Komentar / Moteči glas violin
Zakaj je tako logično, da v svetu Filharmonije sedi znani gospodarstvenik, privatizacijski mogotec, ni pa logično, da bi v njem sedela člana orkestra?
Stavka filharmonikov, zaradi katere je bil prvič v zgodovini odpovedan njihov tradicionalni novoletni koncert.
© Borut Krajnc
Minister za kulturo je uslišal in izpolnil dve stavkovni zahtevi orkestra Slovenske filharmonije in spremenil ustanovitveni akt zavoda tako, da je povečal zastopanost zaposlenih v upravnem organu, svetu zavoda, s petine na tretjino vseh članov. Poleg tega je glasbenikom podelil še pravico izrekanja neobveznega predhodnega mnenja pred imenovanjem njihovega umetniškega vodje – šefa dirigenta. Oboje bi lahko bila prva znaka razjasnitve razmer in začetka reševanja konfliktne situacije v tej kulturni ustanovi nacionalnega pomena. Nepričakovano pa so se prav zaradi te iste poteze na ministra zgrnili temni nevihtni oblaki s kolegija direktorjev slovenskih gledališč, ki so ga v en glas hiteli svarit pred usodno napako, s katero da bo, pod nespodobnim stavkovnim pritiskom filharmonikov, javne zavode na področju kulture pognal nazaj v preteklost, naravnost v najslabša leta samoupravljanja. Uporaba termina samoupravljanje v aktualnem kontekstu je (zlo)namerna. Direktorji gledališč so z njo očitno želeli evocirati negativna čustva do pretekle družbene ureditve, v kateri so menda (tako je očitno ostala v spominu direktorjem slovenskih teatrov) delavci sami upravljali podjetja oziroma organizacije združenega dela, v katerih so bili zaposleni, verjetno pa so v tem sistemu tudi ljudje oziroma državljani kar sami upravljali državo, drugače sistema gotovo ne bi poimenovali – samoupravljanje.