Med dvema prihodnostma

Še nedavno se je zdelo, da bomo po fiasku projekta TEŠ 6 opustili nove investicije v energijo fosilnih virov in krenili na pot trajnostne energetike. Tako smo sprejeli predlog Evropske komisije, po katerem bomo do leta 2030 na ravni EU delež energije, proizvedene iz obnovljivih virov, povečali s 16 na 27 odstotkov. Podpis Pariškega sporazuma nam nalaga nagel prehod v družbo brez fosilnih goriv. Na globalni ravni se uveljavljajo energetske politike, ki so čedalje bolj skladne z zavezami. V letu 2016 obnovljivi viri pomenijo kar 86 odstotkov zmogljivosti novih elektrarn v EU ter okrog 60 odstotkov novih zmogljivosti na Kitajskem, ki je še pred nekaj leti investirala pretežno v termoelektrarne na premog.

V Sloveniji spremljamo obraten trend. Razen gradenj hidroelektrarn na spodnji Savi so se investicije v obnovljive vire energije povsem ustavile. V letu 2010 je bilo postavljenih več kot 500 sončnih elektrarn, leta 2015 pa le tri. Le dva tedna po umiku predloga o uvedbi prispevka za prednostno dispečiranje, s katerim bi pokrivali izgube iz tekočega poslovanja TEŠ 6, želi vlada podeliti 200 milijonov evrov subvencij za gradnjo plinsko-parne elektrarne v ljubljanski Toplarni. Sredstva za subvencijo novega projekta fosilne energije bi ironično namenili iz podporne sheme za obnovljive vire. Očitno je slovenska energetika leta 2017, navkljub zavezam in nasedlim projektom iz preteklosti, še zmeraj na razpotju, kjer se odloča med dvema prihodnostma. Po prvi nadaljujemo z električno oskrbo, ki temelji na klasičnih elektrarnah na premog. To pot v prejšnji številki Mladine zagovarja prof. dr. Rafael Mihalič. Alternativa, ki jo zagovarjam sam, je postopni prehod od fosilnih virov na obnovljive vire. Možnosti se gotovo bistveno razlikujeta v tehničnih lastnostih in ekonomskih argumentih, na podlagi katerih ju lahko primerjamo. A še preden začnemo tovrstno primerjavo, ne pozabimo, da se naša izbira ne nanaša zgolj na področje energetike, temveč se dotika tudi javnega zdravja in podnebja. V nasprotju s fosilnimi gorivi, ki okolje onesnažujejo s trdnimi delci in ogljikovim dioksidom, obnovljivi viri nimajo tovrstnih negativnih posledic. Kdor zagovarja nadaljevanje odvisnosti od fosilnih goriv, s tem implicitno zagovarja nadaljnje onesnaževanje zraka, ki je vsako leto samo v Evropi vzrok za več kot 300.000 smrti. Kdor nasprotuje zmanjševanju ogljičnih izpustov, sprejema tudi katastrofalne posledice podnebnih sprememb. Zagovorniki obnovljivih virov menimo, da že ta razloga terjata, da vsa prizadevanja usmerimo v energetsko transformacijo. Bistveno vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je izvedljivost naših prizadevanj.

Prof. Mihalič ponudi tri glavne pomisleke proti povečevanju deleža obnovljivih virov energije. Prvi se nanaša na domnevno višje realne cene elektrike iz obnovljivih virov, drugi obravnava njihovo nezanesljivost pri dinamični oskrbi z električno energijo, tretji pa pomanjkanje potencialov obnovljivih virov v Sloveniji.

Obnovljivim virom energije je nesmiselno očitati neekonomičnost, saj ta v določeni meri velja za vse energetske sisteme, še bolj pa zato, ker ekonomska učinkovitost ni edini namen energetike.

Po desetletjih tehnološkega razvoja in finančnih podpor industriji so se sončne in vetrne elektrarne tako pocenile, da so povsem konkurenčne tradicionalnim oblikam energije. Kljub trenutno nizkim cenam električne energije na trgu investitorji v sončne in vetrne elektrarne pričakujejo zmerne donose, investitorji v termoelektrarne pa si lahko obetajo zgolj izgubo. Tudi v primeru višjih cen energije se razmerje ne bi spremenilo, saj bi obnovljivi viri prinašali višje donose od klasičnih elektrarn. Zagovorniki termoelektrarn temu ugovarjajo, češ da razmere na trgu ne odražajo realne stroškovne cene, saj naj bi bila energija iz obnovljivih virov deležna nepoštene prednosti v obliki državnih subvencij. V odgovor na ta argument je treba najprej izpostaviti, da v Sloveniji nove investicije v sončne elektrarne, ki so sicer najdostopnejše za manjše porabnike, niso več deležne subvencij. Očitek torej empirično ne zdrži. Na drugi strani vidimo, da so prav energetski sistemi na fosilna goriva deležni številnih subvencij. Pri tem ne mislim zgolj na predlagano subvencijo plinski elektrarni v Toplarni v višini 200 milijonov evrov, temveč na kup postavk, ki niso vštete v ceno električne energije, ampak se plačujejo neposredno iz državnega proračuna, od stroškov zapiranja rudnikov do oprostitev plačila trošarin na premog in ostale energente. Nikar ne pozabimo niti na poroštvo za TEŠ 6, potencialno »subvencijo«, ki bi lahko znašala do 440 milijonov evrov. Nazadnje, če pogledamo nekoliko dlje v zgodovino energetike, vidimo, da so elektrarne na fosilna goriva deležne subvencij od samih začetkov, saj so bile investirane iz javnega denarja kot del tedanjih političnih strategij razvoja energetike. Za to so obstajali utemeljeni razlogi. Oskrba z energijo je temeljni pogoj za delovanje družbenih sistemov, in s tem presega golo tržno logiko, zato se energetika nikjer v Evropi ni razvijala optimalno po ekonomskih in tehničnih merilih. Obnovljivim virom energije je torej nesmiselno očitati neekonomičnost, saj ta v določeni meri velja za vse energetske sisteme, še bolj pa zato, ker ekonomska učinkovitost ni edini namen energetike.

Podobno velja za argument o nezanesljivosti obnovljivih virov energije v okvirih trenutne omrežne infrastrukture. Sicer drži, da ima trenutno omrežje nekatere omejitve pri vključevanju večjega deleža obnovljivih virov. Vendar te omejitve ne izhajajo iz obnovljivih virov, temveč iz konstrukcije omrežja, ki je bilo v osnovi prilagojeno za energijo iz fosilnih goriv. Trditi, da zaradi omejitev trenutne infrastrukture ne moremo preiti na obnovljive vire, je podobno, kot če bi nasprotovali projektu tramvaja v Ljubljani, ker ob gradnji cestnega omrežja nismo za vsak primer položili še tračnic. To sploh ni argument, temveč zgolj prikaz, da smo se ujeli v zanko zgrešenih praks iz preteklosti. Zagovorniki trajnostne energetike razumemo, da energetska transformacija ne zahteva zgolj postopnega povečevanja deleža obnovljivih virov energije. Terja tudi sistemske prilagoditve, ki bodo povečale fleksibilnost omrežja ter zmogljivosti za shranjevanje električnega potenciala. Kot namigne že prof. Mihalič, so del rešitve črpalne elektrarne, ki v obdobjih presežkov kupujejo poceni elektriko, da prečrpajo vodo v akumulacijske bazene. V obdobjih višje cene nato prečrpano vodo spustimo čez turbine. Prekomerne obremenitve omrežja bodo pomagali preprečevati pametni elektronski sistemi, ki bodo svoje delovanje prilagajali stanju na trgu električne energije. V poletnem obdobju se nam bo denimo pametni pralni stroj vključil okrog poldneva, ko imamo elektrike iz sončne energije na pretek.

Decentralizirana proizvodnja električne energije onemogoča koncentracijo kapitala in s tem povezano navijanje cen monopolistov.

Leta 2011 so si Danci postavili cilj, da do leta 2035 vso elektriko pridobijo iz obnovljivih virov. Danes ta delež na Danskem znaša 46 odstotkov, v Sloveniji pa 33 odstotkov. Zakaj torej v Sloveniji po mnenju nekaterih energetikov istega cilja ne moremo doseči 15 let kasneje kot Danci? Smo po naravnih energetskih potencialih res bistveno bolj omejeni od Dancev? Začnimo s hidroelektrarnami. Čeprav se po hidroenergetskem potencialu res ne moremo primerjati z Norveško, bomo že s hidroelektrarnami na srednji in spodnji Savi pridelali za okrog 50 odstotkov elektrike iz TEŠ 6. Sončne elektrarne v Sloveniji prispevajo slaba 2 odstotka, v Nemčiji, ki ima sicer slabšo osončenost, pa pomenijo 7 odstotkov proizvedene električne energije. Dosegljiv potencial sončnih elektrarn v Sloveniji do leta 2050 je ocenjen na 130 odstotkov elektrike iz TEŠ 6. Kaj pa veter? V nacionalnem energetskem programu do leta 2030 je bilo identificiranih 14 potencialnih območij za gradnjo vetrnih parkov, vendar trenutno premoremo zgolj eno večjo vetrno elektrarno. Edina država v EU z manj vetrnimi elektrarnami je Malta. Ključni problem v Sloveniji očitno ni pomanjkanje potencialov obnovljivih virov, temveč pomanjkanje politične volje za začetek energetske transformacije.

Čeprav je prehod na obnovljive vire energije nujen z vidikov medgeneracijske pravičnosti in trajnostnega razvoja, sam po sebi ne zagotavlja izpolnitve ciljev. Pomemben je širši družbeni kontekst, v katerem bo prišlo do sprememb. Če bo prehod prevzel značilnosti neoliberalizma, ki ga zaznamujejo prekarizacija dela, fragmentacija solidarnosti in povečevanje neenakosti, si ni težko predstavljati družbe, kjer bodo prednosti zelene transformacije dosegljive le bogatejšim. A hkrati ne gre zanemariti širšega družbenega transformacijskega potenciala, ki ga ponujajo obnovljivi viri energije. Decentralizirana proizvodnja električne energije onemogoča koncentracijo kapitala in s tem povezano navijanje cen monopolistov. Hkrati nizke vrednosti investicij slehernemu državljanu omogočajo, da postane solastnik in soupravljavec virov. Energetika, ki temelji na obnovljivih virih energije, ima tudi to značilnost, da potrebuje več delavcev od klasičnih elektrarn. Kitajska denimo do leta 2020 načrtuje odprtje 13 milijonov delovnih mest, vezanih na obnovljive vire energije. Primerljiva strategija bi na ravni Slovenije pomenila 19.000 delovnih mest, s čimer bi nadomestili izgubo delovnih mest v premogovništvu in ostalih panogah, ki so vezane na termoelektrarne.