Eleganten in radoveden

Pravzaprav je bilo že vnaprej jasno, da bo nastop slovitega chicaškega pihalca, skladatelja, improvizatorja in pedagoga v ljubljanskem Cankarjevem domu eden letošnjih domačih jazzovskih vrhuncev. Roscoe Mitchell že kakšnega pol stoletja velja za enega ključnih ustvarjalcev v polju avantgardnega jazza. Kot član legendarnega chicaškega kolektiva AACM je v šestdesetih letih minulega stoletja jazzovsko glasbo odprl številnim vplivom. Te je kot vodja benda, iz katerega je pozneje nastala zasedba Art Ensemble of Chicago, leta 1966 izpostavil na plošči Sound, ki je obveljala za eno od freejazzovskih prelomnic. In ta radovednost 76-letnika spremlja skozi vso kariero.

Še vedno pa je tudi v izvrstni kondiciji. O tem smo se nazadnje lahko prepričali pred tremi leti, ko je v Cankarjevem domu, enako kot tokrat, gostoval na Cankarjevih torkih. Podobno je bilo še štiri leta prej, ko je nastopil na ljubljanskem Jazz festivalu. Zato ne preseneča, da je Klub Cankarjevega doma v torek pokal po šivih.

K temu je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da je šlo za koncert iz serije, s katero se Mitchell ob petdeseti obletnici smrti poklanja eni največjih jazzovskih legend, Johnu Coltranu. Podobnih poklonov bomo letos gotovo slišali še veliko, a le malo bo takih, kjer bi se mu poklonil kdo, ki je imel z jazzovskim velikanom takšno izkušnjo kot Mitchell. Ta je igranje saksofona med drugim pilil prav ob poslušanju Coltranove glasbe, pozneje je proučeval njegovo zapuščino, leta 1966 pa z njim (povsem naključno) odigral tudi koncert. In ta izkušnja je na njem pustila močan pečat. Ne le zaradi Coltranovega statusa, pač pa, kot pravi sam, ker je v izmenjavi iz neposredne bližine začutil njegovega žarečega duha.

Poklon je bil torej skoraj samoumeven in v ta namen je Mitchell sestavil nov sekstet. Svojemu triu z bobnarjem Vincentom Davisom in kontrabasistom Juniusom Paulom je priključil še trio, ki ga sestavljajo violončelistka in skladateljica Tomeka Reid, violinistka Mazz Swift in kontrabasistka Silvia Bolognesi.

Najbrž se nihče ne bi pritoževal, če bi zasedba preprosto izvajala Coltranove skladbe. A Mitchell je k poklonu seveda pristopil po svoje. Na eni strani z reinterpretacijami Coltranovih skladb, ki jih je priredil za (radovedni) godalni trio, in na drugi s svojimi skladbami. V teh bi lahko iskali Mitchellovo vizijo Coltranovega morebitnega razvoja, hkrati pa smo dobili še izjemen vpogled v njegov prepoznavni izraz, ki se približno toliko kot na ameriški jazz opira tudi na (evropsko) klasično glasbo.

O tem, kdaj je zasedba sledila notnemu zapisu in kdaj (prosto) improvizirala, smo spet lahko le ugibali. Toda tudi iz tistih na prvi posluh najbolj kakofoničnih delov je šesterici uspelo izvabiti nekakšno mehkobnost in toplino, ki ju v sorodni glasbi ne slišimo pogosto. Če ne drugače, z vokaliziranjem Swiftowe ali pa kakšnim sporadičnim krikom Paula.

Ja, Mitchell je za to posebno priložnost sestavil odlično zasedbo in repertoar. To je ne nazadnje potrdil tudi odziv občinstva, ki si je na koncu izposlovalo dodatek.