Komentar / Človek z masko

Lani novembra, v času Svetovnega foruma za demokracijo v organizaciji Sveta Evrope, sem se dva dneva bolj ali manj kot popolnoma pasivni opazovalec potikal po Palači Evropa evropskega sveta, iz ene v drugo konferenčno dvorano, in se resnično naposlušal govorov in razprav o stanju demokracije in pomembnosti izobraževanja pri njenem zagotavljanju. Popoldne drugega dne sem imel počasi že vsega dovolj, še najbolj pa lastnega cinizma, katerega vzhajanje, čeprav morda logično glede na širši kontekst dogodka (vse to se je namreč dogajalo na predvečer ameriških predsedniških volitev), je postajalo popolnoma nekonstruktivno. Odpravljal sem se ven, na večerni sprehod do hotela, mimo vseh tistih ambasad velikih in vplivnih držav, ki domujejo v luksuznih, starih meščanskih vilah na Avenue de la Liberte, ko me je nekaj, neki notranji občutek za obveznosti morda, preusmeril še na zadnjo delavnico, čeprav se je moj cinični jaz, zdaj že popolnoma razpuščen in zunaj nadzora, posmehljivo zmrdoval že ob samem njenem naslovu. Lightning talks. Še ena od terminoloških pogruntavščin marketinških frikov in gurujev, še ena privlačna fraza, ki se prime, še en nov dizajnersko brezhiben paket, v katerega bomo lahko pakirali najrazličnejši bulšit in ga prodajali na konferencah in seminarjih.