Le še 99 dni …

Je slovensko pravosodje res tako nesposobno, neučinkovito ali celo skorumpirano, da bo pregon zoper Igorja Bavčarja v zadevi Istrabenz zastaral, domnevno kaznivo dejanje pa ostalo brez pravnega epiloga? Ne, razlogov za Bavčarjev uspeh v bitki s pravosodjem (vsaj tokrat) res ni mogoče iskati v pravosodju, pač pa v kazenskem zakoniku, ki je bil sprejet leta 2008, v času vlade Janeza Janše.

Ta kazenski zakonik sicer določa enake absolutne zastaralne roke, kot jih je prejšnji. In ti so dokaj razkošni. Določeni so glede na hudost kaznivega dejanja oziroma zagroženo kazen. Za najblažja kazniva dejanja pregon absolutno in brez dvoma zastara po šestih letih od storitve kaznivega dejanja, za najhujša pa šele po 50 letih. Pregon zoper Igorja Bavčarja bi po teh pravilih dokončno zastaral po 20 letih oziroma leta 2027. A zastaranje, ki zdaj resno grozi v tej zadevi, bo nastopilo že deset let prej, junija letos.

Kazenski zakonik, ki so ga po naročilu tedanjega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma v tajnosti spisali trije konservativni pravni strokovnjaki, je v poglavje o zastaranju uvedel tole novost: »Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.« To pomeni, da sta od razveljavitve neke zadeve ne glede na siceršnje zastaralne roke vedno na voljo le dve leti.

Na prvi pogled se je določba zdela smiselna. Bila je tudi politično modra, saj je Janševa vlada domnevno pokazala namen skrajšati dolgotrajna sojenja in obračunati s kriminalci. A ta dveletni rok je postavljen za vsa kazniva dejanja enako. Pomeni pa, da se mora v dveh letih končati sojenje, ki vključuje ponovitev celotnega sojenja, z vsemi postopki in roki vred, in to na prvi in kasneje tudi na drugi stopnji. To seveda ni prekratek rok za izvedbo sojenja za večino kaznivih dejanj. Precej več težav pa je pri ponovni izvedbi celotnega sojenja pri najhujših, najzapletenejših in najtežje dokazljivih kaznivih dejanjih, pri katerih obtožence spremljajo tudi najboljši zagovorniki. Med ta dejanja zagotovo sodijo dejanja gospodarske kriminalitete in korupcije, kazniva dejanja, znana pod širšim imenom kazniva dejanja belih ovratnikov. Obtožencem za ta kazniva dejanja, tudi Igorju Bavčarju, gre dveletni rok za izvedbo sojenja na roke.

Ker je na ministrstvu za pravosodje reforma kazenskega prava, tudi kazenskega zakonika, v sklepni fazi, smo se nanj obrnili z vprašanjem, ali morda ne bi bilo smiselno rok za izvedbo ponovnega sojenja prilagoditi hudosti kaznivega dejanja, podobno, kot so urejeni splošni absolutni zastaralni roki.

Predstavniki ministrstva so pojasnili, da bi bilo podaljšanje zastaralnega roka, četudi le za najhujše primere, »zgolj potuha neučinkovitemu delovanju in nesprejemljivim postopkovnim zastojem, poleg tega pa bi bilo to sistemsko gledano v direktnem nasprotju s cilji, pomenom in namenom Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja«.