Mefistov načrt

Mož, ki stoji za Donaldom Trumpom, njegov glavni strateg Stephen Bannon, je očitno najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike

Donald Trump med telefonskim pogovorom  z avstralskim predsednikom vlade. Prisotna sta še Stephen Bannon, glavni politični strateg, in Michael Flynn, svetovalec za varnost.

Donald Trump med telefonskim pogovorom z avstralskim predsednikom vlade. Prisotna sta še Stephen Bannon, glavni politični strateg, in Michael Flynn, svetovalec za varnost.
© Profimedia

Kdor želi dobiti okvirno predstavo o tem, kaj lahko doleti svet, se mora pozanimati, kako razmišlja Stephen Bannon. Kljub svojim 63 letom je krepak moški z gostimi lasmi. Njegov pogled je jasen in čuječen, kot kak ulični pretepač pogosto stisne ustnice, da jih sploh ni videti. Zdaj, ko je v Beli hiši, si celo obleče suknjič, prej pa je vzvišenemu Washingtonu svoj prezir kazal tako, da se je po prestolnici sprehajal v kratkih, razvlečenih športnih hlačah, neobrit in skuštran.

Novembra 2013 je zgodovinar Ronald Radosh multimilijonarja Bannona obiskal v njegovi mestni vili nedaleč od Kapitolskega griča. Postala sta pred fotografijo Bannonove hčere Maureen, ki v vojaški uniformi in z avtomatskim orožjem sedi na nekdanjem zlatem prestolu Sadama Huseina v Iraku. Bannon je bil takrat urednik desne propagandne spletne strani Breitbart, pogovarjala pa sta se o njegovih političnih ciljih. In takrat je Bannon izjavil: »Sem leninist.«

Zgodovinarju je vzelo sapo, Bannon pa je pojasnil: »Lenin je hotel uničiti državo. To je tudi moj cilj. Vse hočem sesuti in uničiti celoten establišment.« V mislih je imel demokratsko stranko, medije, a tudi republikance.

To je faustovski pakt: Mefisto Bannon je pripomogel, da je njegov dr. Faust Donald Trump postal velik in ga popeljal v Belo hišo.

Radosh je svoje spomine na srečanje opisal na novičarskem portalu The Daily Beast in kmalu so se o Bannonovem miselnem svetu tam razpisali tudi njegovi nekdanji zaupniki. »Steve je militarist, rad ima vojno, zanj je skoraj kot poezija,« je napisala njegova nekdanja kolegica Julia Jones. Bannon naj bi imel doma vsepovsod knjige o vojni. »Preučeval je vsa obdobja od Grčije in Rima. Vsako bitko, vsako vojno.« Nikoli naj ne bi obupal, se nikoli opravičil in nikoli pokazal šibkosti. Bannon naj bi živel v svetu, v katerem je vedno kot opoldne pri O. K. Corralu.

Knjigi Umetnost vojne Kitajca Sun Cuja (okoli 500 let pr. n. št.) in indijska Bhagavadgita naj bi bili med njegovimi najljubšimi. V tem prastarem epu je opisana bitka ob koncu sveta: sin nekega kneza se bojuje za svoje kraljestvo, ki so mu ga po krivici odvzeli. Inkarnirani Krišna ga biča, da nadaljuje, če omaga in ga mučijo pomisleki. In nato ga Krišna v bojnem vozu popelje v krvavi boj.

Donald Trump je vodjo svoje predvolilne kampanje Bannona in glavnega političnega stratega v Beli hiši zdaj imenoval še za stalnega člana sveta za nacionalno varnost. »To je nekaj najbolj strašnega, kar se je kdaj zgodilo,« je komentiral neki nekdanji Bannonov zaupnik. Najpomembnejši organ vlade namreč ne razpravlja le o različnih vidikih državne varnosti, temveč tudi o vojni in miru.

Bannon je pred nekaj meseci napovedal: »Čez pet do deset let bodo ZDA vpletene v vojno v Južnokitajskem morju« – proti Kitajski. Kitajska je jedrska sila. Poleg tega, je dodal Bannon, bo vojna tudi na Bližnjem vzhodu.

Bannonovo imenovanje v svet za nacionalno varnost je bila ena od številnih radikalnih odločitev v zadnjih tednih, ki spreminjajo ZDA in ostali svet. Večino odločitev je pripravil Bannon.

Trump in Bannon od 20. januarja skupaj napadata demokratične ustanove. Trump, obdan z zelo ozkim krogom zaupnikov, začenja revolucijo. Z njo naj bi ZDA spet postale velike kot nekoč, ko so bile meje bolj zaprte, ko so ženske ubogale in je bila dežela močna ter strah zbujajoča – tako na to gleda Bannon.

Ta nova stara Amerika je v komaj treh tednih dobila srhljivo otipljive obrise. Okvir predsedovanja postaja otipljivejši, metode razvidnejše: Trump ne skuša dobiti podpore za svoje namere in tudi ne skuša prepričevati. Ima sredstva, ima možnost odločanja in vlada kot avtokrat. Prepad v državi se še poglablja, izkopani so novi jarki, boj se je začel, in to ne le kulturni. Spori se ne vrtijo več le okoli lažnih novic, prirejenih podatkov in Trumpovih laži, na primer, temveč se začenja naslednji krog. Zdaj gre za politične odločitve in izrazit nacionalizem.

Bi Donald Trump deželo lahko ponižal v avtokracijo? Vsako upiranje zatre, kot da bi mogel spremeniti ves svet.

Predsednik Trump deluje povsem po Bannonovem okusu. Zdaj, ko je na oblasti, nastopa kot rušilec. Čast položaja mu nič ne pomeni in ga s svojimi pritlehnimi objavami na Twitterju in primitivnimi nastopi skruni od prvega dneva. Podpisuje predsedniške odloke, ki jih skuje v majhnem krogu: gradnja zidu na meji z Mehiko, pa prepoved vstopa v ZDA državljanom iz sedmih muslimanskih držav. S tem je sprožil besne demonstracije v svoji domovini in drugod po svetu in podoba ZDA postaja vse mračnejša.

Predsednik govori o smiselnosti mučenja, v telefonskih pogovorih grozi mehiškemu predsedniku, da mu bo za vrat poslal vojsko, če ne bo na domačih tleh končno poskrbel za »bad hombres«, hudobneže. Z avstralskim premierom se prepira zaradi begunske politike. Verjetno bo hotel preklicati pariški podnebni dogovor in zanetiti spor s Kitajsko. Njegovi ljudje napadajo Evropsko unijo. Postaja resno in skoraj ne bi moglo biti huje. Trump od začetka mandata besni kot tornado po svetovni politiki in približno tako si je Stephen Bannon verjetno vse skupaj tudi predstavljal.

Na kocki je veliko. Gre za trdoživost ameriške demokracije in njenih ustanov, gre za vprašanje, kako daleč lahko gre človek, ki preizkuša meje ustavnih pristojnosti predsednika. Gre za to, da so ZDA, zgled demokracije, dovzetne za novi avtoritarizem 21. stoletja.

V tem boju je Stephen Bannon, mož, ki je bil vedno tako daleč na desnem robu, da se je republikanskemu establišmentu zdel prismuknjen, tisti, ki poleg Trumpa vleče najpomembnejše niti. Vsi tisti, ki so se po Trumpovi zmagi tolažili, da bo v resnici tihi vladar podpredsednik Mike Pence in vse skupaj ne bo tako grozno, so se motili. Glavni ideolog Bele hiše je Bannon, njegov vpliv pa daleč presega vpliv uradnega vodje kabineta Reincea Priebusa, tradicionalnega republikanca. »Razrešite predsednika Bannona!« so na demonstraciji v New Yorku na svoje transparente napisali nekateri demonstranti.

Bannonov naraščajoči vpliv je skrb zbujajoč tudi zato, ker njegova navzočnost v sobi za krizne situacije premika mejo, ki v ameriški politiki velja že dolgo. Ta meja je ločevala politične stratege, ki so bili pozorni predvsem na odstotke v raziskavah javnega mnenja, in tiste, ki so se ukvarjali predvsem z varnostnimi vprašanji, torej so odločali o življenju in smrti vojakov. Trumpovi predhodniki so se predvsem hoteli izogniti vtisu, da na usodne odločitve v svetu za nacionalno varnost lahko vpliva notranjepolitična preračunljivost.

To ločnico je Trump odstranil z enim podpisom. In kot bi to še ne bilo dovolj, je hkrati iz stalnega kroga članov sveta odstranil dva strokovnjaka: direktorja nacionalnih varnostnih služb in načelnika generalštaba, vojaka z najvišjim činom.

Susan Rice, nekdanja ameriška veleposlanica pri OZN, je odlok označila za »popolnoma nor« in se ponorčevala: »Saj kdo pa sploh potrebuje vojaške nasvete in podatke tajnih služb, da sprejme odločitve o Islamski državi, Siriji, Afganistanu, Severni Koreji?«

V neuradnem Trumpovem kabinetu je poleg Bannona še en Stephen, in sicer Stephen Miller, predsednikov politični svetovalec. Poklicna pot Bannona in Millerja, ki se je prej zdela slepa ulica, se je pod Trumpom začela vzpenjati. Vzpon radikalnega desničarskega publicista na položaj najpomembnejšega šepetalca v državi se zdi skoraj neverjeten, Millerjeva zgodba pa je prav zares neverjetna.

Nekega dne med predvolilnim bojem na Floridi je Trump Millerja poslal na oder, da bi ogrel množico. Verjetno je šlo za naključje, saj se nihče natančno ne spomni, a Miller je bil pri tem tako učinkovit in je to storil tako vpadljivo, da je takrat stopil iz sence. S pomočjo iz ozadja je v naslednjih mesecih postal eden najzvestejših in najtesnejših Trumpovih sodelavcev. In tako je pri rosnih 31 letih na enem najvplivnejših položajev v ZDA.

To, kako je Miller obdelal množico, se številnim opazovalcem zdi po svoje strašno. Vedno znova jo je razburil: udrihal je po elitah v državi, ki naj bi se zarotile proti preprostemu narodu, bile odgovorne za odprte meje, prostotrgovinske sporazume in izginjajoči srednji sloj. Te tri točke so v Millerjevem, Bannonovem in Trumpovem pogledu na svet med seboj vzročno povezane.

Miller izvira iz liberalne judovske družine iz Kalifornije in je poklicno pot začel v senatu, kot mlajši asistent skrajno konservativnega senatorja Jeffa Sessionsa, ki naj bi zdaj kljub ogorčenju liberalnih borcev za državljanske pravice postal Trumpov pravosodni minister.

Bannonovo imenovanje v svet za nacionalno varnost je bila ena od številnih radikalnih odločitev v zadnjih tednih, ki spreminjajo ZDA in ostali svet.

Miller je bil Trumpov kurir, nato je govoril iz ozadja, dokler se ni s svojimi hujskaškimi tiradami prebil v Trumpovo prvo bojno vrsto. In zdaj je ta 31-letnik skoraj brez političnih izkušenj eden najvplivnejših mož v državi.

Avtokrati seveda stavijo na zvestobo. Pameten avtokrat podpira tiste, ki so mu zvesti, pa kljub temu redko kdaj pokaže, da koga zares posluša. Druga klasična značilnost avtokrata je, da razdeli najožji krog sodelavcev, tako da svojo naklonjenost pokaže zdaj enemu, zdaj drugemu. Že med predvolilnim bojem je bila notranja razdeljenost Trumpove ekipe legendarna, vsaka stran je o drugi posredovala interne podatke uradno sicer tako osovraženim medijem. In to se nadaljuje tudi v Beli hiši.

Centri moči udrihajo drug po drugem. Na eni strani sta Bannon in Miller, na drugi Trumpov zet Jared Kushner, ki mu pripisujejo zmernost, na tretji je dosedanja tiskovna predstavnica in sedanja posebna svetovalka Kellyanne Conway, ki je skovala pojem alternativna dejstva. Potem je tu še nekdanji vodja vojaške tajne službe DIA, Trumpov svetovalec za varnost general Michael Flynn, ki navija za spravo s Putinom.

Takšna je Trumpova Bela hiša, kaotično gnezdo z jasno nalogo: s Trumpom naj bi se ZDA radikalno spremenile. To niso republikanci, to so trumpisti. Niso konservativci, temveč nacionalisti. Bannon je njihov ideolog in je morda najbistrejši od njih, vsekakor pa je najnevarnejši.

Skupaj z Millerjem je verjetno napisal uvodni govor Trumpu, ko je ta nastopil položaj. Sovraštvo do establišmenta, geslo America First, obljuba, da bo ljudstvo spet imelo vpliv, delavski razred pa dostojanstvo – vse to je značilno za Bannona skupaj z izrazoma klanje, ki ga domnevno povzročajo kriminalci v ameriških mestih, in rdeča kri, ki so jo domoljubi prelili za svojo domovino.

Bannon je iz preproste družine irskih priseljencev. Njegov oče je delal v telefonskem podjetju, sam pa se je prebijal navzgor, postal častnik na rušilcu in se nato kot investicijski bančnik pri Goldmanu Sachsu vključil v establišment. Služil je milijone – in se nato obrnil ravno proti tistemu establišmentu, ki mu je omogočil, da je obogatel. Prevzel je urejanje desne propagandne spletne strani Breitbart.com.

Po letu 2012 se je z bombastičnimi novicami razvil v glasnika desnega gibanja čajankarjev in alternativnih desničarjev Alt Right, nato pa je opazil priložnost, da se s Trumpom prebije na oblast. Potreboval je koga, kot je Trump, in ta je potreboval koga, kot je Bannon, ki je prek novih medijev znal manipulirati z ljudmi.

To je faustovski pakt: Mefisto Bannon je pripomogel, da je njegov dr. Faust Donald Trump postal velik in ga popeljal v Belo hišo. Zdaj Trump uresničuje Bannonov načrt. Milijarder naj bi bil »silno orodje v naših rokah«, je preteklo poletje Bannon izjavil za Vanity Fair. »Nisem prepričan, ali se tega res zaveda.« Bannon ima s prvo osebo množine v mislih ameriško novo desnico, privržence gibanja čajankarjev, ki so veliko bolj desno od večine republikancev.

Obstaja posnetek 50-minutnega Bannonovega nastopa poleti 2014, ki so ga objavili na novičarski strani BuzzFeed, ki pokaže njegov način razmišljanja. V palači v Vatikanu so se takrat sestali predstavniki verskih desničarjev iz Evrope. Bannon, katolik, je sodeloval prek Skypa.

Naslednji dan, pred natančno stotimi leti, je začel Bannon, naj bi sarajevski atentat sprožil prvo svetovno vojno. »Do tistega dneva je vladal mir, cveteli so trgovina, globalizacija, širjenje tehnologije … Sedem tednov pozneje je bilo pet milijonov moških v uniformah in v mesecu dni je bilo več kot milijon mrtvih.« Svet naj bi bil zdaj spet na takšni točki, na začetku »brutalnega in krvavega spopada«. Krive naj bi bile »kriza naše cerkve, kriza vere, kriza Zahoda, kriza kapitalizma«.

Kapitalizem se je sprevrgel v zaščitniški nepotizem elite in prinaša bogastvo le še establišmentu, je povedal Bannon in poudaril, da ve, o čem govori. Nujna naj bi bila renesansa »razsvetljenega kapitalizma judovsko-krščanskega zahoda« s podjetniki, ki bodo odpirali delovna mesta in pripomogli k blaginji za vse.

Druga nevarnost naj bi se skrivala v sekularizaciji. Mlajši kot 30 let naj ne bi več verjeli v nič. Bojevati bi se morali za družbene vrednote in postati glasniki tradicionalne zakonske zveze ter proti splavu.

Tretja, morda največja nevarnost, je z zaslona pridigal Bannon, naj bi bil islam: »Smo v vojni proti islamskemu fašizmu.« Vendar naj bi državam grozil poraz.

Zato je zdaj nujen »populističen upor delovnih moških in žensk«, da bi hkrati premagali Wall Street in islam, nekakšno mednarodno gibanje čajankarjev po zgledu desno populistične stranke Ukip v Veliki Britaniji, ki naj bi jo dobro poznal. Republikanci v ZDA pa naj bi bili prevarantski kapitalisti.

Internacionala populistov, sovraštvo do elit, sklicevanje na delovno ljudstvo, skupni sovražnik, le da to tokrat niso judi, temveč muslimani, vse to zveni, kot bi bila Bannon in z njim Trump fašista. Pa to drži?

Zdaj so drugačni časi, enako velja za sredstva, poti in cilje. Ni več potrebna množica v rjavih srajcah, prav tako ni več kričečega Goebbelsa. Množice so danes na internetu, spremljajo stran Breitbart, sledijo Trumpu na Twitterju. Oblike pojavljanja so sodobne, posodobil se je tudi miselni svet. Vseeno pa se zdi, kot bi za vsem tem stala stara drža.

Konservativni avtor David Frum, ki je pisal govore Georgeu W. Bushu, je v eni svojih analiz za Atlantic opozoril, da bi Trump ZDA lahko preobrazil v avtokracijo – zgled naj bi bil predvsem madžarski premier Viktor Orban in ne toliko Adolf Hitler. Na Madžarskem naj bi imeli svobodne, čeprav ne čisto pravične volitve, prehod v totalitarizem naj bi potekal brez nasilja, celo čisto nedramatično.

Pripadnikov opozicije ne pobijajo, temveč jih samo izrivajo. Privrženci bogatijo, nasprotniki ostanejo revni. Tudi predsednik Trump lahko imenuje tiste, ki mu pritrjujejo, in postavlja na hladno kritike, predvsem to velja za najvišje ravni države. Sam pa lahko obogati še bolj, ne nazadnje Trump že zdaj tako zelo meša posel in vladanje, da bolj spominja na voditelja katere od postsovjetskih republik. Trump sovraži medije in izkrivlja resnico. »Svoboda v sodobni državi ni ogrožena zaradi prisile in nasilja, temveč zaradi postopnega vpliva korupcije in prevar, ki demoralizira.«

V številnih delih sveta tako imenovana neliberalna demokracija doživlja preporod. To je avtoritarna demokracija, v kateri je regent sicer izvoljen na bolj ali manj svobodnih volitvah, vendar so temeljne pravice državljanov omejene in je zamenjava oblasti otežena, svobodno izražanje mnenja in mediji so pod pritiskom, manjšine izgubijo zaščito in ločitev vej oblasti je v celoti ali deloma odpravljena.

Takšne razmere poznamo iz Rusije, Turčije in latinskoameriških držav, kot je Venezuela. Tam je takratni predsednik Hugo Chavez uporabljal tehnike vladanja, ki si jih je zdaj mogoče predstavljati tudi pri Trumpu – v neki televizijski oddaji je v živo odpuščal ministre, ki naj ne bi ustrezali njegovim zahtevam, revnim družinam je poklanjal hiše in politične nasprotnike obkladal z žaljivkami.

Je res mogoče, da bi takšne oblike vladanja zdaj okužile liberalno demokracijo Zahoda? Politolog Shadi Hamid, ki se je ukvarjal z islamističnimi gibanji in neoliberalno demokracijo na Bližnjem vzhodu, vidi podobnosti med Trumpovimi etnonacionalističnimi volivci in privrženci islamističnih strank v Tuniziji in Egiptu: tudi tam so večinoma preprosti ljudje, ki ne poznajo liberalnih vrednot, z volitvami na oblast začasno spravili nov tip politika.

Uničevalni bes Trumpovega gibanja bi lahko postal pomembna preizkušnja za ZDA, državo, v kateri so liberalne sile tako dobro organizirane, da se ne bodo vdale brez boja. Eric Schneiderman, državni tožilec zvezne države New York, je že povedal, da Trump »ne čuti spoštovanja do zakona«. Državo naj bi čakal izziv za ustavo.

Prva žrtev je vladni aparat v Washingtonu. Trumpova ekipa v Beli hiši je tako rekoč že izbrisala vse sledi predhodne vlade Baracka Obama. Pravosodno ministrico je bliskovito odpustil, ker je Trumpovo prepoved vstopa v državo označila za protizakonito. Odpustil je še nekaj drugih visokih uradnikov ali pa so ti sami dali odpoved.

Celi hodniki ministrstev so prazni, saj naslednikov še ni. Trump je med predvolilnim bojem napovedal boj prestolnici, češ da bo izsušil močvaro. In je mož beseda. To je bilo dobro vidno na zunanjem ministrstvu. Doslej je veljalo nenapisano pravilo, da novo vodstvo vsaj v prehodnem obdobju sodeluje z aparatom, da se izmenjajo informacije, šele nato sledijo zamenjave osebja. Trump se ni zmenil za to navado in tako je konec januarja moralo odstopiti skoraj celotno vodstvo zunanjega ministrstva, med njimi tudi državni sekretar Patrick Kennedy in trije drugi vodilni. Vsi so že delali tako pod republikanci kot pod demokrati. »Nihče ne ve, kako bo v prihodnje,« je povedal neki visoki uradnik. »Ne gre za usode posameznikov, skrbi me, kam nese državo.« Neki kolega je omenil, da ga peče vest. Bi moral obupati, ko država pluje v neugodno smer? Ali naj bi ostal in skušal omiliti posledice?

Ken Gude, strokovnjak za državno varnost pri levoliberalnem washingtonskem možganskem trustu Center for American Progress, Trumpovo polastitev oblasti vidi kot nevarno. Nova vlada naj bi poskusila onemogočiti klasična področja izvršilne oblasti, naj gre za svet za nacionalno varnost ali druge agencije. To je vidno iz načina, kako so bili izdani prvi odloki: majhen krog okoli Trumpa in Bannona odloča in izključuje vse vodilne člane vlade. Teh niti niso obvestili o vsebini novih odlokov, preden so jih objavili. Še nikoli ni bilo predsednika, ki bi tako načrtno skušal zaobiti vladni aparat.

Gude ima Bannona za nepredvidljivega še iz drugih razlogov: »Ima vizijo. Svet vidi podobno kot Islamska država, le iz nasprotne perspektive.« Pri Bannonu se vse suče okoli boja med silami krščanskega in silami islamskega sveta. »Pripravlja se na to soočenje.« A s Trumpom in Bannonom ni treba shajati le aparatu v Washingtonu, temveč potresni val ob zamenjavi oblasti občutijo tudi v drugih državah in se morajo nekako znajti s Trumpovimi ljudmi.

V oddaljeni Veliki Britaniji si Ted Malloch obeta, da bo postal ameriški veleposlanik pri Evropski uniji, in je že vnaprej vrgel bombo: Nekoč je s svojega diplomatskega položaja pomagal pri zatonu Sovjetske zveze, je povedal v intervjuju za BBC (za katerega priznava, da je bil morda v njem premalo diplomatski). Zdaj bo moral očitno ukrotiti neko drugo zvezo – namreč Evropsko unijo.

Ogorčenje v Bruslju je veliko, v evropskem parlamentu so najpomembnejše stranke zahtevale, da Mallochu zavrnejo akreditacijo za veleposlanika. Malloch, ki je potomec Rooseveltove predsedniške dinastije in trenutno predavatelj na poslovni fakulteti, je bil že januarja na predstavitvenem pogovoru pri prehodni ekipi Donalda Trumpa.

Trump in Malloch se poznata 20 let. Že na začetku predvolilnega boja je Malloch Trumpu svetoval pri zunanjepolitičnih in gospodarskih vprašanjih. Stephena Bannona pa pozna še iz časov, ko ga je kot šef Breitbarta prosil za intervju.

»Mnogi imajo napačno predstavo o njem. Je pameten tip,« je komentiral Malloch. »Trump ima zamisli, Bannon poskrbi za vse ostalo, taktiko in tako naprej.« Malloch je delal na Wall Streetu in za OZN v Ženevi; mnogim Trumpovim ljudem bi lahko očitali, da ne poznajo sveta, vsekakor pa tega ni mogoče oporekati Mallochu.

»Napovedujejo se temeljite spremembe v odnosu med ZDA in Evropo,« je napovedal. Washington naj bi postal previden glede mednarodnih organizacij, je to opisal diplomatsko. »S stališča ZDA je pogosto bolje, da s posameznimi članicami EU sodeluje dvostransko. Odkrito povedano so ZDA v takšnem primeru v prednosti.«

Evro naj bi v letu in pol morda propadel, saj gre za pomanjkljiv eksperiment. »Če bi sedel za posrednikovo mizo v investicijski banki, bi stavil proti evru,« je izjavil. Tako kot Trump je tudi Malloch prepričan, da izstop Velike Britanije iz EU ni zadnji tak primer. »Če se ozrete po Evropi, najdete skoraj poljubno število kandidatk.«

Malloch ve, kako razmišlja Trump. V Trumpovem sistemu je vse naravnano na hitrost in učinek: močan predsednik, malo nadzora, veliko cinizma – Trump je protimodel EU. To je kočljivo, še posebej zdaj, saj so razpoke v uniji vse večje. Finančna kriza, begunska kriza in izstop Velike Britanije šibijo unijo. Zdaj pa še Trump.

Za Donalda Tuska, predsednika Evropskega sveta, je ameriški predsednik eden od dejavnikov negotovosti za prihodnost Evrope, in sicer poleg Kitajske, Rusije, radikalnega islama, vojn in terorizma. Nova vlada v Washingtonu naj bi »pod vprašaj postavljala preteklih 70 let ameriške zunanje politike«.

Zato pa Trumpu ploskajo desni populisti iz vse celine. Madžarski avtokrat Viktor Orban in močni mož Poljske Jarosław Kaczynski sta doslej v Evropi stala na obrobju, zdaj pa je tega konec. Trumpova izvolitev zbuja upanje, je menil Orban. »Po njegovih besedah je pravica vseh držav, da svoje interese postavljajo na prvo mesto.«

Trump skuša načrtno povzročiti razdor v uniji. Njegov svetovalec za trgovino je Nemčiji očital, da skuša druge evrske države in ZDA izropati s pomočjo nesporno podcenjenega evra. Medtem sta Trump, ki se mu izstop Velike Britanije zdi nekaj veličastnega, in britanska premierka Theresa May z roko v roki odhajala iz Bele hiše – to je bil najboljši prvi zmenek vseh časov, je izjavil Malloch.

Trumpovi ljudje zaničujejo mednarodne organizacije in prezirajo večstranske sporazume – in verjetno bodo uničili tisto, kar je najpomembnejše za prihodnost človeštva. Do nedavnega je bil za to med drugim pristojen Myron Ebell, ki se v Trumpovi prehodni ekipi ukvarja z okoljem. Oziroma se ne ukvarja z njim. V preteklih tednih si je namreč prizadeval, da bi uistosmeril ameriško agencijo za varstvo okolja Epa. Podnebne spremembe omalovažuje kot blodnje, varovanje okolja pa za gospodarstvu škodljivo hudičevo seme. Znanstveniki, ki spremljajo podnebne spremembe, in tisti, ki so ugotovili, kako s to idejo obogateti, naj bi kovali zaroto v »podnebno-industrijskem kompleksu«.

Ebell se je več let na sodišču bojeval proti ameriški agenciji za varovanje okolja, zdaj jo želi skrčiti s 15.000 na 5000 sodelavcev, ostanek pa naj bi po Trumpovih željah vodil odvetnik Scott Pruitt. Tudi on meni, da so podnebne spremembe izmišljotina.

Se bodo ZDA umaknile iz pariškega podnebnega sporazuma, kot je zagrozil Trump? Konec januarja so republikanci že pripravili osnutek zakona, s katerim bi ustavili vsa ameriška plačila medvladni skupini za podnebne spremembe IPCC, okvirni konvenciji OZN o spremembi podnebja in zelenim podnebnim skladom. Ker v obeh domovih kongresa pomenijo večino, bi bil lahko zakon že kmalu zrel za podpis.

Dolgotrajnejši bo umik iz pariškega dogovora, ni pa nemogoč. Mnogi si ne znajo predstavljati, da bi ameriška vlada pod Trumpom preklicala svoje namere o varovanju podnebja.

Brez ZDA pariški dogovor skoraj ne bo imel veljave. Trump bi s tem dosegel, kar je napovedal na Twitterju: »Tega skrajno dragega SRANJA O PODNEBNIH SPREMEMBAH mora biti konec.« Predsednika ne more nihče ustaviti. Demokrati so na volitvah izgubili Belo hišo, republikanci pa imajo večino v obeh domovih kongresa.

Demokrati bi lahko poskusili preprečiti imenovanje novega, skrajno konservativnega ustavnega sodnika Neila Gorsucha, ki ga je predlagal Trump. Sodniki na vrhovnem sodišču so tam dosmrtno, Gorsuch pa je star 49 let in bi lahko še desetletja vplival na ameriško politiko. A kandidat za potrditev potrebuje 60 odstotkov glasov v senatu. Če bodo demokrati proti, je povedal Trump, bi morali republikanci takoj izkoristiti »ustavno opcijo«, po kateri zadostuje že navadna večina 51 odstotkov.

Če bi se v prihodnjih letih sprostilo še kakšno sodniško mesto, bi bila to odlična priložnost za konservativce, da za desetletja zaznamujejo to sodišče in odločijo na primer o večnem sporu zaradi pravice do splava.

Domnevno bi Trumpa lahko v resnici ukrotili le republikanci in dejansko mnogi v establišmentu obstrancu ne zaupajo. Vendar je njihova stranka s Trumpom in Bannonom dosegla zgodovinsko zmago, čeprav so raziskave javnega mnenja že leta napovedovale, da bodo demokrati zaradi demografskih sprememb in priseljevanja pridobili večino, ki jo bo težko razbiti. Trump in njegov Mefisto Bannon sta dokazala nasprotno, ker so se k njima množično zatekli svetlopolti delavci.

Tako bi Trump lahko zavojeval stranko. Njegove, predvsem pa Bannonove zamisli so v nasprotju s številnimi temeljnimi vrednotami konservativcev. Vendar so se ti znašli v pasti. Od Trumpa si obetajo, da jim bo uresničil sanje: predvsem sprostitev predpisov v industriji in okrepljen desni tabor na vrhovnem sodišču.

In medtem ko Trump v skladu z raziskavami javnega mnenja mandat začenja kot eden najmanj priljubljenih predsednikov v zadnjih desetletjih, je republikanski volilni bazi njegova politika všeč. S tem so republikanci postali Trumpovi talci. Nekateri bi bili radi leta 2018 vnovič izvoljeni. Kdor se bo upiral do takrat, mu bo Bannon morda v volilno okrožje poslal protikandidata iz lastnih vrst.

Niti Paul Ryan, predsednik predstavniškega doma, ki se je med predvolilnim bojem odkrito postavljal proti Trumpu, si ne upa grajati protimuslimanskega odloka.

Konservativni kolumnist David Brooks je popuščanje republikancev v zapisu v New York Timesu poimenoval faustovska kupčija. Prvih deset Trumpovih dni je pokazalo, da bo cena za volilno zmago previsoka in bo republikance dolgoročno stala njihove duše. V ostrem besedilu je Brooks pisal o »etničnonacionalistični vladi«.

Bannonovi ljudje imajo prevlado in njihova nesposobnost pomeni nevarnost za vse. Sploh niso vlada, temveč predvsem majhna druščina blogerjev in tvitarjev brez odnosa do ljudi, ki naj bi jim pomagali uresničiti njihove načrte.

Bannonova ekipa smrdi po licemerstvu, ta se nalepi na vsakogar, ki se preveč približa desnim amaterjem. Trumpova vlada naj bi bila nevarna tako za stranko kot za narod – in tako kot v času republikanskega predsednika Richarda Nixona naj bi poslanci imeli izbiro, ali se uprejo predsedniku ali zdržijo njegov satanski smrad.

Večina republikancev si je očitno pripravljena zatiskati nos.

Le dva vidna konservativca vedno znova ugovarjata Trumpu: to sta senatorja Lindsey Graham in John McCain. Oba sta neustrašna. Vendar sta tudi precej osamljena.

Le dva vidna konservativca vedno znova ugovarjata Trumpu: to sta senatorja Lindsey Graham in John McCain. Oba sta že leta na položaju in bosta tam ostala še nekaj let, oba sta neustrašna. Vendar sta tudi precej osamljena.

Morda bi zato morali pozorneje opazovati rojevanje novega liberalnega državljanskega gibanja, ki demonstrira po vsej državi, opaziti je tudi repolitizacijo družbe, sploh mladih, kar se je nazadnje dogajalo v 60. in 70. letih. Vprašanje je, kdo bo lahko dlje zadrževal dih, zagovorniki liberalnih vrednot na ulicah ali nacionalistični revolucionarji v Beli hiši. Boj teh taborov bi lahko zaznamoval ZDA v prihodnjih letih, vendar je težko napovedati, s kakšnimi sredstvi se na dolgotrajne demonstracije utegne odzvati takšen narcistično navdahnjeni predsednik, kot je Donald Trump. Še težje je predvideti, kdo bo zmagal v boju za srca tistih ljudi, ki bodo na koncu odločali o vnovični Trumpovi izvolitvi: to bodo razočarani svetlopolti volivci na srednjem Zahodu, ki so novembra demokratom množično obrnili hrbet.

A med uporniki niso samo levi demonstranti in demokratski politiki. Obstaja namreč še drugo gnezdo zelo vplivnih nasprotnikov, daleč proč od Washingtona, na zahodni obali, v Silicijevi dolini. Pred kalifornijskim sedežem podjetja Google so že demonstrirali inženirji in programerji, dvigali v zrak transparente in skandirali protitrumpovska gesla.

Na njihovem čelu je bil Sergey Brin, soustanovitelj koncerna, ki se je v ZDA priselil s šestimi leti in je bil tudi sam begunec, zdaj pa je »skrajno razkačen« zaradi predsednikove politike.

Čeprav je levo liberalno Kalifornijo izvolitev Trumpa globoko pretresla in zabolela, so se številni voditelji koncernov in inženirji, ustanovitelji in programerji doslej izogibali napadom na novega predsednika. Vodi jih predvsem pragmatičnost: Trump se menda ne bo lotil zgledne panoge, so bili prepričani.

A prepoved vstopa muslimanom je vse spremenila, saj so številni voditelji v Silicijevi dolini priseljenci ali otroci priseljencev, začenši s Stevom Jobsom, katerega starši so bili sirski priseljenci, ki so leta 1954 zbežali v ZDA.

Povsod po Silicijevi dolini se je v preteklih tednih rojevalo novo gibanje Tech against Trump. Številna podjetja so javno obsodila prepoved vstopa muslimanom. Vodja Netflixa Reed Hastings je izjavil, da so Trumpovi odloki naravnost boleči, ker so tako neameriški.

V Microsoftu so Trumpovo početje označili za zgrešeno. Taksi družba Lyft je napovedala, da bo lobiju Aclu, ki se bojuje za državljanske pravice, namenila milijon dolarjev.

Bannonovi ljudje imajo prevlado in njihova nesposobnost pomeni nevarnost za vse. Sploh niso vlada, temveč predvsem majhna druščina blogerjev in tvitarjev.

Upor tehnoloških družb žene tudi strah za temelje njihovega poslovnega modela. Digitalizacija in globalizacija sta doslej potekali z roko v roki. Zaščitništvo in nacionalistični politični program ogrožata tako rekoč vse, naj gre za Google, Apple ali Airbnb.

Tehnološki pionirji so se leta imeli za osrednjo silo družbenega napredka. Trumpova politika zaprtih meja se jim zdi »neposredna ovira za njihovo nalogo«, je vodja Airbnb Brian Chesky napisal v okrožnici svojim sodelavcem. Airbnb zdaj beguncem ponuja brezplačno prenočitev.

Kaj se bo s tem liberalnim, naprednim pogledom na svet zgodilo pod Trumpom, ki hoče ravno nasprotno, namreč manj svobode?

Trumpov glavni strateg Bannon je že pred volitvami povedal, kaj si misli o vseh teh tehnoloških tujcih: s panogo informacijske tehnologije mora biti nekaj narobe, če sta dve tretjini voditeljev iz južne Azije ali katerega drugega dela te celine. Ta podatek niti slučajno ne drži, vendar si nova vlada že prizadeva, da bi omejila izdajanje delovnih dovoljenj za tuje strokovnjake, pravijo v Silicijevi dolini. Bannon in Trump bi tako lahko tudi Apple in sorodne družbe prisilila, da bi začele zaposlovati predvsem Američane.

Vse skupaj se zdi čudno. Pred tremi tedni je v Beli hiši vladal temnopolti predsednik Barack Obama. Zdelo se mu je pomembno, da za terorizem islamistov ne bi okrivili vseh 1,6 milijarde muslimanov na svetu. Ni hotel osamiti ZDA, dosegel je sprejetje podnebnega sporazuma, spoštoval je EU in je nemški kanclerki Angeli Merkel ob slovesu s položaja dejal, da bo zdaj verjetno ona morala prevzeti vlogo voditeljice svobodnega sveta.

Je bilo to res šele pred tremi tedni? 

© 2017 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.