Knjige: Tone Kralj in prostor meje

Največja publicistična draž gospoda dr. Bernarda Nežmaha je Slovenija od maja 1945 dalje. Ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izrekel kritičnih misli in napisal kake domislice, ki naj bi ga potrjevala v njegovem protikomunističnem početju. V Mladini prejšnjega tedna se je pomudil ob knjigi Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. Ugajal mu je »poseben umetniški jezik« s katerim se je Kralj oglašal na razmere časa, v katerem je živel in ustvarjal. V svojem cerkvenem slikarstvu je Tone Kralj svetopisemskim negativcem nadeval glave fašističnih in nacističnih veljakov ( predvsem Mussolini in Hitler) in tako na Primorskem izpovedoval svoje politično prepričanje. V času, ko je to slikarstvo nastajalo, je bil to zelo drzen dialog umetnika s fašistično oblastjo, čeravno za cerkvenimi zidovi. Po vojni pa naj bi, po Nežmahovi trditvi, režim komunizma Kraljevo domiselno kritiko zatrl in tako naj bi bila slovenska kultura osiromašena za spačene obraze Tita, Kardelja in Kidriča, ki bi zrli s cerkvenih sten. Če je Kralj lahko ustvarjal pod fašizmom, naj bi pod komunizmom ostal praktično brez dela in bil je dolgo izbrisan iz leksikonov. Tako ugotavlja Nežmah.