Ustavnosodno nazadovanje

Citiran zapis novega ustavnega sodnika Klemena Jakliča pred nekaj leti: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine... « (z dodanimi otrobi o otrocih in vnukih), je ponaredek ali plagiat. Ni v prid integriteti vrhunsko izobraženega pravnika. Originalna izjava dr. Boštjana M. Turka se namreč glasi, da gre za »največjega Slovenca, kar jih je spoznala naša zgodovina«. Kakorkoli, v času od izjave dr. B. M. Turka do zapisa ddr. Jakliča naj bi zgodovina »spoznala« in potrdila kult o največjem Slovencu.

S katerimi vatli sta dva izvedenca izmerila »velikost« največjega Slovenca, ni jasno. Dr. Ivan, načelnik SDS, je namreč brezmejno zaslužen za nastanek in za razcvet samostojne Slovenije in je, čeprav konvertit, zgled kremenitih vrlin. Je pa tudi obremenjen s kriminalno datoteko in tudi njegovi nekdanji tesni sodelavci imajo povsem nasprotno mnenje o njem (Rupel, Bavčar, Hvalica, ...). Težko je reči, kaj ga v tej epopeji dela največjega. Vsekakor mu vsem malverzacijam navkljub uspeva obdržati lesk plemenitosti, tudi osebno ne pozabi spomniti, kdo je »The Greatest«.

V čem, torej? Znana je njegova metoda, ki jo najkrajše poimenujemo lumpenpolitika. Je politik, ki je »nad« oz. »izven« pravil spodobnega, spoštljivega, tolerantnega odnosa do drugih, do prava. Kadar je v škripcih obtožnic, se izogiba pozivom sodišč in zaigra mučenca pravosodnih zarot. V glorifikaciji »žrtve« je absolutno nedosegljiv. Zna uprizoriti tako prepričljiv »pasjon po Janezu (Ivanu)«, da zvabi solze in viharno ogorčenje slepo privrženih. Skupaj naredijo tak kažin, da se zatresejo hlače celo ministru za pravosodje. Ampak – kljub grotesknemu teatru je doslej vedno učinkovalo! Tudi z izsiljenim imenovanjem ddr. Jakliča za ustavnega sodnika si zagotovlja miren spanec (predsednik države je pričakovano klonil; podpora za njegov drugi mandat mu je ljubša od uveljavljanja polnih predsedniških pooblastil. Volk je sit, koza samo osramočena). Kar navsezadnje odstira tančico kulta o »največjem«.

Zaradi v parlamentu podtaknjenih jalovih zdrah, inovativno spletenih insinuacij - izgube časa, ki je šel na račun lumpenpolitike v nič; - zaradi dveh, v posledicah razdiralnih mandatov vladanja; - zaradi potlačene prve (»v imenu države«) in druge pravno nezašpiljene orožarske kupčije - torej s perspektive neposrednih in posrednih stroškov, ki jih je povzročil državi od osamosvojitve, mu dejansko nihče ne seže do gležnja. Ostaja trdno v sedlu. V tem smislu je treba priznati, da tisto o »največjem Slovencu ...« nekako drži. Zgodovina bo zelo zaposlena. Če ne bo prisluhnila pronicljivim ugotovitvam dr. Turka in ddr. Jakliča, ne bo vedela, da se moti.