Film / Brezmejno

Kreativnost meja.

Brezmejno, razgledniški dokuesej o mejah, ljudeh z meje, mejah v ljudeh in jezikih meja (»kjer se slovenščina izgublja v drugih jezikih, italijanščini, hrvaščini, madžarščini in nemščini«), ozaljšan s potopisnimi, mejaškimi verzi Aleša Štegra, preveč spominja na dokuesej Mama Evropa (manj ko je meja, več jih je), ki ga je pred petimi leti posnela Petra Seliškar (tokrat koscenaristka), in na dokuesej Tihotapci identitete (meja ti omogoči, da z obeh strani pobiraš najboljše), ki ga je lani posnela Marija Zidar, da bi deloval urgentno.

Sprehaja se le med običajnimi osumljenci (in osamljenci), od Soče, ki je utelešala mejo, do Mure, ki, kot pravi nekdo, stalno migrira, od enega Titovega svetišča (Zazid) do drugega (Kumrovec) in od Jugoslovanov, ki so po razpadu Juge postali jugonostalgiki, do Slovencev, ki so postali še večji Slovenci (Boris Pahor), en passant ošine Rilkejev Devin, Rižarno, sečoveljske soline in Puhov Graz, ki se jim nikamor ne mudi, tako da bodo v miru počakali na kak drug doku (na meji si pač vedno na napačni strani, kot pravi nekdo), v Kontovelu pa sreča fanta, ki s krožnikom hrane pojasni globalizacijo (»francoska Jakobova pokrovača, maroški datlji, švedski škampi, španske dagnje, hrvaški sardoni, argentinske limone, egiptovska solata, grške olive in kontovelski peteršilj« = globalizacija), a spregleda, da je prav globalizacija največja tovarna meja, zato Anja Medved in Nadja Velušček, goriški filmarki, zvenita tako nostalgično, ko pripovedujeta, kako »dobre« so bile nekoč meje, recimo za Novogoričane jugoslovansko-italijanska meja, saj je človeka »navdajala z občutkom svobode« (»v nekaj minutah si bil v drugačnem svetu«), tako da je imela »kreativen naboj«. Odisejada se – logično – konča »doma«, med ptujskimi kurenti, avtentičnimi slovenskimi pošastmi, atavističnimi preostanki slovenskega horror showa, kar je morda namig, da če kdo, potem meje potrebujejo prav Slovenci. (Kinodvor)