Revolucija s pametnimi telefoni

Največje protestno gibanje v Romuniji po letu 1989 je državi vzelo dih: je mlado, izkorišča družabna omrežja, naravnano je proti eliti in zahteva več Evrope.

Udeleženci protestov se dogovarjajo prek Facebooka, Twitterja in Firechata, skupaj pojejo in zmrzujejo, mahajo z romunsko trobojnico in se veselijo, ko se s svetlobnimi efekti na zidovih hiš oblastnikov izpišejo besede, kot sta upor in odstop.

Vztrajajo večer za večerom, takoj ko se zaprejo predavalnice bukareških univerz in pisarne. Na trgu Piaţa Victoriei se zbere na tisoče, deset tisoče, včasih celo na sto tisoče demonstrantov. Postavijo se pred ograjo okoli sedeža romunske vlade in vpijejo: »Hotii, hotii, hotii!« – Tatovi, tatovi, tatovi.

Podobe tega upora so obkrožile svet: na tisoče ljudi s prižganimi zasloni pametnih telefonov. To so podobe mirnega državljanskega gibanja, ki govorijo o na novo prebujeni civilni družbi. Ta se obrača proti starim elitam in privlači predvsem mlade ljudi. V nasprotju z nekaterimi deli zahodne Evrope v Romuniji Evropsko unijo štejejo za nekaj pozitivnega, saj zanje pomeni pravno državo in gospodarsko rast. Demonstranti ne odnehajo in vztrajajo od začetka februarja. Najprej so se uprli odloku, s katerim je oblast zlorabo položaja in korupcijska kazniva dejanja v manjšem obsegu razglasila za dejanja, ki se ne preganjajo. Zdaj hočejo strmoglaviti vlado in pri dveh ministrih jim je že uspelo.

Mircea Dinescu in drugi junaki preteklosti o današnji opoziciji govorijo skoraj tako, kot da so že pozabili, kako so nekoč govorili o njih.

Gibanje uradno nima voditeljev, eden od neuradnih vodij pa je Sebastian Burduja. Med enim od shodov pred vladno palačo je rekel, da morajo tisti, ki so zdaj v njej, oditi, »ker so skorumpirani in so izgubili zaupanje ljudi«. Burduja je sicer predsednik lani ustanovljene akcijske platforme mladih PACT, ki zahteva kompetentno in pregledno vodenje države. Ga vleče v središče oblasti? »Ne gre zame, veljava mi ne pomeni veliko, a če bi me pozvali, bi sprejel.«

Sebastian Burduja sodi med najsamozavestnejše voditelje množičnih protestov in njegovo ime je na Forbesovem seznamu 30 najboljših mladih vodstvenikov v državi. Rodil se je v Bukarešti še v času diktatorja Nicolaeja Ceausescuja, pozneje je na Stanfordu študiral politične vede, tri leta zbujal občudovanje v predavalnicah na Harvardu in delal za Svetovno banko v Washingtonu. Na začetku lanskega leta se je vrnil v domovino, »bolan od hrepenenja po Romuniji«.

Poročen je z Američanko, ki je odraščala ob geslih, kot je Postavi se za svoje pravice. Imata hčerko, za katero si želita, da bi v Romuniji lahko živela svoje sanje, postala vrhunska kuharica, morda pevka, nemara pa kaj čisto tretjega. Vsi državljani bi morali imeti v prihodnje vse možnosti, vsi bi morali imeti zagotovljeno posteljo v bolnišnici in službo, ne da bi za to, kot je v Romuniji sicer v navadi, morali plačati podkupnino.

Protesti okrog palače, iz katere premier Sorin Grindeanu vodi državo, so le na prvi pogled naravnani proti izrednemu odloku, ki so ga v naglici sprejeli 31. januarja pozno zvečer. Odlok predvideva, naj bi se zloraba položaja in korupcija ne šteli več za kaznivo dejanje, če škoda ne bi znašala več kot 45 tisoč evrov – to je šestinpolkratnik povprečne letne bruto plače.

A v resnici se demonstranti zavzemajo za uresničitev sanj milijonov rojakov, ki se 27 let po smrti diktatorja Ceausescuja nočejo več pustiti izkoriščati naslednikom starega režima. »Rez s komunizmom ni bil popoln,« je pojasnil Burduja. »Romunija je bila po padcu komunizma edina država na Vzhodu, ki je na oblast izvolila strankarsko naslednico komunistov.«

Socialdemokratska stranka PSD, katere častni predsednik je 86-letni nekdanji predsednik Ion Iliescu, velja za romunsko stranko, najbolj omadeževano s škandali.

Iliescujev varovanec Adrian Nastase, ki je bil do leta 2004 predsednik vlade, je bil večkrat pravnomočno obsojen zaradi jemanja podkupnin in izsiljevanja. Nastasejev varovanec in poznejši premier Victor Ponta je bil po letu 2015 obdolžen korupcije, poneverbe in pranja denarja. Sedanji predsednik stranke, predsednik parlamenta Liviu Dragnea, je bil pravnomočno obsojen zaradi potvarjanja volilnih izidov, na sodišču pa je bil tudi zaradi zlorabe položaja in ponarejanja dokumentov. Sporni odlok bi tega vplivnega romunskega politika rešil grozeče zaporne kazni.

Kljub vsemu je stranka na parlamentarnih volitvah decembra zmagala s približno 45 odstotki glasov. Kako je to mogoče? Razlog je preprost, je razložil Burduja: »Stranka PSD je upokojencem zvišala pokojnine, študentom za dvakrat zvišala štipendije in uvedla brezplačne vozovnice za vlak – študenti zdaj hvaležnost izkazujejo tako, da se z brezplačnimi vozovnicami pripeljejo v Bukarešto in tu demonstrirajo proti aroganci oblasti.« Številni demonstranti sploh niso šli na volitve.

V 2151 primerih zlorabe položaja je preiskavo vodila romunska državna tožilka Laura Codruţa Kövesi, pristojna za korupcijo. Zanjo dela 220 javnih tožilcev. V EU jo hvalijo, v Bukarešti jo demonstranti pozdravljajo s skandiranjem.

Skupna škoda, nastala z vsemi prestopki, ki po novem ne bi bili preganjani, presega milijardo evrov. Načrtovana sprememba kazenskega zakonika bi tako škodila tudi državnemu proračunu, ne le slovesu Romunije kot države, v kateri naj bi za vse veljali isti zakoni. Na kocki je veliko: Romunija je bila z lansko petodstotno gospodarsko rastjo in nezmanjšanim navdušenjem ljudi nad EU na najboljši poti, da se reši slovesa ene najbolj zaostalih držav v uniji.

Sicer vsaj trije milijoni prebivalcev živijo in delajo zunaj države, druge številke pa so spodbudnejše: po bruto domačem proizvodu na prebivalca je Bukarešta skupaj z okolico že prehitela italijansko prestolnico Rim, po vsej državi se gospodarska dejavnost širi hitreje kot kjerkoli drugje na celini.

Politična kriza se je zato začela v neugodnem trenutku. Nezaupnica vladi v parlamentu ni bila izglasovana, protesti pa so se nadaljevali. Peticija, ki jo je podpisal tudi Burduja, je precej čustveno obarvana: »Te dni se zgodovina Romunije piše na novo – gre za svobodo, pravno državo, moralo, občutek pripadnosti: ta romunska revolucija z lučmi naj bi bila zgled za vso Evropo in demokrate po vsem svetu.«

Zadnjič so se na ulicah Romunije takšne množice zbrale leta 1989. Takrat so milijoni demonstrirali proti Ceausescuju, ga naposled strmoglavili in skupaj z ženo usmrtili.

Moški, ki je 22. decembra 1989 po televiziji v živo povedal »Diktator je strmoglavljen« in s tem napovedal konec despotstva, je Mircea Dinescu, ki velja za največjega živečega lirika v Romuniji. V času diktature je bil znan kot dežurni upornik. Danes je star 66 let in upravlja kulturi in kulinariki zavezano posestvo ob Donavi, poleg tega vodi restavracijo v starem delu Bukarešte.

Na vprašanje, ali ga dogodki zadnjih tednov ne spominjajo na tiste čase, se samo nasmehne. Ne vidi prav nobene povezave in se želi distancirati od »družbenega cunamija«, tega bliskovitega pojava »mladih volkov« oziroma zagrizenega političnega naraščaja. »Pri nas so diskoteke polne in volišča prazna. Protislovno je, da mladina, ki se dolga leta ni brigala za politiko, ravno zdaj prek spleta organizira demonstracije z rekordno udeležbo, mar ne?«

Dvomi o vzgibih politikov, ki podpirajo proteste – mednje šteje tudi predsednika Klausa Johannisa. Številni naj bi bili 27 let molčali o vsesplošnem prilaščanju državnega premoženja, zdaj pa javno bijejo plat zvona. »Seveda je bolje, če se mladina dvigne, kot da čepi doma,« meni pesnik, vendar ni nobene koristi, če zdaj s plakati s Hitlerjem demonstrira proti levi vladi. Takšen »operetni protikomunizem« je po njegovem mnenju smešen: »Vpiti na ulici ‘rdeči izmeček’, ko veš, da se ti ne more nič zgoditi – je verjetno zabavno, vendar gre le za modno muho.«

Za Dinescuja so sedanje demonstracije kot zabavni dogodek. Leta 1989 je bilo drugače: »Takrat ni bilo gibanja v pravem pomenu te besede,« je pojasnil. »Nikjer v vzhodni Evropi ni bilo manj odpadnikov kot v Romuniji. Na ulici se ne bi bilo zgodilo nič, če ne bi Ceausescu sam pozval k množičnim zborovanjem in prepozno spoznal, kako slabo je presodil razpoloženje med ljudstvom.«

Analiza je sicer pravilna, vendar ne odraža takratnih razmer: v Romuniji leta 1989 so imeli le dve uri televizijskega programa na dan, skoraj nihče ni imel telefona, da interneta in družabnih omrežij sploh ne omenjamo. Bes naroda je poiskal edini mogoči ventil: naročeni partijski tovariši, ki bi pravzaprav morali poveličevati Ceausescuja, so javno izžvižgali nejevernega despota.

Številni med današnjimi demonstranti so premladi, da bi se spomnili takratnih dogodkov. Gotovo pa ni naključje, da so v preteklih letih tudi v marsikateri drugi vzhodnoevropski državi nastala podobna protestna gibanja – v Makedoniji, na Hrvaškem in Poljskem. Tudi demonstranti v Kijevu so imeli podobne zahteve. Številni politologi slabih 30 let po prvi revoluciji govorijo o drugi revoluciji.

Demonstranti se zavzemajo za uresničitev sanj milijonov rojakov, ki se 27 let po smrti diktatorja Ceausescuja nočejo več pustiti izkoriščati naslednikom starega režima.

Sebastian Burduja pa pravi: »Spomnim se, ko sem bil star štiri leta in sem videl očeta s trakom revolucionarjev na zimskem plašču, ko so na televiziji predvajali obsodbo in usmrtitev Ceausescuja.« Upor v 21. stoletju poteka drugače. Mircea Dinescu in drugi junaki preteklosti o današnji opoziciji govorijo skoraj tako, kot da so že pozabili, kako so nekoč govorili o njih: »Le kdo so ti tipi zunaj na ulici?«

Burduje to ne moti, saj je njegov cilj jasen: »Sanjam, da bom spremenil to deželo in ji služil.«

© 2017 Der Spiegel