dolgotrajen postopek izbora je omogočal večkratno preverjanje, ali je kandidat resnično motiviran. Poleg neposrednih vprašanj o motiviranosti so to preverili še strokovni sodelavci agencij, ki so za to posebej usposobljeni, opisuje Mikulin.

Čeprav je zavod za zaposlovanje uredil sestanek s hrvaškimi kolegi, so delavce za Revoz vendarle našli v Sloveniji. Na Hrvaškem so se tako za zdaj zgolj »pozanimali o možnostih in navezali posamezne stike za primer, če bi bilo iskanje kandidatov zunaj Slovenije potrebno«, pravi Nevenka Bašek Zildžović, ki vodi Revozovo službo za komuniciranje.

Štejejo stotinke sekunde

Pred več leti je Revoz že najemal tuje delavce za nočno izmeno, vendar se je ta možnost zelo omejila, potem ko je država zaostrila zakonodajo za zaposlovalne agencije.

Ko je Revoz nazadnje iskal delavce za nočno izmeno, jih je potreboval več kot tisoč in jih je našel v Slovenji, čeprav zavod za zaposlovanje o tem ni obveščal javnosti in predsednik vlade ni izražal zaskrbljenosti. Takrat je prošnje poslalo več kot štiri tisoč kandidatov in iz ust predstavnikov Revoza smo neuradno slišali, da je bilo zelo veliko izločenih, ker so na zdravniškem pregledu v njihovih telesnih tekočinah našli sledi uživanja drog. Šlo naj bi predvsem za mlade kandidate.

Da je zdaj drugače, je po mnenju Nevenke Bašek Zildžović »predvsem odraz stanja na trgu dela, saj imajo v tem trenutki kandidati veliko izbiro in si lahko, če se v tovrstnem delu ne vidijo, hitro premislijo«. Že lani je dejala, da delo za tekočim trakom ni za vsakega. »Če bi mene kdo dal na trak, bi imela hude težave.«

Potem ko je zavod sporočil, kako težko je najti delavce, je moški, ki se predstavlja kot »Kostin mozek«, na svojem spletnem blogu objavil zapis o svoji izkušnji dela v Revozu. »Delo je naporno, zahtevno in izčrpavajoče. Tako fizično kot psihično. Terja pozornost, zbranost, natančnost, hitrost. Vzdušje na delovnem mestu je vse prej kot sproščeno, pogoji dela pa nikakor ugodni.«

Delo za tekočim trakom v sodobni tovarni avtomobilov je monotono, a zahteva veliko osredotočenost. Podjetja se trudijo skrajšati čas vsake delavčeve operacije.

V osmih urah se trak ustavi trikrat, pol ure za malico ter dvakrat po pet minut. »Trak ne čaka nikogar. Če se vmes zgodi zastoj, je ta zaradi človeške napake,« je zapisal Kostin mozek, ki želi ostati anonimen, da si ne bi ogrozil prihodnjih zaposlitvenih možnosti.

Napake in strah pred njimi so bile očitno zelo pomemben del njegove izkušnje. »Tu ne gre za minute. Za sekunde in stotinke gre. Če trak v izmeni stoji dvaindevetdeset sekund, to pomeni, da je bilo izdelano eno vozilo manj, kot bi lahko bilo, kar podjetju predstavlja izgubo dobička. Krivda je tvoja,« pravi in našteva, da krivda namiguje na osebne pomanjkljivosti, kot so površnost, malomarnost, počasnost, nespretnost.

»Šteje vsaka stotinka, ki jo izgubiš s tem, ko ne delaš z obema rokama hkrati. Medtem, ko imaš vijačnik v eni roki in z njim odvijaš vijak, si moraš z drugo roko že pripraviti kabel z maso, ki nanj sodi, saj ti v nasprotnem primeru zmanjka časa, na kar te prične opozarjati semafor, ki posveti najprej oranžno in oddaja kratke piske, potem pa sveti rdeče in piska še hitreje, še glasneje in bolj predirljivo kot prej.«

Kostin mozek pravi, da je v Revozu delal novembra lani, dva dni pred iztekom poskusnega roka pa naj bi mu izročili odpoved pogodbe. »Nedoseganje časa cikla, potrebnega za nemoteno delovanje. Delavec je opravil približno 85 % operacij v času cikla,« naj bi zapisali v obrazložitvi.

Delal je dopoldanske in popoldanske izmene. Dnevni izmeni sestavita po okoli 240 vozil, torej ima delavec približno minuto in dvajset sekund za vsakega. V nočni pa gre mimo delavca med 160 in 180 vozil, torej je z vsakim okoli dve minuti in pol. Vendar je delavcev v nočni izmeni manj, zato ima vsak več opravil.

Mesečna plača začetnika, ki dela čez dan, je v Revozu 910 evrov bruto ali med 640 in 704 evrov neto. Najnovejših 300 delavcev bo delalo samo ponoči, osem ur na noč in pet dni na teden. Za to bodo dobili 1260 evrov bruto oziroma med 865 do 936 evrov neto na mesec ter regres, ki je lani znašal 1100 evrov bruto, in letno nagrado, ki je odvisna od uspeha podjetja. Če bo treba, bodo delali tudi nadure in ob sobotah, kar se plača dodatno.

Ko drugi spijo

Ljudje smo si različni in velja na primer, da so ekstrovertirani bolj pripravljeni za delo ponoči kot introvertirani. Kljub temu zdravniki opažajo, da se je težko izogniti škodljivim vplivom, ki jih ima nočno delo na človeški organizem.

»Težave, ki jih imajo izmenski in nočni delavci, so številne in segajo na več področij,« je leta 2013 zapisal strokovnjak za medicino dela dr. Marjan Bilban v reviji Delo in varnost. »Posledice se lahko izražajo na telesnem in duševnem počutju ter zdravju in tudi na družbenem, družabnem in družinskem življenju.«

Problemi so s spanjem, prebavo, utrujenostjo in razdražljivostjo, je navedel. Dodatne težave lahko izhajajo iz tega, da skoraj vsi ostali ljudje živijo v drugačnem ritmu, zato je zahtevno ohranjati družbene in družinske odnose, kar lahko pomeni še en izvor stresa.

Med delavci zadnje nočne izmene v Revozu je delal tudi Robert Ivanc, ki je po izobrazbi profesor geografije. V Revoz je šel tako zaradi reševanja svoje brezposelnosti kot zato, da bi dobil vpogled v resničnost sodobnih tovarn. Pripoved o tem, ki jo je objavil na spletni strani Za-misli.si, so povzeli številni mediji.

Napotenih agencijskih delavcev se lahko podjetje znebi brez zapletenih postopkov in brez organiziranega odpora delavcev, zato so idealni za tekmovanje na globaliziranem trgu.

Ivanc je iz Ljubljane. V Novo mesto se je vozil z avtobusom, ki je delavce v BTC-ju pobral zvečer dvajset minut čez osmo. Pravi, da se je domov vračal po osmi uri zjutraj in da je pogosto spal le dve uri na dan, a kljub temu med delom nikoli ni zazehal.

»Imel sem veliko težav, da sem lahko osem ur zdržal ritem tekočega traku, napori so bili nečloveški. Poleg hitrosti sem moral biti ves čas stoodstotno pozoren, da ne bi delal napak, kar je bilo zaradi tempa dela in mnogoterosti različnih operacij silno zahtevna stvar,« je pisal.

Optimizacija dela, kakršna je značilna za sodobno industrijo, večinoma pomeni, da se podjetje trudi skrajšati čas vsake delavčeve operacije in da učinkovitost gibov preverjajo s senzorji. Nekoč so imeli delavci nekajsekundne premore, ker so morali prehoditi nekaj metrov, da so si do delovnega mesta prinesli potrebne sestavne dele.

»Zdaj je poskrbljeno, da je vse tik ob njih. Človek ne zapusti delovnega mesta, zgolj ponavlja iste gibe. Gre za milisekunde,« je dejala predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela Metoda Dodič Fikfak, potem ko je prebrala Ivančev zapis.

Ivanc je zaznal bolečine, za katere je pozneje izvedel, da so znak tako imenovanega sindroma zapestnega prehoda. Uporabljal je elektronski vijačnik, »ki je privijal vijake z veliko hitrostjo in vsakokrat se je na roko prenesel sunek«. Vsak delovni dan oziroma noč »se je takih sunkov nabralo več kot petsto, kar sem tudi čutil na rokah«.

Takrat je zagotavljal, da dela ne bi mogel toliko bolje obvladati, da bi ga lahko opravljal brez protibolečinskih tablet in trajnih posledic. »Ne izbirajo nesposobnih ljudi,« je sklepal, a je kljub temu opazil, da so sodelavci »povsem iztrošeni, skrušenih obrazov, z rdečimi očmi v nočni izmeni nastopali že s ponedeljkom. Vikend ni zadoščal za regeneracijo. Resnično smo občutili permanentno preutrujenost.«

Nevenka Bašek Zlidžović je v odzivu na njegov zapis pojasnjevala, da najtežja delovna mesta avtomatizirajo, da je Ivanc delal v montaži, kjer je veliko žensk, in da taki, zelo ustvarjalni ljudje niso za delo za tekočim trakom v avtomobilski industriji.

»Delovna mesta niso težka,« je dejal Slavko Pungeršič, predsednik največjega sindikata v podjetju. To je podkrepil z navedbo, da za tekočim trakom delajo tudi petdeset let stari ljudje, ki to delo opravljajo že več kot dvajset let. Vendar je hkrati tempo opisal kot »zelo naporen«, »zelo hud« oziroma »ubijajoč«. »Vem, da je za nekatere, ki niso navajeni osem ur stati in izvajati take operacije, strašansko stresno.«

Potrošni ljudje

Ta teden je tudi Pungeršič poudarjal, kako pomembno je, da za delo najdejo dovolj motivirane delavce. »Vedno obstaja nevarnost, da veliko ljudi ne bo zdržalo. Ko nekdo gre, mora drugi prevzeti njegovo delo in je zaradi tega nezadovoljen.« Delavci, ki so v zaposleni v Revozu za nedoločen čas, so v nasprotju z občasnimi »stabilni«, je dodal.

Prav to, da delavce za nočno izmeno najemajo od agencij, je vzrok za težave z naborom, je prejšnji teden zatrdil Goran Lukić iz Delavske svetovalnice. »Kako si pravzaprav zamišljate ‘pritegniti in zadržati zavzete sodelavce’, če pa delavce, ki v tem trenutku prihajajo delat k vam, očitno razumete kot potrošno robo?« je javno vprašal vodstvo podjetja.

Ni jasno, ali delavci, ki so zaposleni prek agencij, Revoz stanejo manj ali več, kot če bi bili zaposleni pri njih. Plačo imajo enako, Revoz pa mora dodati še provizijo agenciji, katere znesek je poslovna skrivnost. Po drugi strani Revoz ne plačuje bolniških odsotnosti, ampak zgolj efektivno uro, ki je prav tako poslovna skrivnost.

Agencijski delavci so privlačni predvsem za podjetja, ki niso prepričana, za koliko časa bodo potrebovala delavce. »Trenutne ocene kažejo, da naj bi potrebo po novih sodelavcih v Revozu imeli vsaj za eno leto, če ne še več,« pravi Nevenka Bašek Zlidžović. Tudi za lansko nočno izmeno so menili, da bo trajala veliko več kot tri mesece. Že kmalu pa se je izkazalo, da se twingo in smart ne prodajata tako dobro, kot so pričakovali glede na odzive na sejmih in prispevke v medijih. S tem se jim je potrdila pravilnost odločitve, da delavcev ne zaposlijo sami, ampak jih najamejo prek agencij. Tako so se lahko tistih 450, ki je delalo ponoči, hitro znebili.

Pungeršič vseskozi trdi, da je agencijsko delo nepošteno do delavcev. »Zaposlitev pri agenciji je zaposlitev brez prihodnosti,« pravi. Agencijski delavci so po definiciji na voljo za različna podjetja, vendar jih ta uporabljajo praviloma za monotona ter psihično in fizično naporna dela. Zdravniki pri njih ugotavljajo slabše zdravje, kar je tudi posledica tega, da živijo v večjem stresu. Zaradi negotovosti zaposlitve so nenehno pod pritiskom, da se dokazujejo šefom.

Kljub svojim zadržkom je Pungeršič lani priznal, da je tudi za zaposlene v Revozu bolje, da podjetje delavce za nočno izmeno najame prek agencij. Če bi jih zaposlili v podjetju, bi namreč moralo podjetje ob odpuščanju narediti program presežnih delavcev. »Potem bi bili vsi na prepihu, tudi tisti, ki so tukaj že dolgo,« pravi. Napotenih agencijskih delavcev se lahko podjetje znebi brez zapletenih postopkov in brez organiziranega odpora delavcev, zato so idealni za podjetja, ki želijo konkurirati tekmecem po vsem svetu. »Nastopamo na globalnem avtomobilskem trgu, kjer je vse tempirano na neverjetno odzivnost,« je lani pojasnjevala Nevenka Bašek Zlidžović. »Če temu ne slediš, enostavno izpadeš.«

Ko ljudje hočejo avtomobile, jih mora biti podjetje sposobno zagotoviti tako hitro kot tekmec. Če ljudje teh avtomobilov nočejo več, pa ima podjetje kar naenkrat preveč delavcev. Poleg prispevka h konkurenčnosti agencijski delavci opravljajo še bolj daljnosežno nalogo. Njihova navzočnost opominja redno zaposlene delavce, da bi jim lahko bilo še slabše. In kot v tem konkretnem primeru, nezadostna motivacija ljudi, da bi delali prek agencij, daje oblastnikom priložnost, da moralizirajo o skrb zbujajočem pomanjkanju zavzetosti za delo.