Onkraj Nata

Morda ni nenavadnejšega stavka, s katerim bi bilo te dni mogoče začeti članek, kot je: Donald Trump ima prav. Pa vendar je mogoče. Nemčija je na srečanju vodilnih predstavnikov Nata leta 2014 v Walesu napovedala, da bo kmalu povečala izdatke za obrambo. Ko Trump in njegov minister James Mattis Nemce zdaj opozarjata na to obljubo, imata torej prav. In to glede dvojega: prvič načeloma, ker je obljube treba izpolniti, drugič pa tudi, kar zadeva samo temo. Ni razloga, da bi Združene države Amerike več kot 70 let po drugi svetovni vojni še vedno morale prevzemati največji del bremena evropske varnosti.

Žal ne gre le za denar. Upravičeni ameriški pozivi prihajajo sredi notranje krize Zahoda, ki je tako globoka, da nihče ne ve, kaj bo nazadnje sploh še ostalo od njega. Nato se je vedno želel predstavljati kot nekaj več od zgolj obrambnega zavezništva. Imel se je za varovalno silo liberalne demokracije, vrednot in načel Zahoda. To sta bila njegovo moralno ogrodje in temelj obstoja. Kaj pa če ne moremo biti več prepričani, da je Zahod še vedno skupnost vrednot? Kaj natančno naj bi v tem primeru varoval Nato? Države, kot sta Madžarska in Poljska, v katerih desnopopulistična vlada omejuje delitev oblasti, varstvo manjšin in medijsko svobodo? Turčijo, kjer predsednik Erdogan državo spreminja v diktaturo? Smo res pripravljeni podpreti ZDA, če bo Trump vstopil v vojno z Iranom, Severno Korejo ali komerkoli že, ki bi ga izzval?

Nato ni zastarel, le njegov pomen se zmanjšuje. Nima več vsebine. To bi lahko razumeli kot zapoznelo posledico njegovih uspehov: demokratiziral je Evropo, združil Nemčijo in Sovjetsko zvezo pognal v razpad. Krizi se zato verjetno ni bilo mogoče izogniti. Obrambno zavezništvo, ki mu je nasprotnik ušel, se prej ali slej znajde pred vprašanji obstoja. Veliki zmagi zavezništva je sledil bridek poraz. Natu ni uspelo, da bi Rusija postala njegova partnerica. Bojazen baltskih in srednjeevropskih držav je zato razumljiva. A tudi ruska travma. Vsekakor bi bila naveza, katere obstoj bi temeljil le na nasprotovanju Rusiji, danes anahronistična. ZDA ključne varnostne interese že dolgo vidijo v Tihem oceanu in na Bližnjem vzhodu. Za Evropo pa sta Severna Afrika in Bližnji vzhod vsaj tako pomembna kot Rusija.

Ameriški umik je za Evropo tudi priložnost. Izraz podrejena partnerka bo vendarle lahko končal na smetišču zgodovine in Evropa bo lahko sama opredelila svoje interese.

Obdobje evropske zgodovine, ko je celina skrb za svojo varnost lahko prepustila državi na drugi strani Atlantskega oceana, je mimo, in to nepreklicno. Tudi v potrumpovskem obdobju se to ne bo bistveno spremenilo. Trump je navsezadnje le simptom krize Zahoda, ne njen vzrok. ZDA so še vedno mogoča, ne pa tudi zanesljiva partnerica Evrope. Wolfgang Ischinger, vodja münchenske varnostne konference, je Evropejce upravičeno opozoril, naj ne odpišejo ZDA kot partnerice. To bi bilo preuranjeno, a hkrati bi bilo malomarno in naivno, če Evropa ne bi začela razmišljati, da se ne more več brezpogojno zanesti na ameriško partnerico.

Evropa mora srednjeročno tako okrepiti obrambo, da bo lahko sama poskrbela za svojo varnost. Za to je potrebna predvsem enotnost. Če bodo evropske države poslej za obrambo dajale več denarja, morajo okrepiti vojaško sodelovanje. Skupno varnostno in obrambno politiko morajo občutno nadgraditi. Evropsko zavezništvo ne bi nadomestilo Nata, temveč naj bi Evropejce usposobilo, da bi v nujnem primeru drug drugemu priskočili na pomoč, ko tega ne bi več počeli Američani.

Ameriški umik je za Evropo tudi priložnost. Izraz podrejena partnerica bo vendarle lahko končal na smetišču zgodovine in Evropa bo lahko sama opredelila svoje interese. K temu sodi primeren odnos z Rusijo, ki ne bo več temeljil le na zastraševanju. K temu tudi nedvoumno opozorilo Turčiji, da ima solidarnost svoje meje, če se bo Ankara v Siriji igrala z ognjem in se bo spor s Kurdi še bolj zaostril. K temu bi verjetno sodilo tudi, da se med pogajanji o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije popušča na trgovinsko-političnem področju, če bo odhajajoča država v zameno pripravljena sodelovati pri evropski obrambi. In nazadnje bi morala Evropa, ki resno jemlje svojo varnost, začeti razmišljati tudi o jedrskem zastraševanju. V ta namen ne potrebuje nujno nemške bombe, o čemer se je že špekuliralo. Vendar bi morala do jedrske Francije izkazati takšno zaupanje, kot ga je bila Nemčija doslej zmožna izkazati le ZDA.  

© 2017 Der Spiegel