Klemen Košak

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Politika

Boj proti »lenim« profesorjem

Rektor bi zmanjšal število rednih profesorjev

Rektor ljubljanske univerze dr. Ivan Svetlik je prepričan, da bi moralo biti rednih profesorjev manj. Med vsemi učitelji jih je po njegovih podatkih 40 odstotkov, kar naj bi bilo preveč, saj je to najvišji mogoči naziv. Redni profesorji so veliko bolj »zaščiteni« od tistih z nižjimi nazivi, zato naj bi bilo »kar nekaj takih«, ki »ugotovijo, da jim ni treba več delati v skladu z normami in pričakovanji univerze«.

Rektor bi rad piramido obrnil za 180 stopinj: vsak naziv bi moral biti ekskluzivnejši od nižjega.

Tudi če ne ugotavljamo točnosti Svetlikovih pavšalnih trditev o nemotiviranosti rednih profesorjev, lahko opozorimo, da bo obračanje piramide težko izvedljivo. Svetlik pravi, da obstajajo tri različice za dosego cilja. Po prvi bi moral zakon na novo uvesti preverjanje kakovosti dela rednih profesorjev in ti naj bi bili potem motivirani za boljše delo. Druga predvideva še en naziv med izrednim in rednim profesorjem, s čimer bi ljudje manjši delež kariere preživeli na najvišji stopnici. Po tretjem pa bi se omejilo število mest za redne profesorje in preostali bi se lahko za ta naziv potegovali samo, če bi kakšen redni profesor zapustil fakulteto.

Predsednik visokošolskega sindikata na ljubljanski univerzi dr. Gorazd Kovačič napoveduje, da bi se prvi možnosti uprli redni profesorji, ki imajo veliko institucionalno moč. Številni univerzitetni profesorji in predvsem profesorice so že opozorili, da je ta moč tolikšna, da jo visokošolske »elite« neetično izkoriščajo, na primer s prisvajanjem dela podrejenih učiteljev in raziskovalcev. Prav zato pa je neizbežno, da bi se nižji sloji uprli drugi in sploh tretji različici Svetlikovega načrta. »Takšen ukrep bi diskriminiral mlajše. Že z lune bi se videlo, da jim je kasta rednih profesorjev postavila zaporo, kakršne sama ni bila deležna.« Zadnja različica načrta je edina, ki bi jo bilo mogoče izpeljati. Habilitacijska komisija univerze ima namreč možnost, da zavrne soglasje s kandidaturo tudi tistim, ki izpolnjujejo vse »količinske« pogoje. Zato je lahko Svetlik že napovedal, da nihče ne bo kandidiral za nižji naziv od tistega, ki ga ima, čeprav to nikjer ni izrecno prepovedano. Tisti, ki pogojev za ohranitev naziva ne izpolnjujejo, »pač niso za to delo«, pravi rektor. Ti naj bi ostali brez službe.

Diskrecijska pravica komisije naj bi bila posledica »stremljenja h kakovosti, ki jo je težko kvantificirati«, pravi Svetlik. Ker merila »avtonomne akademske presoje«, na podlagi katere bi komisija odločila o soglasju, niso določena, bo mogoče pod ohlapno načelo avtonomije zajeti tudi neakademske vzgibe, na primer zaviranje napredovanja v višji naziv. Možnost pritožbe v habilitacijskem postopku pa je zelo omejena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.