Med desničarskim kičem in levičarskim ničem

Ministrice za izobraževanje, notranje zadeve in obrambo ustanavljajo medresorsko komisijo, s katero nameravajo poleg popularizacije vojaštva in policije dvigovati nacionalno zavest in gojiti domoljubje. Če je glede prvega deklariranega cilja še slišati kak pomislek (čeprav vse redkeje in vse tiše), pa drugi dvigne komaj kakšno obrv. Četrt stoletja po nastanku samostojne Slovenije je namreč naša družba prepredena z na videz samoumevnim prepričanjem o domnevno žgočem pomanjkanju domoljubja. Pa je to res, in predvsem – je domoljubje res tako nesporna vrednota, za katero si velja na vso moč prizadevati?

Težko se je izogniti občutku, da sodobno slovensko domoljubje skoraj v celoti zamejujejo horizonti, ki jih zarisujejo navijaška maksima »Kdor ne skače, ni Slovenec!«, neofašistični grafiti »Tukaj je Slovenija« s fabriciranimi podobami karantanskega panterja in domačijski sentiment ponarodele Avsenikove viže, ki ob spraševanju po izvorih lepot Slovenije zapoveduje tudi nadvse zgovorno zaplotniško napotilo »Ne išči sreče drugod, kot le doma!«. Takšno domoljubje v prvi vrsti služi kot orodje za postavljanje jasne meje med Nami in Njimi. Ko to postane osrednji temelj izgradnje skupinske identitete, je v svoji mobilizacijski moči praviloma izjemno učinkovito, hkrati pa v svoji vrednostno vzvišeni ekskluzivističnosti lahko tudi osupljivo destruktivno. O tem bi nas lahko prepričala že množica tragičnih evropskih vojn v zadnjih dveh stoletjih. A njegov logični produkt je Nacionalna garda domoljubov, za katero se zavzema naša največja desničarska stranka. Glavni, a še zdaleč ne edini generator slovenskega nacionalističnega domoljubja.

Tovrstno domoljubje ne razmejuje le med domačini, tj. »naravnimi« Slovenci na eni, in tujci, čefurji, muslimani, begunci, Romi itd. na drugi strani, temveč hkrati služi tudi za ostro postavljanje meje med pravimi in nepravimi domačimi. Vsaj tako velika grožnja kot Drugi so namreč tisti med nami, ki Drugega zagovarjajo; politični nasprotnik nacionaldomoljubov ni tujec (ta je zanje le politično orodje), temveč njegov domači zagovornik. Iz te perspektive svojo logiko razkrije demonstrativni sežig biografije nekdanjega predsednika države, ki so ga pred njegovim domom konec leta 2015 uprizorili pripadniki Zveze slovenskih domoljubov. Prav tako postane lažje razumljivo na prvi pogled paradoksalno dejstvo, da najglasnejši slovenski politični promotorji domoljubja zmeraj znova obstruirajo simbolno čaščenje države ob njenih praznikih, ko bojkotirajo uradne proslave in prirejajo alternativne dogodke. Sistematično zavračanje formalnih državnih obredov, ki z rednim evociranjem temeljnih vrednot simbolno vzdržujejo, povezujejo in obnavljajo našo skupnost, tj. domovino, bi le težko razumeli kod delovanje v njen prid – kar bi domoljubje po definiciji moralo biti.

Ko smo tako po (že drugi) zimi protibegunske histerije, poplavi nacionalističnih sentimentov in srhljivem vzponu na novo obujenih neofašističnih politik širom po zahodnem svetu soočeni z vprašanjem domoljubja, ni težko najti argumentov proti. Brez dvoma je treba razgraditi vseprisotno samoumevnost diskurza o domoljubju, s katerim ga desnica nereflektirano vsiljuje za temelj države in si ga prizadeva privzgajati mladini v šolah in povsod v javnem prostoru, levica pa ji pri tem bolj ali manj pasivno asistira. A uvid ideološke zlaganosti in politikantske zlorabe predpisovanja brezpogojne ljubezni do domovine nas ne bi smel zavesti v popreproščeno manihejsko, tj. črno-belo logiko, zaradi katere bi spregledali še zmeraj aktualno potrebo po kohezivnih elementih družbenega sobivanja v nacionalni državi. Zato je ob nujni kritiki pojmovno sploščenega razumevanja domoljubja umestno tudi vprašanje, ali nemara obstajajo še druge, manj problematične in bolj produktivne oblike pripadnosti domovini.

Ne nazadnje je sam pojem patriotizma vse od svojih antičnih začetkov večplasten (klasični Grki so z besedo patriotes označevali barbare, ki so imeli skupno le patris, očetnjavo, sebe pa so označevali z besedo politai – državljani, saj so imeli skupen tudi polis, svobodno državo), v sodobnem pomenu pa se poleg etnične razsežnosti (narod) nanaša še na kulturno (skupne norme in vrednote, jezik) in politično razsežnost (država, zakoni). Že to nakazuje različne možne poudarke in posledično pestre izrazne oblike, skozi katere se lahko patriotizem udejanja v konkretni družbi. Na enem koncu kontinuuma najdemo »rodnogrudovske« oblike nacionalpatriotizmov, ki domovino primarno pojmujejo kot očetnjavo s temelji v etničnem, domnevno »naravnem« načelu »krvi in zemlje«, na drugem pa bolj odprte oblike državnih in republikanskih patriotizmov, ki izhajajo iz ideje domovine kot res publice s temelji v družbeni pogodbi. V tej luči se izkaže slovenjenje patriotizma z besedo domoljubje za problematično, saj bi eksplicitni poudarek na ljubezni do doma, skupnosti, domovine, torej na emocionalni razsežnosti (ki se praviloma izmika racionalni refleksiji, domoljubje pa se tako neizogibno depolitizira), lahko veljal kvečjemu za prvega od omenjenih tipov patriotizma.

Levica lahko politični spopad na terenu nacionalnih identitet le izgubi, če je vse, kar zmore, vedno znova sramežljivo dokazovanje, da domoljubje je pomembno in da ga goji tudi sama.

Na tej točki se vsiljuje primerjava z religijo, ki je eminentna povezovalna družbena sila, t. i. integrativno funkcijo pa praviloma opravlja znotraj meja lastnega občestva, s poudarjanjem razlike do drugih, kar je seveda lahko tudi destruktivno. A namesto reduciranja tega kompleksnega fenomena zgolj na eno ali drugo vrednostno skrajnost, bodisi na razumevanje religije kot primarno škodljivega in potencialno nevarnega ter uničevalnega (kar smo na teh prostorih počeli pretežni del druge polovice 20. stoletja) bodisi kot nesporno dobrodejnega pojava (kar počnemo v zadnjih letih, ko smo celo v zakonodajo vpeljali kategorijo religije kot obče koristne zadeve), si v religiologiji prizadevamo razumeti predmet našega preučevanja v njegovi celovitosti, tj. z vsemi njegovimi konstruktivnimi kot tudi destruktivnimi potenciali. Podobno bi veljalo pristopati tudi k vse prej kot preprostim vprašanjem nacionalne identitete in patriotizma, saj šele celovito poznavanje fenomena v naslednjem koraku omogoča takšne oblike organiziranja družbe, ki spodbujajo njegove konstruktivne potenciale, negativne pa zavirajo.

Tak celovit in poglobljen pristop bi zelo koristil tako slovenski politični desnici kot levici. Prva bi ga nujno potrebovala za prepotrebne korekcije svojega anahronističnega modela, katerega ihtavo, a brez vsake refleksije promovirano domoljubje ni nič drugega kot samoljubje – ki je, ko ga desnica demagoško vsiljuje celotni družbi, predvsem škodljivo in potencialno tudi uničevalno, v najboljšem primeru pa njen patriotizem ostaja idiotizem v izvornem grškem pomenu, tj. sebična osredotočenost na zasebnost in posledična nevednost o občih, torej političnih vprašanjih. Druga poglobljen pristop potrebuje, da bi sploh aktivno vstopila v to polje. Očitno je namreč, da levica področje nacionalne zavesti in patriotizma dosledno izpušča iz svojih programov, kot da so to a priori desničarske teme, s tem pa že desetletja prepušča celotno polje nacionalističnim prisvajanjem. Težko se je izogniti občutku, da levica vrednotno politiko, ali kar vrednote v obče, razume kot nekaj, kar pripada konservativnemu delu političnega prostora. Kolikor je za tem videzom tudi kaj realnega, gre za resno napako – spregleduje namreč samo bistvo levičarske emancipatorne ideje, ki je brez vere v (tudi vrednotno!) boljši svet sploh ne bi bilo, ne v zgodovini, ne danes, ne jutri. Levica lahko politični spopad na terenu nacionalnih identitet in razumevanja koncepta državnosti le izgubi, če je vse, kar zmore, vedno znova sramežljivo in nereflektirano dokazovanje, da domoljubje je pomembno in da ga goji tudi sama. Zato je zanjo edina učinkovita alternativa – ki bi bila še kako koristna tudi za celotno družbo – analitična problematizacija in odločna zavrnitev ideološko prisvojenega in izmaličenega pojma domoljubja, v naslednjem koraku pa proaktivna aplikacija novega modela, temelječega na sodobnih progresivnih vrednotah stoletja in tisočletja, v katerem živimo.

Pri njegovi izgradnji, ki ne bo mogoča na način v zadnjem desetletju medijsko zakoličene maksime »uravnoteževanja«, tj. z iskanjem ravnovesja med trenutno obstoječima paradigmama »desničarskega kiča« in »levičarskega niča«, bi se lahko oprli na koncept v lastni kulturi zasidrane in hkrati v svet odprte kozmopolitske nacionalne identitete, kot jo je goreče zagovarjal prezgodaj preminuli pesnik, esejist in eruditski profesor Aleš Debeljak. Pri tem je ključno odprto in vključujoče razumevanje nacionalne kulture, ki je vse prej kot monolitna. Polnovredni gradniki kulturnih temeljev naše nacionalne identitete, ki lahko služi kot osnova sodobnemu postnacionalističnemu patriotizmu, zato ne morejo biti le slovenski literarni in gledališki klasiki ter narodno-zabavna glasba, temveč tudi Vlado Kreslin in Katalena, Demolition Group in Laibach, Siddharta in N’Toko, pa tudi Koala Voice (pa čeprav prepevajo izključno v sodobni lingui franci, angleščini); ne glede na svoj etnični izvor so to tudi Saša Lošić in Chris Eckmann, Branko Đurić in Damir Avdić ter – kljub poniglavi politični blokadi njenega imenovanja za direktorico kranjskega gledališča – tudi Ivana Djilas. Vir kozmopolitske nacionalne identitete neizbežno predstavlja konceptualno delo treh Janezov Janš, proteste proti uvrstitvi Vojnovićeve knjige Jugoslavija, moja dežela v srednješolski kurikulum leta 2013 pa gre razumeti kot eminentno protipatriotski incident.

Ob nujni kritiki pojmovno sploščenega razumevanja domoljubja je nujno zavedanje, da obstajajo druge, manj problematične in bolj produktivne oblike pripadnosti domovini.

V skladu z Debeljakovim konceptom identitetnih koncentričnih krogov bi bilo torej treba razviti in aktivno gojiti heterogen tip patriotizma, ki razločuje med splošno državljansko in posebno etnično identiteto, ob tem pa povsem legitimno dopušča različne stopnje osebnega angažmaja. Njegovo jedro bi pomenila opisana odprta nacionalna kultura, v naslednjih plasteh bi v njem legitimno participirali tudi posamezniki in skupine z manjšim poznavanjem in povezanostjo s to kulturo, na svojem zunanjem obrobju pa bi – v nasprotju z ekskluzivističnim domoljubjem – mehko, brez zaznavne meje izzvenel. Takšen patriotizem bi deloval povezovalno tako za nacionalno, državno in najširšo družbeno skupnost – ker pa ne bi (več) ločeval med »naravnimi« domačini in tujci po etničnem načelu, temveč med tistimi, ki sprejemajo skupne vrednote, in tistimi, ki jih ne, bi namesto tujcev in deprivilegiranih manjšin iz skupnosti simbolno izločal ksenofobe, znova oživljene fašiste, rasiste, šoviniste, seksiste, homofobe ipd. Ker ne bi bil več namenjen ostri razmejitvi na Nas in Druge, ne bi mobiliziral za notranje družbene niti za zunanje mednacional(istič)ne konflikte. Omogočal bi vključevanje prišlekov vseh vrst ter njihovo simbolno in praktično družbeno participacijo; spodbujal bi sprejemanje naših temeljnih vrednot, da bi – postopoma, korak za korakom – lahko tudi sami razvili in gojili bolj ali manj aktiven patriotski odnos do družbe, v katero so se priselili.

Gojenje takega modela patriotizma predlagam ministricam in njihovi komisiji, še posebej če resno računajo na mlade. Njegova dejavna aplikacija bi bila vsestransko dobrodejna za celotno slovensko družbo. Nedvomno bi pomagala pri razgradnji vseprežemajoče kulture strahu, ki smo si jo v zadnjem času nadvse učinkovito skonstruirali. Ne nazadnje pa bi bila koristna s čisto praktičnega, tudi ekonomskega vidika, saj ima družba s tako nizko stopnjo rodnosti na daljši rok očitne težave s svojo reprodukcijo. In še več: predlagani model bi lahko uporabili tudi kot globalni vir za učinkovitejše soočanje s skrajno resnimi težavami, v katerih se je znašel svet po poldrugem desetletju vojne proti terorizmu, ki povsem očitno ne daje želenih in zmeraj znova obljubljenih rezultatov, temveč nas je srhljivo zapletla v globoko spiralo poglabljanj medkulturnega in medcivilizacijskega nerazumevanja, sovraštva in nasilja.