Twin Peaks, tretji poskus

Pisalo se je leto 1989, po kitajskem koledarju leto kače, leto, ko je padel berlinski zid in – najpomembnejše – leto, ko sta režiser David Lynch in scenarist Mike Frost snovala svoj prvi skupni televizijski projekt, nadrealistično noir telenovelo Twin Peaks. V studiu na Manhattnu sta za staro, zmahano klaviaturo Fender Rhodes sedla skladatelj Angelo Badalamenti in Lynch. Slednji je – vizionar, kakršen je – nazorno, navdihujoče in skrajno doživeto ubesedil vzdušje, ki si ga je zamislil. »Angelo, sva v temačnem gozdu. Nad krošnjami dreves piha blag vetrič. Nebo osvetljuje luna, prisotni so živalski zvoki, v daljavi slišiva oglašanje sove,« je svojo vizijo opisal Badalamentiju in dodal: »Angelo, popelji me v to čudovito temačnost.« Badalamenti je kot pravi mojster interpretacije Lynchevih idej začel igrati in s preprosto kombinacijo dveh melanholičnih akordov že v prvem poskusu pričaral vzdušje, ki se je natančno ujemalo z režiserjevo vizijo. Iz potez Lynchevega obraza je bilo jasno vidno, da si ob poslušanju slikovito vizualizira opis, ki si ga je zamislil. Nadaljeval je z napotki: »Angelo, čas je za spremembo. V gozdu za drevesom stoji osamljeno in izjemno žalostno dekle. Njeno ime je Laura Palmer.« Badalamenti je gladko prešel v naslednjo stopnjo progresije akordov in z enostavnim prijemom slikovito uglasbil turobnost skrivnostnega dekleta, skritega za drevesom, ki se počasi približuje kameri. Z vsakim korakom bližje se je Badalamentijevo igranje dramatično stopnjevalo in v točki, ko se jima Laura Palmer dokončno približa, je kompozicija dosegla vrhunec. »To je to! Tako lepo je, čudovito je! Angelo, srce se mi para!« je ganjeno vzkliknil Lynch. Režiser je vstal izza klaviature, hvaležno objel Badalamentija in rekel: »Angelo, vidim Twin Peaks.« Skladatelj, ki je izkušnjo pozneje podrobno opisal medijem, je želel skladbo še malo dodelati, a mu je Lynch zabičal, naj ne spremeni niti note. Tako je v nekaj minutah nastala skladba Laura Palmer’s Theme, brezčasna melodija, ki nas v nadaljevanki spremlja ob najmračnejših in najbolj čustveno nabitih trenutkih. Prvič jo zaslišimo, ko v pilotni epizodi najdejo naplavljeno truplo Laure Palmer, z obrazom, bledim kot zid, in zavito v polivinil. Dogodek, ki je za vedno zaznamoval skrivnostno mestece Twin Peaks, kjer se vsi poznajo in kjer nič ni tako, kot se zdi.

Badalamenti je seveda napisal tudi znamenito uvodno pesem Twin Peaksa, ob poslušanju katere vedno zaigra srce, tako vam kot tudi vaši mami in morda tudi njeni. Že po prvih treh akordih te hitro prepoznavne melodije namreč odpotujemo v svet skrajne temačnosti in podoživimo enkratno združitev občutij tesnobe in udobja, ki jih je v nas vzbujalo reševanje skrivnostnega umora priljubljene srednješolke Laure Palmer, in to ne glede na to, ali ste nadaljevanko gledali že ob njenem prvem predvajanju leta 1990 ali šele leta ali celo desetletje, dve, tri pozneje.

Zato pozor: v prihodnjih tednih bo na televizijskih sprejemnikih ponovno zaigrala ta zimzelena melodija in signalizirala ponovni zagon ikonične serije, ki je bila pred skoraj tremi desetletji prekinjena, ker je izgubila občinstvo – in to kljub temu, da je z začetnimi epizodami podirala dotedanje rekorde gledanosti. Novica, da bo serija dobila nova nadaljevanja, je sicer odjeknila že pred tremi leti, zdaj pa sta do njene premiere samo še dva tedna. Napovedana je namreč za 21. maja.

Twin Peaks je bil prvi, ki je TV-serije legitimiral kot resno umetniško formo. Pripravil je tudi teren za format kriminalne serije s počasnim razvojem in z reševanjem enega samega primera skozi celotno sezono ali še dlje.

Privrženci nadaljevanke so torej že v nizkem štartu, zato je pravi čas, da se vprašamo, zakaj je Twin Peaks sploh postal tako zelo priljubljen, zakaj je bil tako zelo gledan in zakaj je, čeprav je pozneje izgubil občinstvo, obveljal za kultno nadaljevanko in ga kot takšnega sprejemamo še danes. Morda je bil razlog preprosto ta, da smo bili ob naključnih humornih vložkih, govorjenju nazaj, nenadnih izbruhih kričanja in pretiranem navdušenju nad jutranjo skodelico kave v vsaki epizodi Twin Peaksa priča tudi nepojasnjenim dogodkom, ki so nemalokrat mejili na nadnaravno. Iz dela v del je nadaljevanka odpirala vrsto vprašanj, na katera se ni zares trudila odgovarjati. Za gledalca je to lahko prav frustrirajoče, hkrati pa se prav v tem skriva enigmatičen čar te čudaške detektivke. Ustvarjalca sta želela zgodbo peljati kot večno skrivnost tako, da občinstvu nikoli ne bi razkrila najbolj bistvene uganke – identitete Laurinega morilca. Njuna zamisel se je sesula pod težo pritiskov producentov, ki so – v prepričanju, da bo razdraženemu občinstvu to olajšalo muke in ga vrnilo pred male ekrane – zahtevali odgovore na različna vprašanja, predvsem pa na osrednje: kdo je ubil Lauro Palmer. Po razkritju morilčeve identitete je zgodba postala nezanimiva, pomanjkanje idej pa so v drugi sezoni, ki je bila premierno prikazana leta 1991, zakamuflirali pod fasado absurda, zabredli v zblojeno abstrakcijo in se s kvaziumetniškimi prizori prav boleče izživljali nad zvestim občinstvom. Ob tem gre omeniti, da Lynch z drugo sezono ni imel prav veliko opravka – niti z razvojem zgodbe niti z režijo. Skupno je režiral zgolj šest epizod.

Nostalgija v kontekstu Twin Peaksa deluje zelo selektivno – kot da smo porazen razvoj zgodbe v drugi sezoni potlačili globoko v možgane. Ko namreč pomislimo na Twin Peaks, ponavadi pomislimo le na dobre stvari – na eterično glasbo Angela Badalamentija, na poglobljeno reševanje kompleksnih skrivnosti, na temačno melanholijo, lepa dekleta in fante, nadrealistično, skoraj sanjsko vzdušje, predvsem pa na prikupno bizarne like, ki jih v tem klavstrofobičnem mestecu kar mrgoli – od ekscentričnega agenta FBI Cooperja (Kyle MacLachlan), ki ideje za svoje nekovencionalne preiskovalne tehnike pogosto črpa kar iz svojih sanj, do ženske (Catherine E. Coulson), ki cele dneve pestuje hlod, s katerim je telepatsko povezana.

Del odgovora na vprašanje, zakaj je bil Twin Peaks tako velik hit in zakaj je postal kulten, se skriva tudi v tem, da je bila prav ta serija zaslužna za revolucijo v ustvarjalnem razvoju televizijskih nadaljevank. Pred Lynchevim posegom v TV-program v televizijski produkciji ni bilo vsebine, ki bi bila tako čudaška, umetniška in obenem slogovno eklektična. S prefinjeno filmsko tehniko so v nadaljevanki združeni žanrski elementi, ki se zdijo nezdružljivi: od hollywoodske melodrame prek stilističnih elementov filma noir in telenovele vse do ekspresionističnih in abstraktnih filmskih pristopov, ki serijo na trenutke spremenijo v absurdno burlesko. Twin Peaks je pripravil teren za format kriminalne serije s počasnim razvojem in z reševanjem enega samega primera skozi celotno sezono ali še dlje (kot na primer v nadaljevanki Pravi detektiv), ponudil je alternativo ustaljenemu formatu TV-kriminalk, ki delujejo po kopitu en-umor-na-teden. Začrtal je premik k resnejšim oblikam zabavnega igranega programa na televizijskih sprejemnikih, ki se zadnjih nekaj let pod taktirko uveljavljenih filmskih režiserjev razvijajo v estetsko dovršeno kinematografijo. Ta trend je očiten denimo v Mladem papežu, ki ga režira Paolo Sorrentino, ali pa v Imperiju pregrehe, kjer je vlogo režiserja nekajkrat prevzel Martin Scorsese. Prav Twin Peaks pa je bil prvi, ki je TV-serije legitimiral kot resno umetniško formo.

Najbrž se je prav zato televizijska hiša Showtime odločila, da se bo po 26 letih lotila organizacije in financiranja ponovnega zagona te nadrealistične serije. Investicija ni bila skromna, vendar je Lynch manj kot pol leta po odmevni obelodanitvi tretje sezone javnosti sporočil, da od projekta odstopa, ker mu za realizacijo niso ponudili dovolj denarja. Občinstvo se je zgrozilo, izvirna igralska zasedba serije pa se je na novico odzvala z viralno spletno kampanjo, s katero je producente nagovarjala, naj Lynchu omogočijo več sredstev. V kampanji, ki je na srečo dosegla svoj namen, je igralska zasedba z referencami na posebnosti svojih likov ponudila nekaj metaforičnih pojasnil, zakaj Twin Peaks brez Lyncha preprosto ni Twin Peaks. Igralka Sherilyn Fenn, ki v seriji igra manipulativno femme fatale Audrey Horne, je Twin Peaks brez Davida Lyncha primerjala z očmi brez obrvi. Sheryl Lee, ki je v seriji igrala Lauro Palmer in njeno sestrično Maddy, je Twin Peaks brez Lyncha primerjala z dekletom brez skrivnosti. In tako naprej.

S pobudo igralske zasedbe se vsekakor strinjamo – če gre za obujanje tako občutljivega materiala, mora biti oživljanje vsaj v pravih rokah. Ponovni zagoni priljubljenih serij iz prejšnjega stoletja so se doslej v večini izkazali za precej porazne –pomislimo samo na negledljivost predlanskega ponovnega vstajenja Dosjejev X. Zato je novica, da bomo po tako dolgem času dobili novo sezono nadaljevanke Twin Peaks, dvorezen meč – in to kljub temu, da projektu dirigira Lynch. Nostalgija nas žene, da se veselimo ponovnega srečanja z liki, na katere smo se pred leti navezali, hkrati pa trepetamo ob misli, da bomo morda dočakali polomijo. Zgodba prihajajoče sezone je sicer zavita v gost oblak tajnosti – kar se za tako skrivnostno zgodbo, kot je Twin Peaks, seveda spodobi –, a zdi se, da že vemo dovolj, da (z nekaj distance) ostajamo optimistični. Znano je, da bo David Lynch tokrat režiral vse epizode. Poziva nas, da nadaljevanko gledamo kot njegov najdaljši film doslej, ki je pač razdeljen na 18 segmentov. Poudarja, da gre za dele in ne za epizode. Vse to morda pomeni, da bomo priča bolj kohezivnemu in celostnemu umetniškemu delu kot pri izvirniku oziroma 26 let staremu izdelku, ki ga je soustvarjalo več kot ducat režiserjev.

Ob bogati zapuščini Twin Peaksa in njegovega vpliva na trenuten razcvet kakovostnih TV-vsebin se skeptiki sprašujejo, ali je Twin Peaks v svoji vrnitvi sploh lahko tako revolucionaren, kot je bil v začetku devetdesetih let. Spet drugim pa se to ne zdi bistveno vprašanje, saj je po njihovem mnenju ponovni zagon te brezčasne nadaljevanke dobrodošel že zato, ker novo sezono nestrpno pričakujemo v upanju, da bodo njeni ustvarjalci plačali neporavnane račune, dolgoletno epopejo zaključili v zaokroženo celoto ter popravili okus, ki so ga z nedodelano in nezaključeno zgodbo zagrenili pred skoraj tridesetimi leti.