Drago Demšar, 1942–2017

Ponavljaj za mano: »Kot smo vsi pričakovali ...« Da, tako me je Drago Demšar učil nastopati pred množico leta 1988 na Roški. Potegnil me je k sebi, trdo stisnil za bicepse, porukal in mi zabičal: »Franci, povedati moraš vse in nič, ker te bodo sicer zaprli, češ da si izdajal vojaške skrivnosti o dogajanju na sodišču. Povej, kaj se je zgodilo, ampak vedno začni stavek s ‘kot sem že pričakoval, je sodnik odločil, da se obtoženim pripor podaljša,’ ali pa ‘kot je znano, je tožilec zahteval maksimalno kazen’.« Da, skozi moja usta je takrat slovenski javnosti na Roški govoril Drago Demšar. Do takrat sva se že dobro spoznala, saj me je kot odgovornega urednika Mladine zastopal v vsaj desetih tožbah takratne države proti Mladini. Po nekaj letih skupnega boja za svobodo govora sem mu tako zaupal, da sem pred procesom JBTZ pri njem kuvertiral tudi svojo oporoko. Edino on je poznal njeno vsebino: da mora skupaj z mojimi brati doseči kazen za tiste, ki so me spravili v grob. Danes je to videti kot slaba šala, takrat pa res ni veliko manjkalo, da bi nas pospravili v vojaške marice in odpeljali gnit kam južno od Niša.