Kdo čisti Youtube in Facebook?

Za Anjo Zimmermann je del jutranjega obreda, da takoj prižge računalnik in na Youtubu odtipka izraze, kot sta črnuh in krimigrant. To so izrazi, ki so pri skrajni desnici trenutno zelo priljubljeni. Med klasičnimi novodobnimi žaljivkami je tudi izraz »rapefugee«, za katerega Googlov videoportal napaberkuje na tisoče rezultatov. Anja Zimmermann je z nekaj kliki izbrala posnetke, ki so na kanal prišli zadnjo noč.

Eden od prispevkov je nemudoma pritegnil njeno pozornost. Uporabnik si je izbral vzdevek Josef Mengele, po zdravniku v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Posnetek je neurejen kolaž prizorov, ki naj bi očitno prikazoval pretepajoče se in preklinjajoče priseljence v begunskih centrih in mestih.

Posnetek je bil opremljen z glasbeno spremljavo All the Rapefugees, ki je, kot je razložila Zimmermannova, »nekakšna uspešnica te scene«. »Posilstva se bodo nadaljevala, ker je takšna Alahova volja!« je krulila pevka po angleško in še: »Vse jih pošljite domov!« Anja Zimmermann, ki je sicer diplomirana novinarka, za skupno organizacijo na zvezni in deželni ravni Jugendschutz.net dela osem let. Njena glavna naloga je otroke in mladostnike zaščititi pred neprimernimi in perverznimi vsebinami na spletu. Skupaj s Zimmermannovo internetno goščo vsak dan prečesava 44 sodelavcev.

Samo na Youtubu na minuto uporabniki naložijo za najmanj 400 ur video vsebin, med njimi risanke, otroške oddaje in posnetke živali. A ne samo teh.

To je Sizifovo delo: samo na Youtubu na minuto naložijo za najmanj 400 ur video vsebin, med njimi risanke, otroške oddaje in posnetke živali. A na mreži se znajdejo tudi obglavljenja, samopoškodbe, pornografski posnetki in tisto, na kar je pozorna Anja Zimmermann, to sta sovraštvo in hujskanje proti tujcem.

Po minuti in pol je ustavila sporni posnetek, saj je videla dovolj. »Meja s hujskaštvom je bila prekoračena,« je komentirala. Producenti tega filma so zaničljivo predstavili določeno skupino ljudi in netili sovraštvo. Zimmermannova pogoje, ki opredeljujejo dejanje po 130. členu kazenskega zakonika, pozna že na pamet.

Običajno takšne vsebine prijavlja neposredno Youtubu, Facebooku oziroma Twitterju in jih pozove, naj jih blokirajo. V opisanem primeru pa ni uporabila svojega običajnega uporabniškega imena, temveč je prijavo vložila anonimno.

Anja Zimmermann namreč dela v ekipi, ki po navodilih zveznega ministra za pravosodje Heika Maasa preiskuje, kako hitro se velike spletne platforme odzovejo na anonimne prijave.

Od izvolitve Donalda Trumpa za ameriškega predsednika so sovražna sporočila, obrekovanje in lažne novice na družbenih omrežjih v nemški politiki dobili nov pomen. Celo ekipa v Mainzu, ki preganja spletno sovražnost in je že od leta 1997 vedno trepetala, da ji ne bi odrekli državne finančne podpore, ima zdaj zagotovljena delovna mesta za nedoločen čas, je povedal njen vodja Friedemann Schindler. Poročilo o internetnem ekstremizmu je pred nekaj dnevi predstavil tudi zvezni ministrici za družino Manueli Schwesig.

Schindlerjeva organizacija opravlja pionirsko delo in bi lahko postala model, kako je mogoče priti do živega razraščanju hujskaštva in poniževanja na spletu.

Po ameriških volitvah berlinska politika kar tekmuje s predlogi, kako bi platforme prisilila, da bi odločneje nastopale proti novičarskim smetem na svojih straneh. Pravosodni minister Maas bi do konca tega meseca rad predstavil predlog ustreznega zakona, ki bo temeljil tudi na izkušnjah v Mainzu.

Tako je njegova Socialdemokratska stranka prehitela vse druge politične stranke. V dokumentu, ki bo pomembno izhodišče za osnutek zakona, poslanci zahtevajo, da bi družbena omrežja v prihodnje morala imeti kontaktne centre v Nemčiji. Prijave bi morali sprejemati dan in noč in ponudniki bi morali material, ki očitno krši zakone, umakniti v roku 24 ur, v bolj zapletenih primerih pa v sedmih dneh. Platforme bi v primeru neizpolnjevanja teh dolžnosti lahko kaznovali z do 200.000 evri.

Poleg tega naj bi uporabniki tako kot pri klasičnih medijih dobili pravico, da predstavijo svojo plat zgodbe, ki bo morala imeti enak doseg kot lažne trditve. Dokument predvideva tudi specializirana tožilstva in zbornice pri deželnih sodiščih, da bi pospešili uveljavljanje obstoječih zakonov.

Eden od socialdemokratskih avtorjev, spletni politik Lars Klingbeil, bo administratorje družbenih omrežij poleg tega skušal prisiliti, da oblikujejo nadzorna telesa, podobna novinarskemu razsodišču. »Izkušnje v zadnjih tednih kažejo, da platforme ne ukrepajo brez ostrejših zakonov, po katerih jih je mogoče tožiti,« opaža Klingbeil.

Njegovo nezaupanje do internetnih storitev temelji tudi na izkušnjah iz Mainza. Prva začasna poročila za Facebook, Youtube in predvsem za Twitter niso laskava, sploh v primerih, ko so varuhi otrok in mladine sporne vsebine prijavljali anonimno.

Trenutno nihče ne izstopa v pozitivnem smislu. Pri manjših ponudnikih je pogosto namreč še slabše, ugotavlja Zimmermannova. Opazila je, da avtorji skrajnih vsebin na Facebooku objavljajo prispevke ravno še na meji zakonitega. »Radikalno šaro pa potem najdemo na malo znanih omrežjih, za katera na Facebooku objavijo le povezavo,« je pojasnila. Doseči izbris na njih pa je še zahtevnejše kot pri znanih velikanih.

Ker politika v svoji kampanji proti sovražnosti skoraj ni dosegla napredka, se vedno več uporabnikov zateka k samopomoči. Ustanavljajo društva in pobude, ki poročajo o razkritih poneverbah in delujejo kot prijavne točke za novo digitalno nesnago.

Med uveljavljene in zanesljive zbiralce lažnih novic na nemško govorečem področju sodita avstrijska internetna služba Mimikama in organizacija Hoaxmap.org (Novosti iz kuhinje govoric), ki je sredi februarja slavila prvo obletnico delovanja. Zadnjih nekaj tednov pa se krepi na Švedskem ustanovljena skupina #ichbinhier, katere člani se dejavno vmešavajo pri spletnih objavah, ob katerih se pojavljajo hujskaški komentarji.

Tudi stranka Zeleni je pred nekaj tedni na Facebooku ustanovila skupino, ki je dejavna na tem področju. Trenutno ima nekaj več kot tisoč članov, sodelujejo pa lahko le povabljeni člani stranke oziroma njeni privrženci, ki jih kdo od članov osebno pozna. Zbirajo lažne novice, jih prijavljajo in onemogočajo. Objavljajo povezave, delijo, se vmešavajo v razprave. »Skušamo preusmeriti razpravo, da ni vedno objavljena sama svinjarija,« je povedal tajnik stranke Michael Kellner.

Lahko bi rekli, da gre za nekakšno protisovražno ljudsko gibanje – bi lahko doseglo celo več kot počasni mehanizem zakonodajnega stroja?

Andre Wolf, 39-letni sodelavec Mimikame, ki je študiral teologijo, spada med veterane boja proti digitalnemu hujskanju. Skupaj s še enim stalnim sodelavcem in okoli 20 prostovoljnimi pomočniki si v podstrešni pisarni na Dunaju prizadeva za bolj civiliziran in do človeka prijazen splet. Dobro ve, kako dolgotrajno in naporno je lahko delo nadzornikov. Ve tudi, kako se počutijo tarče žaljivk in obrekovanja, saj to dovolj pogosto doživi tudi sam. Ko je pred dvema tednoma zagnal svoj računalnik in priklical običajne sumljive spletne naslove, je zagledal svojo podobo. Njegova fotografija je bila skupaj z imenom in službenim naslovom objavljena na eni najbolj znanih hujskaških strani v nemškem jeziku anonymousnews.ru. Zraven je bilo napisano, da bo »med prvimi, ki ga bodo po zamenjavi politike poklicali na odgovornost«. Uporabnik z vzdevkom Psychopath je med komentarji grozeče pripomnil: »Najlepša hvala za naslove!«

Wolf je povedal, da so imeli na začetku opraviti predvsem s prevarami in verižnimi pismi. A z begunskim valom se je količina smetja občutno povečala in odtlej se razmere samo še zaostrujejo. Med glavne trdnjave sovražnega govora je Mimikama že kmalu uvrstila Facebookovo stran Anonymous. kollektiv. Administratorji strani in obiskovalci so tam lahko dolgo časa neovirano hujskali in šele maja lani je Facebook stran blokiral – končno in po Wolfovem mnenju veliko prepozno. Administratorji niso odnehali, temveč so uporabnike pozvali, naj jim sledijo na rusko družbeno omrežje VKontakte, kjer pod svojim starim Facebookovim imenom mirno nadaljujejo s hujskanjem.

Wolf je skupaj s sodelavci nazadnje odkril, da je domnevni vodja hujskaških strani, Mario Rönsch iz nemškega Erfurta, vpleten tudi v prodajo orožja proti migrantom – to so strašilne pištole, ki jih oglašujejo z gesli, kot je »60 džulov iz cevi bo podrlo na tla vsakega prosilca za azil«, orožje pa je ilegalno izvažal tudi v Nemčijo. Januarja so preiskovalci nemške carine preiskali stanovanja in službeno mesto nemških kupcev. Stran je zadnje dneve nedosegljiva.

Med tistimi, ki se gibljejo v istem vesolju sovraštva in laži kot sodelavci uradnih organizacij, je tudi 49-letni Mario. Lažne novice preganja v prostem času in noče izdati celega imena, saj že tako dobiva dovolj grozilnih pisem. Skupaj z znancema od januarja 2013 ureja Facebookovo stran No Hate on Facebook.

Prostovoljni spletni gasilci v povprečju odkrijejo od deset do 15 profilov in skupin na dan. A blokiranje je zahteven postopek.

Povedal je, da odkrije ogromno skrajno desnih vsebin. Trije prostovoljni spletni gasilci v povprečju odkrijejo od deset do 15 profilov in skupin na dan. A blokiranje je zahteven postopek, je potožil Mario: »Facebook zelo očitno nima interesa za to.« Na začetku je le našteval posamezne profile in skupine, danes pa jih razkriva tudi pod krinko. Z različnimi lažnimi profili se je infiltriral v zaprte skupine na Facebooku in lani jeseni razkril celo mrežo skupin, ki so somišljenice Pegide in Alternative za Nemčijo, z imeni, kot so AfD 51 %, AFD-FanCLUB in Frauke Petry – FanCLUB.

To je obremenjujoče in naporno delo. Poklicni »gasilci« iz organizacije za varstvo otrok in mladine Jugendschutz.net še predobro vedo, kakšen psihološki vpliv ima nenehno soočanje s sovraštvom in nasiljem na spletu. Kdor dela pri njih, mora biti zelo odporen, je povedal vodja Schindler. V pisarni ne sme biti nikoli nihče sam in brskati po posnetkih. Mize so razporejene tako, da kolegi lahko vidijo tudi druge zaslone. »Najhujše posnetke si vedno ogledamo v dvoje, najraje takoj zjutraj, saj imamo tako dovolj časa, da videno predelamo do konca delovnega časa,« je pojasnila Zimmermannova. Če so podobe prehude, imajo v Mainzu na voljo tudi terapevtko za pogovor.

Tudi Zimmermannova in njeni kolegi se zavedajo, da sami nimajo možnosti proti spletni blaznosti. Organizacija je pred kratkim izdala letak o lažnih novicah z naslovom »Pozor, zaseda!«. Na letaku priporočajo, da se uporabniki spleta na straneh Mimikama ali Hoaxmap pozanimajo, kako prepoznati lažne novice.

Jasno je že, da bo predvolilni boj v Nemčiji poskrbel za dodatno delo varuhov interneta. Mario iz pobude No Hate že opaža, da so se avtorji lažnih novic spravili na nekdanjega predsednika evropskega parlamenta in kandidata za kanclerski položaj Martina Schulza.

Pri tem seveda ne gre brez portala z ruskim naslovom. Pod naslovom Razkritje avtorji trdijo, da je oče Martina Schulza delal kot jurišni bataljonski vodja SS v koncentracijskem taborišču Mauthausen. »Članek so vneto delili po Facebooku, ta pa je to mirno opazoval,« je komentiral Mario. S soborci je laži neštetokrat prijavil, a se tudi tokrat dolgo časa ni zgodilo nič.  

© 2017 Der Spiegel