Zadnji dnevi dinozavrov

Kak dan gre preprosto vse narobe – a redko se hkrati nabere toliko smole kot na dan pred približno 66,04 milijona let, ki je bil usoden za dinozavre.

Takrat se je nenadoma utrgalo nebo. Gmota iz vesolja s premerom okoli 15 kilometrov je s skoraj 60-kratnikom zvočne hitrosti švignila proti tropskemu plitvemu morju.

In udarila na Zemljo.

Če bi bil meteorit priletel le nekoliko proč od tam, bi dinozavri mogoče živeli še danes, tako pa je priletel tja, kjer je zdaj Mehiški zaliv, in to prav na podlago, bogato z žveplovimi kamninami. Posledice so bile dobeseden zaton sveta, takojšnji inferno, ki so ga sprožili slapovi groze.

Ozračje je raztrgala tako silovita eksplozija, kakor bi hkrati aktivirali milijardo jedrskih bomb. Gigatone prahu je odneslo v stratosfero. Tla je zmlel niz potresov. Orjaški cunamiji so bičali vodovja, ognjene nevihte in morilski udarni valovi so pustošili po kopnem.

Že prve ure po katastrofi so bile smrtno nevarne za vse takratne vrste, meseci in leta, ki so sledili, pa niso bili nič prijaznejši. Kako mučni so morali biti zadnji dnevi preživelih dinozavrov, je ugotovila mlada raziskovalka na potsdamskem inštitutu za podnebne raziskave, fizičarka Julia Brugger.

Bruggerjeva je znane podatke o takratnem trčenju meteorita vnesla v podnebni model svojega inštituta, ki ga je prilagodila razmeram ob koncu krede. Na računalniku je potem videla, kako je udar vplival na ozračje ter podnebje in s kako dih jemajočo hitrostjo je svet dinozavrov vzel vrag.

Po scenariju, ki se zdi najverjetnejši, je povprečna temperatura na Zemlji na predvečer trčenja znašala prijetnih 18,9 stopinje Celzija. Nato je sledilo apokaliptično znižanje temperature.

Po scenariju, ki se Julii Brugger zdi najverjetnejši, je povprečna temperatura na Zemlji na predvečer trčenja znašala prijetnih 18,9 stopinje Celzija (oziroma štiri stopinje več kot danes). Nato je sledilo apokaliptično znižanje temperature. Tretje leto po padcu meteorita, je Bruggerjeva kot glavna avtorica zapisala v prispevku za strokovno revijo Geophysical Research Letters, se je povprečna temperatura znižala na minus 8 stopinj Celzija.

V tropskih logih, kjer so se prakuščarji počutili najbolje, je bila sprememba še občutnejša. Na nekaterih območjih, kjer se je v dobrih starih časih povprečna temperatura povzpela tudi na 27 stopinj Celzija, je nato v povprečju znašala kar minus 22 stopinj.

Dežela dinozavrov je bila ujeta v večni led, kot bi jo začarala hudobna čarovnica. Kljub temu pa je verjetno zmrznilo le malo dinozavrov. Tiste, ki niso zgoreli takoj po trčenju, utonili ali poginili zaradi poškodb, je dotlej že zdavnaj zdelala lakota.

Vsaj tako neprijazno kot mraz je bilo to, da na Zemlji ni bilo več svetlobe. Komaj leto po padcu meteorita je bil ves svet zavit v večni mrak. Sonce je bilo le brlivka na nebu in v najtemnejših obdobjih do površja Zemlje nista prodrla niti dva odstotka svetlobe, ki je svet osvetljevala pred katastrofo.

»V rastlinah več let tako rekoč ni potekala fotosinteza,« je razložila Bruggerjeva. »Celotni gozdovi s palmami in velikolistnimi drevesi so propadli. Smrt je kosila po celotni prehranski verigi; najprej so izumrli rastlinojedi, nato mesojedi in nazadnje še mrhovinarji.«

Kakorkoli že, po sedmih letih, je ugotovila znanstvenica, je bila groza vsaj delno mimo. Spet je posijalo sonce in svetilo tako jarko kot prej. Po približno treh desetletjih se je okolje celo ogrelo na prejšnjo temperaturo.

A očitno takrat ni bilo več dinozavrov, ki bi jim to koristilo. Tiranozaver rex in sorodniki so planetu vladali skoraj 165 milijonov let – nato pa se je njihova prevlada sesula tako rekoč čez noč.

Na Zemlji je bilo sprva samotno in tiho. Uspevale so praproti, drugega življa skoraj ni bilo. Okoli tri četrtine živalskih in rastlinskih vrst je v krizi dočakalo konec, med njimi tudi amoniti v morju in pterozavri v zraku.

Z ogromnimi izgubami in skrajno muko so preživele predvsem majhne kopenske živali, ki niso potrebovale veliko hrane: na primer žuželke in dvoživke, pa tudi ptice (te v nasprotju s pterozavri vse izvirajo neposredno iz dinozavrov). Tudi sesalcem, ki so bili v tistem obdobju še čisto drobni – številne vrste so spominjale na rovke –, je nekako uspelo preživeti. Če dinozavri takrat ne bi proti svoji volji izpraznili odra, danes verjetno ne bi bilo nikogar, ki bi napisal te vrstice oziroma jih bral.

Znanstveniki še vedno niso enotnega mnenja, ali je bil padec meteorita edini razlog za množično izumrtje živih vrst. Burna ognjeniška dejavnost, ki je morda trajala več milijonov let, bi prav tako lahko igrala vlogo pri izginotju dinozavrov. Z delom Julie Brugger teh ugibanj še ni konec. »Vendar so naše simulacije pokazale, da so bile posledice udara meteorita za podnebje skupaj s temo odločilni dejavnik za množično izumrtje po vsem svetu.«

Ta meteorit ni bil usoden le zaradi velikosti in hitrosti, temveč je za nameček padel na najmanj ugodno mesto. »Obstajali so kraji, kjer padec ne bi povzročil tako srhljivih posledic,« je pojasnila Bruggerjeva.

V plitvih morjih se je v tisočletjih nabrala plast za plastjo žvepla v obliki sulfatov. Ko je meteorit priletel na tla, ni zazijal le krater s premerom 180 kilometrov in globino 30 kilometrov. Med eksplozijo se je poleg tega uparilo vsaj sto milijard ton žvepla.

Padec meteorita bi bil vsekakor nadregionalna velekatastrofa, zaradi žvepla pa se je razmahnil v planetarni polom.

V zraku je žveplo skupaj z vodno paro tvorilo aerosole, to so lebdeči delčki, veliki le nekaj tisočink milimetra. Visoko v ozračju imajo ti aerosoli poguben učinek, kajti sončno svetlobo odbijajo v vesolje. Če je plast dovolj gosta, skoznjo skoraj ne more prodreti toplotno sevanje, in prav to naj bi se glede na podnebno simulacijo Julie Brugger takrat zgodilo v zelo kratkem času. Aerosoli so bili tisti, ki so Zemljo obsodili na uničevalni mraz.

Takratno ozračje je bilo po udaru na lepem skrajno onesnaženo. Na Zemlji se je zmračilo tudi zaradi prahu in drugega materiala, ki ga je vrglo v zrak, podobno kot bi radioaktivne padavine po jedrski vojni povzročile jedrsko zimo. Najpozneje po nekaj mesecih, predvidevajo znanstveniki, bi prah večinoma že lahko izginil iz ozračja. Z njim torej ni mogoče pojasniti, zakaj je meteorit povzročil pravi vesoljni potop.

Žveplovi aerosoli pa so v zraku ostali dlje, vsaj dve leti, po nekaterih ocenah pa kar desetletje. Pravzaprav bi lahko rekli, da jo je planet še poceni odnesel, ker so med to dramo izumrle »samo« tri četrtine takrat živečih vrst. 

© 2017 Der Spiegel