Ste ljudje al kva ste?

Prejšnjo sredo se je zgodil manjši čudež: državna proslava, katere prenosa smo se veselili. Ja, res, še sami nismo mogli verjeti, da smo komaj čakali na proslavo, ko pa vemo, da so te nekaj najbolj duhamornega, kar si lahko ogledamo na televiziji. Tokrat pa smo z ušesi zastrigli že ob napovedi. Na predvečer dneva upora proti okupatorju naj bi na istem odru dočakali (pokojnega) borca za človekove pravice Stéphana Hessla, (pokojnega) predsednika države Janeza Drnovška, bosanskega rudarja Mehmedalijo Alića, ki je, potem ko je v bosanski moriji izgubil družino, postal vodja izkopa posmrtnih ostankov iz Hude Jame, in – kar je v tej druščini zvenelo še najbolj neverjetno – zasedbo Laibach.

In res smo jih dočakali. Prav vse. S pomočjo igralcev, citatov, stripovskih ilustracij, arhivskih posnetkov, ki so nas spomnili na upornike proti okupatorju v času druge svetovne vojne, pa tudi na vse druge upornike, od zasavskih knapov (s tem je svojo mini državno proslavo dočakal tudi večno spregledani praznik dela) do ekologov in umetnikov ... In tako je na oder stopil tudi Laibach. Tisti provokatorji, ki so avtokratsko oblast v osemdesetih jezili, ker so ji tako mojstrsko nastavili ogledalo, da se je ustrašila lastnega odseva. Danes, ko se spet silovito razraščata nadzor in nestrpnost, so na enaki misiji. V trboveljskem Delavskem domu, ki je pod taktirko tandema Pelko/Kovač gostil tokratno proslavo, so zato zaigrali komad Ti, ki izzivaš. Nato je kakih trideset domačinov, od sivolasih do otrok, pomagalo zažvižgati še njihov veliki žvižgaški hit Whistleblowers.

Elita v prvih vrstah je ob vsem tem ploskala. Tudi Laibachu. In tudi posnetku iz leta 2006, na katerem je tedanji predsednik Drnovšek na razjarjeno množico, ki je zahtevala izgon romske družine Strojan in je bila na las podobna tistim, ki danes protestirajo proti beguncem, po zasavsko povzdignil glas: »A pa ste vi ljudje al kva ste?« Dlje od ploskanja nismo prišli. Predsednik vlade ob teh srce parajočih besedah ni začel odstranjevati panelne ograje okrog Slovenije, tudi pravil za sprejemanje beguncev ni sprostil. Dobili smo občutek, da ga je tisti večer pravzaprav ziritiral le nastop strankarskega kolega Brgleza. Ta je v uvodnem govoru izdatno podprl človekove pravice in vse upornike, s tem pa spomnil tudi na svoj nedavni (hitro zatrti) upor proti Cerarjevemu zakonu o tujcih, češ da ta krši človekove pravice. Kamere so ob vračanju Brgleza na svoj sedež bežno ujele Cerarja, ki je mrko zrl predse.

Proslava je vseeno uspela, bila je izjemen poklon uporu in človekovim pravicam, kakršnega na televiziji doživimo le redko. Je pa opominjanje, da ima temeljne človekove pravice čisto vsak, pustilo grenak priokus, saj nas realnost vedno znova opominja, da je pravic v resnici iz dneva v dan manj in da pripadajo vse manj ljudem …