Klemen Košak

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Politika

Fakultete bodo natančneje izbirale srednješolce in izbrale jih bodo manj

Odvečno znanje

Rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik in ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič ob začetku študijskega leta 2015. Rektor bi vpis na fakultete prilagodil sposobnostim mladine, ministrica pa potrebam delodajalcev in družbenemu razvoju.

Rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik in ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič ob začetku študijskega leta 2015. Rektor bi vpis na fakultete prilagodil sposobnostim mladine, ministrica pa potrebam delodajalcev in družbenemu razvoju.
© Borut Krajnc

Rektorji, ki vodijo slovenske univerze, so prepričani, da pri nas študira preveč ljudi. Težavo nameravajo rešiti, saj bo po novem študentov manj, a ti bodo sposobni študij končati, so sporočili, potem ko so se vsi štirje sestali konec januarja. »Vpis na univerzo ni pravica, temveč priložnost za tiste, ki so zanjo sposobni,« je po poročanju Dnevnika dejal rektor novogoriške univerze Danilo Zavrtanik.

V medijih smo nato brali, da se na fakultete vpisujejo ljudje, ki niso sposobni končati študija, a da hkrati obstaja resna težava »inflacije diplom«, torej potrdil o končanju študija. »Inflacija diplom« naj bi bila nekoristna, saj menda zmanjšuje vrednost diplom v očeh direktorjev podjetij. Obenem baje bogatejše družine izkoriščajo svoje privilegije, da bi pridobile diplome za potomstvo.

Rektorji zagovor načrtov opirajo na predstavitev, ki jo je zanje pripravil dr. Darko Zupanc, direktor državnega izpitnega centra. Zupanc naj bi bil predvsem osvetlil slabosti slovenskega množičnega izobraževanja. Pri nas študira 48 odstotkov tistih, ki so stari od 19 do 24 let, kar je največ v Evropi. Pred časom si je država postavila cilj, da bi delež povečala na tri četrtine. Po številu diplomantov nas že zdaj prehitevajo samo Danci, po številu doktorjev znanosti pa nihče.

Po Zupančevem mnenju je treba te številke brati skupaj s podatki iz zadnje raziskave PIAAC 2016, ki je merila spretnosti odraslih in uporabo spretnosti pri delu in v vsakodnevnem življenju. »Kaže, da je bralna pismenost starih od 25 do 34 let pod povprečjem OECD,« je po poročanju Dnevnika dejal Zupanc.

Rektorji v tem vidijo podporo za spremembe postopka izbire študentov. Poleg točk, zbranih na maturi, bi upoštevali tudi motivacijska pisma, znanje, ki so ga mladi pridobili zunaj šole, ter dosežke na sprejemnih preskusih. Omenjali so še možnost izpita, ki bi ocenjeval razgledanost in sposobnost kritičnega razmišljanja. S podrobnejšim preverjanjem bi lahko preprečili, da ljudje študirajo kaj, za kar pozneje ugotovijo, da jim ne leži, pravi rektor ljubljanske univerze dr. Ivan Svetlik.

Očitna cena za to bi lahko bil povečan pritisk na starše. Težko bi pričakovali, da bi se odzvali drugače, kot da otroštvo potomcev zapolnijo z dejavnostmi, ki bodo čim bolj prispevale k povečevanju možnosti za vpis na dobro fakulteto.

Vlada bo mlade usmerjala v poklice, ki jih delodajalci najbolj potrebujejo. Kaj pa če delodajalci sploh ne bodo potrebovali izobraženih?

Še več pozornosti kot napačni izbiri študijskih programov rektorji posvečajo preveliki dostopnosti študija za množice. Po njihovem zaradi množičnosti študija na fakultete prihajajo, glede na sposobnosti, »dijaki iz tretje tretjine populacije« oziroma »ljudje, ki imajo razmeroma nizke splošne sposobnosti«. Svetlik je prepričan, da se univerze prilagajajo povprečnim kandidatom, to pa »duši tiste, ki imajo višje sposobnosti«.

Glavnega krivca so našli v poklicni maturi. Ta naj bi bila manj zahtevna od splošne, zato ne bi smela enakovredno odpirati poti na fakulteto. »Če obstaja lažja pot, se mnogi ne potrudijo. Kriteriji kakovosti v srednjih šolah so se začeli rahljati,« pravi Svetlik.

Na ministrstvu za izobraževanje, ki ga vodi dr. Maja Makovec Brenčič, napovedujejo, da bodo želje rektorjev upoštevali. Spremenili bodo poklicno maturo in dostop na fakultete, dovolili bodo sprejemne izpite ter zahtevali »konsistentno upoštevanje neformalnega in priložnostnega učenja«.

Očitno ministrice ne moti, da tudi rektorji priznavajo, da ni podatkov o razlikah v uspešnosti pri študiju med dijaki z opravljeno poklicno in splošno maturo. Poleg tega v resnici ni niti dokazov za trditev, da slovenske šole ne dajejo znanja, ampak samo ničvredna potrdila.

Mednarodna preverjanja znanja osnovnošolcev in srednješolcev slovenske mlade uvrščajo na odlična mesta. Po testiranju PISA je med evropskimi državami samo Estonija prehitela Slovenijo v vseh treh pismenostih, ki se preverjajo. Raziskava sposobnosti odraslih PIAAC, na katero se sklicuje Zupanc, pa je na primer ugotovila tudi, da so »razlike, povezane z doseženo stopnjo izobrazbe, v Sloveniji še posebej velike«.

Rektorji bi vseeno lahko pokazali, kje osnovne in srednje šole delajo napake, zaradi katerih naj bi na fakultete pošiljale premalo sposobne ljudi. Potem bi lahko šole te napake odpravile. Razen če rektorji mislijo, da je večja ekskluzivnost fakultet nujna iz kakšnih drugih razlogov.

Privid službe

Neposredni povod za spremembe, ki jih napovedujejo rektorji, so sicer spremembe, ki jih je vlada že sprejela. Z zadnjim posegom v zakon o visokem šolstvu se je zmanjšal vpliv števila študentov na obseg denarja, ki ga od države dobijo fakultete. Odslej se bodo pri določanju števila vpisnih mest upoštevali tudi »širši družbeni interesi, dolgoročna predvidevanja o razvoju Slovenije, pa tudi zaposlitvene možnosti diplomantov«.

Kakšni so ti širši družbeni interesi ter dolgoročna prizadevanja za razvoj Slovenije, ni jasno. Še manj je jasno, kako se bodo prevedli v usmerjanje študentov. Zaposlitvene možnosti diplomantov naj bi se ugotavljale tako, da bi za tiste, ki že imajo diplomo, pridobili podatke o zaposlenosti oziroma brezposelnosti. Iz tega naj bi se videlo, kolikšne možnosti na trgu delovne sile prinaša posamezni študij.

Med številnimi, ki temu nasprotujejo, je tudi Svetlik. Želi si, da bi se študijska mesta polnila le glede na sposobnosti mladih za končanje študija ter opravljanje posameznega poklica.

»Zanesljivost teh napovedi ni zelo velika,« pravi o vladnem predvidevanju, da bodo razmere na trgu delovne sile ostale nespremenjene več let ali desetletij. Po njegovem mnenju mora to negotovost nositi posameznik. Država mora v odločitev posegati samo tako, da mu zagotovi vse pomembne informacije, ne sme pa prevzeti njegovega bremena, tako da bi ga neposredneje usmerjala v »bolj zaposljive poklice«. Ljudje bi to lahko razumeli, kot da jim država obljublja službo, kar je seveda daleč od resnice.

Poleg tega je mogoče, da bi se izkazala odvečnost izobraženih. Upoštevanje zaposljivosti pri vpisu na fakultete je napovedala že prejšnja ministrica za izobraževanje, dr. Stanka Setnikar Cankar, ki je potem kmalu zapustila položaj zaradi afere z avtorskimi honorarji. Njen državni sekretar dr. Peter Maček je konec leta 2014 za Delo pozval k premisleku, ali je glede na stopnjo razvitosti Slovenije res potrebnih toliko študentov. »Je smiselno imeti univerzitetne diplomante, je smiselno, da izobražujemo visoko usposobljene kadre, ki ne dobijo službe in gredo delat v Avstrijo in Italijo?«

Svetlik se s tem ne strinja, saj zagovarja teorijo, da izobraženost ljudi vodi v rast gospodarstva. »Ni nujno, da gre zmerom v tej smeri, ampak nekatere države so očitno ustvarile potencial v ljudeh in na njem gradile razvoj tehnologij in višjo produktivnost. Japonska, Južna Koreja in Irska so najprej vlagale v izobraževanje in čez petnajst, dvajset let se je to pokazalo v hitri gospodarski rasti.«

Bilo bi čudovito, če bi bila ta povezava tako preprosta, ampak žal ni. Ko se je leta 2011 takratni minister za visoko šolstvo Gregor Golobič navduševal nad tem, kako hitro se je razvila vzhodna Azija v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je sociolog dr. Primož Krašovec v reviji Borec na podlagi številnih virov pokazal, da »vzpon Azije« ni bil odvisen samo od vlaganja v izobraževanje in visoko tehnologijo.

Ugotovil je, da so bile za globalno konkurenčnost teh držav potrebne tudi neodvisna monetarna politika, takratna globalna financializacija ter velika poraba v Ameriki, kjer so kupovali, kar je Azija izvažala. Tudi to ne bi bilo dovolj brez pritiska na plače in pravice delavcev.

Zagotovo veliko študentov ne študira tako zavzeto, kot bi si želeli profesorji ali rektorji, ampak morali bi priznati, da je za številne študente hitenje proti diplomi neracionalna možnost.

Vzhodnoazijski model je v resnici model »visoka tehnologija, nizke plače«. »Ustvarja peščico dobro plačanih delovnih mest v raziskovanju, vodenju, investicijah in promociji ter množico slabo plačanih, nestalnih in nevarnih delovnih mest v visokotehnološki proizvodnji, kar se je zgodilo tako v primeru azijskih tigrov in na Kitajskem kot v Silicijevi dolini,« je povzel Krašovec.

Manj dela

Tudi v Sloveniji so izzivi takšni, da se nanje ni mogoče odzivati z izobraževalnimi politikami. Zagotovo veliko študentov ne študira tako zavzeto, kot bi si želeli profesorji ali rektorji, ampak morali bi priznati, da je za številne študente hitenje proti diplomi neracionalna možnost. Status študenta je dolga leta pomenil ogromno prednost na trgu delovne sile in izguba statusa je pogosto pomenila takojšnjo brezposelnost. To deloma velja še danes, čeprav je vlada precej zvišala stroške študentskega dela.

In verjetno je res, da diploma na trgu delovne sile nima tolikšne vrednosti kot zveze in poznanstva. To ni argument zoper diplome, ampak zoper trg delovne sile. V zaostrenih razmerah je logično, da se bodo tisti, ki imajo to možnost, zatekli k nepotizmu in klientelizmu.

Čeprav je jasno, da na trgu delovne sile manjka predvsem dobrih delovnih mest, se država ukvarja s ponudbo delovne sile. Ponuja štipendije za deficitarne poklice, torej za tiste, ki jih ljudje nočejo opravljati, ker prinašajo nizke plače in slabe delovne razmere. Uvedla je vajeništvo, a tako, da podjetja vajencem ne bodo plačevala niti ustreznih plač niti ne bodo zavezana, da jih po opravljeni praksi zaposlijo.

Nasproti temu bi lahko zahtevali takšne državne posege v gospodarstvo in delovnopravno zakonodajo, da bodo ljudje lahko računali na dostojna delovna mesta. Treba je priznati, da so možnosti držav za take posege v današnjem svetu omejene, še posebej za državo na obrobju Evropske unije.

Številni svetujejo radikalnejše rešitve. Strokovnjaka za pedagogiko dr. Slavko Gaber in dr. Veronika Tašner sta pred kratkim uredila knjigo Prihodnost šole v družbi brez dela. V njej sta ugotovila, da se moramo odpovedati povezavi med mezdnim delom in pravico do dostojnega življenja. To bi tudi šolo osvobodilo zahtev gospodarstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.