Aleksej Navalni, voditelj ruske opozicije

Putin potrebuje sovražnika. Hoče biti voditelj protiameriškega, protievropskega sveta.»Kremelj onemogoča vsako alternativo Putinu«

Konec marca je najbolj znani pripadnik ruske opozicije Navalni vso državo pozval k protestom proti korupciji. Na ulice je prišlo na deset tisoče ljudi. Zatem so ga priprli za 15 dni, kar ni bil njegov prvi pripor. Od prejšnjega ponedeljka je spet na prostosti in dan pozneje je v pisarni svoje fundacije za boj proti korupciji, ki je v moskovskem poslovnem središču, že sprejel novinarje. Navalni je bil dobre volje in poln energije. Načrtuje turnejo po provinci v okviru svoje kandidature na predsedniških volitvah prihodnje leto. In 12. junija vnovič poziva k zborovanjem po vsej državi.

Gospod Navalni, ravno so vas spustili iz zapora. Kako ste doživljali čas, ki ste ga prebili tam?

Zapor si morate predstavljati kot umazan dom, kjer ni mogoče početi drugega kot spati in brati. V celici smo bili štirje. Drugi so bili navadni ljudje – eden se je stepel s sosedom, drugi je užalil policista. Niso bili politični zaporniki kot jaz, te skrbno ločijo med seboj, celo med sprehodom po jetniškem dvorišču.

Ste s sojetniki vseeno razpravljali o politiki?

Cele dneve. Vsi so že slišali zame in vsi so hoteli govoriti. Tudi policisti, s katerimi sem po prijetju sedel na avtobusu, so videli moj film o premieru Dmitriju Medvedjevu. Vprašali so me, kar vedno vprašajo vsi: zakaj me še niso ubili in zakaj nisem že zdavnaj v zaporu.

Zelo veliko mladih ljudi se je pridružilo zborovanjem konec marca, h katerim ste pozvali. Mnoge je to presenetilo – to generacijo so imeli za nepolitično.

Mene pa sploh ni presenetilo! Že prej sem videl na Vkontakte …

… to je nekakšen ruski Facebook …

… kako mladi so ljudje, ki so nameravali priti na demonstracije. Drugič pa mi je bilo jasno, da politični pritisk na dijake in študente doseže ravno nasprotni učinek. V Brjansku so dijake opozorili pred udeležbo na demonstracijah, z ravnateljem šole so imeli o tem razpravo, ki so jo posneli in je imela milijone ogledov. V Rusiji že od devetdesetih let pogrešamo študentsko gibanje, kot so ga imeli v vzhodni in zahodni Evropi. Pri nas je bilo zadnje takšno gibanje v časih carja.

Kateri razlogi so mlade prignali na ulice?

Revščina! No, to je vsekakor pomemben dejavnik. Življenjska raven zadnjih pet let upada.

Vse, kar se dogaja v moji domovini, je utemeljeno s Sirijo ali Ukrajino. A če državljani zaslužijo le 300 dolarjev, potem ne more biti nič z zunanjepolitično močjo.

Vendar tega v Moskvi skoraj ni opaziti.

V Tomsku sem mlade ljudi vprašal, kdo zasluži manj kot 20.000 rubljev, to je 330 evrov. Vsi, so odgovorili. To je univerzitetno mesto, ki je nekoč živelo od nafte! Pogosto pravijo, da zastopam ljudi, ki zaslužijo dobro. Seveda, kdor je izobražen in premožen, bo prej podpiral mene kot Vladimirja Putina. Vendar to ne pomeni samodejno, da so drugi proti meni.

Kaj današnje demonstrante loči od tistih, ki so leta 2011 šli na ulice zaradi poneverjanja parlamentarnih volitev?

Glavna razlika je zemljepisna: zdaj so demonstracije v krajih, kjer jih včasih nikoli ni bilo, v Dagestanu, Tatarstanu in Baškiriji. Sicer pa ni veliko razlik. Družbena omrežja, ki so nam preostala kot edina možnost, da smo se sporazumevali med seboj in izražali svojo kritiko, imajo mlajše občinstvo, to je vse.

Vaš film o domnevnem bogastvu Medvedjeva ima na YouTubu kar 18 milijonov ogledov. Medvedjev je film označil za traparijo in primerjal s »kompotom« najrazličnejših očitkov.

Kako klavrn nastop. Čakal je mesec dni in vse, kar mu je v tem času padlo na pamet, je beseda kompot!

Bodo očitki Medvedjevu imeli posledice?

Njegove politične možnosti so zdaj okrnjene. Menda naj bi takoj po tem teden dni samo pil, in takšen je bil tudi videti.

Medvedjev vas ni tožil – zato pa naj bi to zdaj storil milijarder Ališer Usmanov, ki mu očitate, da je Dmitriju Medvedjevu poklonil rezidenco v vrednosti pet milijard rubljev.

Tega Usmanov zagotovo ne počne sam od sebe. Očitno so ga prosili, naj me toži.

Uradno naj bi Kremelj preganjal korupcijo. Ravno so aretirali že petega guvernerja po vrsti.

Guvernerje zapirajo, da mi lahko odgovarjajo z nekakšnimi argumenti. Poleg tega mora Putin terorizirati lastno elito. Svoje okolice se boji bolj kot protestov; obstajajo ljudje, ki so vsaj tako kritični kot jaz, ker iz neposredne bližine vidijo, da sistem ne deluje. Te hoče utišati.

Bo predsednik Putin prihodnje leto spet kandidiral?

Seveda! Putin hoče biti car v tem novem ruskem imperiju, ki ga spet gradi. Mislim, da je dejansko obseden s to predstavo.

Vam bodo dovolili kandidirati?

Hočemo jih prisiliti, da bi me registrirali, tako kot na moskovskih volitvah leta 2013. Takrat smo zagrozili z bojkotom. In nato je Kremelj presodil, da je bolje Navalnemu dovoliti sodelovati, saj ne bo dobil več kot osem ali devet odstotkov.

Namesto tega pa ste zbrali spoštljivih 27 odstotkov glasov in skoraj bi prišlo do drugega kroga.

Kolikor vem, imajo zdaj v Kremlju glavno besedo tisti, ki so proti moji kandidaturi. Vrag si ga vedi, kakšen bo volilni izid, si mislijo, enkrat smo se že opekli. Poleg tega jih je strah tega, kaj vse bi lahko povedal, če mi bodo dovolili kandidirati. V Rusiji volitve zadnjih 17 let potekajo po enakem vzorcu: nihče ne kritizira Putina, nihče ne pripravi prave predvolilne kampanje, dva meseca se na odru vse odvija mirno. Kremelj onemogoča vsakršno alternativo Putinu. Noče kandidata, ki bi potoval po deželi in odločno načenjal ruske težave.

Zakaj je opozicija tako dolgo mirno statirala v tej igri?

Ste že bili v novem Jelcinovem središču v Jekaterinburgu? Tam je na razstavi glasovalni listič s predsedniških volitev 1996 – in tam so točno ista imena kot danes. Vodja komunistične partije Zjuganov, liberalec Javlinski, desni populist Žirinovski. Le Borisa Jelcina je nadomestil Putin. Še nihče iz opozicije ni nikoli prevzel odgovornosti za svoj volilni poraz.

V volilnem programu zahtevate poseben davek za oligarhe, dvakrat višji proračun za zdravstvo, minimalno plačo v višini 25.000 rubljev. Zveni, kot bi se premaknili v levo.

Recimo, da ne zveni tako, kot smo vajeni pri naši liberalni opoziciji. Od nje je žal pričakovati maničnega libertalca, ki se mu oligarhi zdijo prima, se ne zanima za težave upokojencev in meni, da bo vse uravnala nevidna roka trga.

Vaš program ni preveč konkreten. Kako nameravate vse to financirati?

Rusija ima ogromne in nesmiselne izdatke za vojsko in policijo. Po številu policistov smo med prvimi na svetu – a tudi po številu umorov sodimo v sam vrh. Poleg tega je skoraj 30 odstotkov proračuna tajnega! Nihče ne ve, kaj se dogaja s tem denarjem. Na državnih razpisih se vsako leto pokrade 1500 milijard rubljev. Boj proti korupciji bi torej sprostil neverjetne zneske.

Še pred šestimi leti ste bili dejavni v nacionalističnih krogih. Celo številnim vašim privržencem se ne zdi prav, s kom ste se povezali takrat. Ste to storili zaradi taktike ali iz prepričanja?

Med letoma 2005 in 2011 sem storil veliko, da bi liberalno in nacionalistično krilo združil v protestnem gibanju. To drži. In da, še vedno nasprotujem temu, da ljudje iz srednje Azije v Rusijo vstopajo brez vizuma.

Zakaj pravzaprav protesti v obdobju 2011/2012 niso bili uspešni? Kaj je opozicija takrat storila narobe?

Ni obrazca, po katerem bi bilo mogoče v nekaj mesecih strmoglaviti režim. To je zgodovinski proces, ki ga ne moremo uravnavati. Na mojem najuspešnejšem zborovanju leta 2010 je bilo 1500 ljudi. Danes zborovanje z manj kot 30.000 udeleženci velja za polom. Nekaj se je kljub vsem povračilnim udarcem le premaknilo. A najpomembnejši razlog za polom je bilo nasilno zatiranje protestov. Če režim iz leta 2012 primerjamo z letom 2017, se zdi, kot bi govorili o dveh različnih državah. Zdaj živimo v državi s tisoč političnimi zaporniki. V državi, v kateri so vsak dan novi postopki, s katerimi ljudi pošljejo v zapor, ker so na internetu pač nekaj kliknili.

Nekaj ljudi, ki so se maja 2012 udeležili vašega velikega zborovanja na trgu Bolotna, je še vedno v delovnih taboriščih. Kljub temu ste marca pozvali k neprijavljeni demonstraciji. Prevzemate odgovornost za to?

Zavedam se, da sem odgovoren – za brata, ki je v zaporu, in za tiste, ki so jih prijeli maja 2012. Ni mi prijetno ob tej misli. A o mojem bratu so časopisi poročali na naslovnicah. Če mora danes neki bloger iz province v zapor, ga ne obiščejo novinarji, odvetniki in borci za človekove pravice, saj je zdaj veliko takšnih primerov. Če hočemo to preprečiti, se moramo še naprej bojevati za politične spremembe.

Mnogi se sprašujejo, zakaj se kljub takšnemu represivnemu sistemu še vedno svobodno sprehajate naokrog in celo organizirate drage predvolilne kampanje. Kdo vas financira?

Ničesar ne skrivamo. Moja fundacija za boj proti korupciji ima po ruskih merilih s približno 750.000 evri letnega proračuna dovolj financ. Vendar posamezni prispevki v povprečju znašajo le 11,5 evra.

Putin potrebuje sovražnika. Hoče biti voditelj protiameriškega, protievropskega sveta.

Zaslužite dobro, kar je mogoče razbrati iz vaše davčne napovedi. Ruska država vam je morala lani plačati okoli 50.000 evrov odškodnine, poleg tega je bila obsojena tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Od kod pa je preostalih 90.000 evrov?

To so prihodki iz moje pravne pisarne. Odvetniško licenco so mi sicer odvzeli, vendar mi je ostalo nekaj strank.

Kdo pa želi nasvet znanega sovražnika Kremlja?

Kot pravnik sem svojim strankam res prej cokla. A tisti, ki me še vedno najemajo, to počnejo, ker me želijo podpreti.

Vas ni strah, da bi vas lahko izkoristili?

Nihče me ne izkorišča. Seveda pa se izrablja to, kar počnem. Če napadem Igorja Sečina …

… vodjo državnega naftnega koncerna Rosnefta in Medvedjevega nasprotnika …

… je to nekomu drugemu v korist. In če napadem Medvedjeva, se takoj pojavi kup ljudi, ki se jim to zdi odlično. A pri tem žal ne vem, ali ga s tem oslabim ali mu celo pomagam! Morda je Putin pred mesecem dni Medvedjeva že hotel nagnati, a kako naj to stori zdaj, po mojem filmu? V nepreglednem sistemu je mogoče tako ali drugače izrabiti vse. Tega ne morem spremeniti.

Medtem ko ste bili v zaporu, so Rusija in Združene države Amerike zaradi Sirije na poti k zaostritvi odnosov. Kakšno je vaše mnenje o Putinovi politiki do Sirije? 

Rusija bi se morala pridružiti mednarodni koaliciji proti Islamski državi. Absurdno je, da v vojni med suniti in šiiti posredujemo na strani šiitov, čeprav so skoraj vsi ruski muslimani suniti. Putin nam je nakopal velike težave, da bi pomagal Bašarju Al Asadu.

Sprva pa je bilo videti, kot bi bil Putin z Donaldom Trumpom dobil podpornika svoje sirske politike.

Po Trumpovi volilni zmagi sem v nekem posnetku pojasnil, zakaj ne bo zavezništva s Trumpom. Protislovja v obeh sistemih so prevelika. In Putin potrebuje sovražnika. Hoče biti voditelj protiameriškega, protievropskega sveta. V tem primeru ne more prijateljevati z vašimi predsedniki držav in vlad, temveč mora sprožati škandale in upiranje.

Vsaj eno nasprotnico ima v Angeli Merkel. Brez nje ne bi bilo evropskih sankcij proti Rusiji. Kako bi se morala Rusija odzvati nanje?  

Izpolniti bi morali dogovor iz Minska. Glavni razlog za sankcije je, da je Rusija prekršila tabu: sprožila je vojno v Evropi. Krim je težava, vendar je najbolj boleči element sankcij povezan z vojno v Donbasu. Takoj ko bo Rusija naredila dejanske korake, da se tam ne bodo več streljali, bo ta del sankcij odpadel.

Na svojih nastopih govorite: Moja zunanja politika temelji na tem, da bomo končno zgradili boljše ceste in izplačevali višje plače. Zveni, kot bi se želeli izogniti temi.

Ne izmikam se. Vendar menim, in v tem se razlikujem od Putina, da se Rusija ne bi smela osamiti. Vse, kar se dogaja v moji domovini, je utemeljeno s Sirijo ali Ukrajino. A če državljani zaslužijo le 300 dolarjev, potem ne more biti nič z zunanjepolitično močjo. Začnimo že končno kolonizirati svojo domovino. Ko obiščem brata v zaporu, se peljem skozi najgosteje poseljeni del evropske Rusije – pa več kilometrov ne vidim žive duše. V to bi se splačalo vlagati svoje moči.

Ste daleč najbolj znani obraz opozicije, vaši mladi somišljeniki vas občudujejo. Vam ta vloga včasih stopi v glavo?

Vse svoje sodelavce spodbujam, naj tudi sami kandidirajo. Vendar je v tem sistemu danes res težko postati opozicijski politik. Sploh nimam več tekmeca, s katerim bi lahko razpravljal. Potreboval bi konkurenco. In ljudje se me bodo tudi kmalu naveličali. Rekli bodo: Navalni, vedno ta Navalni, radi bi videli kak nov obraz.

© 2017 Der Spiegel