Kadilski teater

Pod tem naslovom je novinar Staš Zgonik objavil novico o vloženem amandmaju na pred kratkim v državnem zboru soglasno sprejeto tobačno zakonodajo. Ta pa ni ena najstrožjih na svetu, kot je navedeno - tako želi zadevo uokvirjati le industrija zasvojenosti, raka in smrti -, pač pa je med naprednimi, med tistimi, ki skušajo zavarovati življenje in zdravje ljudi. Dve državi sta kajenje namreč že odpravili, večina naprednih pa je na dobri poti, da to kmalu uresniči. Vendar te izjemno logične predstavitve problema ne slišimo pogosto. Zakaj je tako, je v zvezi z mediji lepo pojasnila Nina Knavs februarja 2016. Logično je, da sta prav skupini igralcev in novinarjev za tobačnike zelo pomembni. Ne pozabimo, govorimo o najsmrtonosnejšem izdelku v zgodovini človeštva: o cigareti. Kar izvaja tobačna industrija, je svojevrsten družbeni parazitizem: pobirajo dobičke, jih delijo lobistom, določenim ustanovam, ki jim lahko koristijo in posameznikom, ki še zastopajo njihove interese (teh je vedno manj), vse, nekajkrat višje stroške: izgubo življenj in zdravja, invalidnost, izgubo dela, revščino, neenakost in onesnaženje – pa nosijo tako posamezniki, njihovi svojci, kot tudi družba in država v celoti (prav tisti, ki gledališča plačujejo). V resnici je kajenje na odrih le neke vrste ozadje; neopazno je, ker je tako stalno prisotno (t.i. ‘’wallpaper’’ efekt), daleč od resnice, ko kadilce potiska v revščino proti družbenemu robu, v zasvojenost, bolezen in smrt – tega po mojem vedenju ni prikazala še niti ena predstava.