V primežu zmernega Slovenca

Leta 1964 je glasbenica Nina Simone na koncertu predstavila pesem Prekleti Misisipi, ki je kmalu postala himna borcev za državljanske pravice temnopoltih Američanov, predvajanje te skladbe pa je bilo v več zveznih državah dolgo prepovedano. V njej je protestirala proti domnevno dobronamernim nasvetom, naj temnopolti ne zahtevajo vseh pravic naenkrat, temveč naj se stvari lotijo postopno – kot da stoletje, ki je do tedaj minilo od odprave suženjstva, ni bilo dovolj dolgo. Za dobro mero je pribila: »Ni vam treba biti moj sosed, le enakopravnost mi priznajte.«

Priznavanje pravic manjšin s pridržkom (češ saj vas podpiramo, ne strinjamo pa se z vašimi metodami ali hitrostjo sprememb) je lepodušništvo, ki je le krinka za skrajnejša mnenja. Zaradi ljubega miru zagovarja sklepanje nenačelnih kompromisov, kakršen je tudi zakon o partnerski zvezi (ZPZ), ki se te dni pri nas uveljavlja v praksi. Z njim istospolni pari končno dobivajo številne od pravic in dolžnosti, ki sta jih prinašala na referendumih zavrnjena družinski zakonik (DZ) in novela zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ob tem pa ZPZ izrecno ne ureja istospolnega starševstva in oploditve z biomedicinsko pomočjo ter ohranja simbolno razlikovanje med istospolnimi in raznospolnimi pari, s čimer iz istospolno usmerjenih še vedno dela drugorazredne državljane.

Takšno barantanje s polovičnimi pravicami je napačno iz najmanj dveh razlogov. Prvič, ker je etično nesprejemljivo. Človekove pravice niso privilegij, ki ga večina milostno nakloni diskriminirani manjšini le takrat, ko se ji tako zahoče, in v tolikšnem obsegu, kot se ji zazdi. Predstavljajmo si, da bi ženske imele volilno pravico, prepovedali pa bi jim kandidirati na volitvah. Ali da bi vernikom zagotavljali svobodo veroizpovedi, prepovedali pa bi jim opravljati verske obrede. Drugič, popuščanje in sklepanje kompromisov s ksenofobi ne deluje. Ko je konec leta 2014 ministrica Anja Kopač Mrak v javno razpravo poslala kompromisni predlog zakona o partnerski skupnosti, je ta naletel na skrajno ogorčen odziv samooklicanih varuhov »morale«, pa čeprav je enako kot ZPZ ustregel njihovim javnim zahtevam.

Pri tem je treba ob upoštevanju politične stvarnosti vendarle priznati tudi, da je ZPZ bistveno (!) boljši od doslej veljavnega zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, s katerim je prva Janševa vlada istospolnim parom taktično podelila za prgišče pravic, a jim je hkrati odvzela vse druge. Istospolni pari pač živijo tukaj in zdaj in si s čakanjem na idealno nediskriminatorno rešitev ne morejo veliko pomagati, pa naj je še tako načelno. A hkrati mora biti popolnoma jasno: ZPZ je sprejemljiv le kot začasen korak na poti do popolne izenačitve pravic. In enako kot se celo ta polovični korak še zdaleč ni zgodil sam od sebe, se tudi nadaljnji napredek ne bo. ZPZ najbrž ne bi bil sprejet, če ne bi pred tem koalicija Združena levica v sodelovanju s civilno družbo s spretnim političnim manevrom dosegla sprejetja novele ZZZDR, s katero je sredinsko politiko izgnala iz zavetja lepih floskul ter jo prisilila k dejanjem. Vlada je sprejetje novele podprla z vidno stisnjenimi zobmi in pod pritiskom iz Evrope, zaradi česar kasneje ni mogla odreči podpore niti ZPZ. Nad referendumom si je, tako kot prej že ustavno sodišče, po pilatovsko umila roke in s tem pokazala, kako malo ji je za boj proti diskriminaciji v resnici mar.

Primer ZPZ se v spremenjenih svetovnih razmerah morda zdi obrobnega pomena. A lekcija sprejemanja tega zakona je bistveno širša. Pove nam, da je prostor svobode mogoče razširiti, nikakor pa to ni niti spontan niti neizogiben proces. Samoumevnost napredka je slepilo od desetletij potrošništva omamljenega liberalnega dela družbe. Tistega dela, ki tako ceni lastno udobje in mir, da se mu v imenu prepričanj ne ljubi niti sprehoditi do referendumskega volišča, kaj šele storiti česa drugega.

Leto pred koncertom, na katerem je Nina Simone prvič zapela pesem Prekleti Misisipi, je Martin Luther King zapisal: »Skoraj sem že prišel do zaključka, da največja ovira na poti do svobode temnopoltih niso pripadniki [...] Ku Klux Klana, temveč zmerni belci, ki imajo raje ‘red’ kot pravičnost; [...]; ki neprestano trdijo: ‘Strinjamo se z vašimi cilji, ne pa tudi z vašimi metodami neposredne akcije’; ki so pokroviteljsko prepričani, da imajo pravico odločati o tem, kdaj naj bodo njihovi soljudje deležni svobode; [...] in ki temnopoltim neprestano svetujejo, naj počakajo ‘na primernejši čas’.«

Čakanje na primernejši čas je najboljše zagotovilo, da tega časa še dolgo ne bo.