Zadnji kriki iz Slovenije

Ljudje od viralnih vsebin, ki krožijo po spletu, pričakujejo, da bodo senzacionalne, odbite, šokantne, nezaslišane, strašne in ekstremne, kot da bi čakali, da bodo videli stvar samo, ultimativno ekstremnost – smrt. Smrt nikoli ne razočara. Filmček dveh fantov iz Podbočja, ki sta ubijala tretjega, svojega prijatelja, prvi s pestmi, s katerimi ga je pretepel do smrti, drugi s telefonom, s katerim je to snemal (in v živo prenašal), si je ogledalo več kot 200.000 Slovencev. Le v Sloveniji še lahko nekoga do smrti pretepejo pred več kot 200.000 pričami. Saj nismo nič mogli, bodo rekli tisti, ki so to gledali. In v tem je problem: to so le gledali. Nič niso mogli, a so del kulture, ki hoče gledati natanko to – in ki nikoli ne pogleda stran – in ki hoče natanko to – in ki išče natanko to – ki hlepi po nečem, kar bi lahko prilepila v svoje spletne videogalerije – in ki natanko to potem deli – in ki natanko v tem očitno uživa. Magari na morbidno zgrožen, perverzno zaskrbljen, tabloidno resničnosten način.

Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Ali pa če to, kar so gledali in delili, ne bi obljubljalo smrti? Mar nista s tem izpolnila najskrivnejše, najperverznejše, najbizarnejše in najmorbidnejše fantazije spletne nacije? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo več kot 200.000 Slovencev. Ja, le gledali so. A tudi tisti fant, ki je snemal drugega, kako ubija tretjega, bi lahko rekel: jaz sem to le gledal!

Slovenija je dobila svoj snuff.

Leta 1977, pred natanko štiridesetimi leti, je v slovenske kinodvorane privršal italijanski dokumentarec Zadnji kriki iz savane – in postal orjaški hit, drugi najbolj gledani film leta. Obnorel je nacijo in ljudi vrgel s stolov. Kar je bilo neobičajno in presenetljivo – dokumentarci niso bili namreč nikoli takšni hiti. Pri nas pa sploh ne.

Toda Zadnji kriki iz savane niso bili običajni dokumentarec, temveč šokumentarec, alias mondo, kot so tedaj rekli tovrstnim – pretežno italijanskim – šokumentarcem, ki so »delili« eksotične bizarnosti (zadiranje igle skozi vrat, nagica na vrhu Eifflovega stolpa, rokoborba v blatu, seksualne operacije, seks z deformiranimi ljudmi, letalske nesreče, Afričanke z lesenimi penisi, skakanje z gorečih stolpnic, zbirka človeških kož, obrezovanje klitorisa, nogometna tekma pohabljencev, rokoborba penisov, transport mamil v truplih otrok, seks v mrtvašnici, ponesrečeni bandži ipd.), kakršne se danes delijo spletno.

Ljudje od viralnih vsebin pričakujejo, da bodo senzacionalne, odbite, šokantne, nezaslišane, strašne in ekstremne. Kot bi čakali, da bodo videli stvar samo, ultimativno ekstremnost – smrt.

In kaj je Slovence tako prilepilo na Zadnje krike iz savane? S čim jih je film tako šokiral? V njem so lahko videli marsikaj, recimo številne bizarne rituale in ceremonije, različne oblike lova od tu in tam (od Patagonije do Britanije), afriške moške, ki kolektivno koitirajo z navrtano zemljo (da bi jo naredili spet plodno), in tlačenje odrezanega penisa v usta, toda tisto, zaradi česar so Slovenci drli v kinodvorane, je bil triminutni prizor, v katerem levi raztrgajo in požrejo Pita Dernitza, turista, ki se jim je v namibijskem narodnem parku s kamero preveč približal.

Jasno, raztrgajo in požrejo ga pred očmi njegove družine. Žene, hčerke in sina. Šokantno! Osupljivo! Grizlijevsko! Prizor so iz avtomobilov posneli drugi turisti. Ne, nihče si ni zatiskal oči, ko so levi trgali in žrli Pita Dernitza. A po drugi strani – tudi v Sloveniji si ni nihče zatiskal oči. To je bilo to, po kar so ljudje prišli. To je bil prizor, na katerega so – morbidno – drli. To je bil, kot bi rekli pornografi, money shot.

Toda leta kasneje se je izkazalo, da je šlo le za fabrikacijo, le za fejk, da je bilo vse skupaj zrežirano in odigrano, da so torej Slovenci drli na fake news. Levi niso nikogar raztrgali in požrli. Pit Dernitz ni umrl nič bolj, kot so v Čarovnici iz Blaira (1999) umrli oni trije filmski študenti – in nič bolj, kot so v italijanskem šokerju Kanibalski holokavst (1980) umrli člani filmske ekipe, ki v amazonski džungli snema doku o zadnjih kanibalih. Reklamna kampanja za Kanibalski holokavst je temeljila na predpostavki, da so člani filmske ekipe res umrli – da so jih kanibali res odrli in požrli. In mnogi so to verjeli. Celo organi pregona. Ruggerja Deodata, režiserja tega šokerja, so zato aretirali in proti njemu vložili obtožnico – sodišče ga je oprostilo šele, ko je v živo pripeljal igralce, ki naj bi jih odrli in požrli kanibali.

Številni šokumentarci so potem ponujali svoje verzije »levje požrtije« (medved požre človeka, otroka požrejo krokodili, moškega razčetverijo s tovornjaki, padalec pristane med sestradanimi krokodili, eksekucija v plinski celici, eksekucija na električnem stolu ipd.), za vse pa se je kmalu izkazalo, da gre le za fabrikacije, režirane prizore z anonimnimi igralci, potegavščine. Toda ko se je izkazalo, da je šlo le za fabrikacije, si ljudje niso oddahnili, rekoč, hvala bogu, da je bil to le film, temveč so bili strašno razočarani. Čutili so se izigrane in prevarane. Kot da so jim bile kršene človekove pravice. Namesto olajšanja jih je skremžilo razočaranje, ker »nastopajočih« niso zares pobili – ker so torej preživeli. Človekove pravice teh, za katere so bili sprva prepričani, da so umrli, jih niso zanimale. Če bi vedeli, da ne umrejo zares, potem tega sploh ne bi šli gledat. Zakaj bi gledali, če nihče ne umre?

Preiskava Kanibalskega holokavsta je potekala pod vtisom filma Snuff, ki se je leta 1976 končal s smrtjo ženske. Šušljalo se je, da so žensko na koncu za potrebe šokantnosti in boljše prodaje zares umorili (navsezadnje, film so posneli tam, »kjer je življenje poceni«), a se je izkazalo, da je šlo le za fejk, za zrežiran prizor. Ženska ni zares umrla. Toda izraz snuff se je prijel – tako kot mit o snuffu, skrivnih, podtalnih, pornografskih filmih, v katerih nekoga, moškega ali žensko, zares ubijejo. Vsakdo je nenadoma poznal nekoga, ki je spoznal nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je slišal, da je nekdo, ki pozna nekoga, spoznal nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga, ki je videl snuff. Nikoli ga niso našli. Ali bolje rečeno: za vsak snuff, ki so ga odkrili, se je izkazalo, da je fejk. Za vsak snuff, ki ga je zaplenila policija, se je izkazalo, da je fejk. O snuffu ni bilo ne duha ne sluha, toda histerija je bila brezmejna. Charlie Sheen je leta 1991 dobil film (maskirani samuraj razseka žensko), za katerega je bil prepričan, da je snuff, zato ga je predal policiji, ki pa je ugotovila, da gre le za specialni efekt. In tako s snuffom spet ni bilo nič. Vsi so iskali snuff, a niso našli niti enega.

Do zdaj – ko so ga našli v Sloveniji. To, česar niso mogli nikjer najti, je zdaj naplavilo v Slovenijo. Snuff, ki je drugod veljal za mit in urbano legendo, je v Sloveniji postal ruralna resničnost. Nekaj ironije je v tem, da se Slovenija zdaj tako histerično otepa beguncev, ker da bi lahko z njimi k nam prišli teroristi, džihadisti Islamske države – prav Islamska država je zadnja leta snemala snuff, grizlijevske videe obglavljenj. Slovenija in Islamska država? Snuff ju poveže. Tako kot je snuff Islamske države spoj primitivne, atavistične vsebine (obglavljenje) in visoke tehnologije, je tudi slovenski snuff – tisti iz Podbočja – spoj primitivne, atavistične vsebine (garbanje-do-smrti) in visoke tehnologije, pač digitalnega uploada, ki poteka v realnem času.

Postaja spletni ekshibicionizem edini znak življenja, smrt pa edini način, da se v tem »kompetitivnem« svetu izkažeš?

V času, ko cvetijo resničnostni šovi (»nobenih igralcev, nobenih scenaristov, le nepotvorjeno življenje«), ko se vsi utapljajo v ekshibicionizmu, ko so vsi postali filmarji in ko vsi delijo šokantne, ekskluzivne, »neverjetne« videe, so islamisti spletni naciji dali to, kar je iskala (snuff), in to v obliki krvoločnih viralnih videov, pri katerih so lahko računali, da bodo zanesljivo klikani in v nedogled reprizirani. Islamska država pozna svoje občinstvo.

Mar se ni nekaj takega zgodilo tudi v Podbočju? Mar nista fanta iz Podbočja te sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Mar nista – podobno kot videi Islamske države – v spletni naciji prižgala »teroristične domišljije«, za katero Jean Baudrillard v Duhu terorizma pravi, da je »naseljena v vseh nas«?

Brez tega virtualnega »strinjanja« sam Dogodek – video obglavljenja, video iz Podbočja – ne bi imel takega odziva, kot ga je imel. Brez tega »strinjanja« dogodek sploh ne bi bil Dogodek, kot bi rekel Baudrillard. Bi fant iz Podbočja svojega prijatelja tolkel toliko časa, če ga oni drugi ne bi snemal? Bi oni drugi vse to snemal, če ne bi vedel, da obstaja publika, ki hoče natanko to? Ju je to naredilo kreativnejša? Sta kot islamisti računala na to »strinjanje«, na to virtualno, youtubizirano, fejsbukirano soudeleženost, ki si je ni mogoče priznati? Mar ni spletna Slovenija prek tega snuffa dobila le svojega lastnega sporočila v sprevrnjeni, popačeni, pornificirani obliki? Mar ni v tem snuffu dobila le tega, kar je tja sama prinesla?

V času, ko se Slovenija socialno trga in politično histerizira, ko se nove generacije brezizhodno prekarizirajo, ko se kapital izživlja nad prihodnostjo in varnostjo, ko se fantje pobijajo zaradi mam, namesto da bi jih zapustili, postaja spletni ekshibicionizem edini znak življenja, smrt pa edini način, da se v tem »kompetitivnem« svetu izkažeš, zato lahko le upamo, da se ne bo zdaj pojavil kdo, ki bo hotel posneti še večji hit od tega snuffa.

Italijanske šokumentarce, ki so se dogajali v »primitivnih« in »eksotičnih« krajih, so propagirali s sloganom: »To je preteklost, ki nam ne pripada več!« Na slovenskem snuffu pa piše: To je preteklost, ki nam pripada! Sodobnost je v Sloveniji vedno videti tako eksotično – kot pradavnina.