Knjige: Tone Kralj in prostor meje
Branko Marušič, Solkan
MLADINA, št. 20, 19. 5. 2017
Največja publicistična draž gospoda dr. Bernarda Nežmaha je Slovenija od maja 1945 dalje. Ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izrekel kritičnih misli in napisal kake domislice, ki naj bi ga potrjevala v njegovem protikomunističnem početju. V Mladini prejšnjega tedna se je pomudil ob knjigi Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. Ugajal mu je »poseben umetniški jezik« s katerim se je Kralj oglašal na razmere časa, v katerem je živel in ustvarjal. V svojem cerkvenem slikarstvu je Tone Kralj svetopisemskim negativcem nadeval glave fašističnih in nacističnih veljakov ( predvsem Mussolini in Hitler) in tako na Primorskem izpovedoval svoje politično prepričanje. V času, ko je to slikarstvo nastajalo, je bil to zelo drzen dialog umetnika s fašistično oblastjo, čeravno za cerkvenimi zidovi. Po vojni pa naj bi, po Nežmahovi trditvi, režim komunizma Kraljevo domiselno kritiko zatrl in tako naj bi bila slovenska kultura osiromašena za spačene obraze Tita, Kardelja in Kidriča, ki bi zrli s cerkvenih sten. Če je Kralj lahko ustvarjal pod fašizmom, naj bi pod komunizmom ostal praktično brez dela in bil je dolgo izbrisan iz leksikonov. Tako ugotavlja Nežmah.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Branko Marušič, Solkan
MLADINA, št. 20, 19. 5. 2017
Največja publicistična draž gospoda dr. Bernarda Nežmaha je Slovenija od maja 1945 dalje. Ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izrekel kritičnih misli in napisal kake domislice, ki naj bi ga potrjevala v njegovem protikomunističnem početju. V Mladini prejšnjega tedna se je pomudil ob knjigi Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. Ugajal mu je »poseben umetniški jezik« s katerim se je Kralj oglašal na razmere časa, v katerem je živel in ustvarjal. V svojem cerkvenem slikarstvu je Tone Kralj svetopisemskim negativcem nadeval glave fašističnih in nacističnih veljakov ( predvsem Mussolini in Hitler) in tako na Primorskem izpovedoval svoje politično prepričanje. V času, ko je to slikarstvo nastajalo, je bil to zelo drzen dialog umetnika s fašistično oblastjo, čeravno za cerkvenimi zidovi. Po vojni pa naj bi, po Nežmahovi trditvi, režim komunizma Kraljevo domiselno kritiko zatrl in tako naj bi bila slovenska kultura osiromašena za spačene obraze Tita, Kardelja in Kidriča, ki bi zrli s cerkvenih sten. Če je Kralj lahko ustvarjal pod fašizmom, naj bi pod komunizmom ostal praktično brez dela in bil je dolgo izbrisan iz leksikonov. Tako ugotavlja Nežmah.
Kako zlostne so te insinuacije! Po drugi svetovni vojni Kralj ni smešil slovenskih komunističnih politikov, pač je v slikarstvu, grafiki, kiparstvu in kot ilustrator upodabljal tudi partizanske borce, talce, okupatorjevo nasilje, mladinske udarne brigade in v njegovem delu je odmevala tudi izgradnja nove slovenske dužbe. Gotovo pa še danes listamo po Martinu Krpanu s Kraljevimi ilustracijami (1954). Tudi po vojni je še ustvarjal po cerkvah. Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Le še droben PS. Proti koncu druge svetovne vojne se je Tone Kralj ponovno mudil na Primorskem. Tu se je skrival pred nemško in domobransko policijo, ko je v njegovi vili v Ljubljani odkrila skrivališče vrha ljubljanske partijske organizacije. Takrat je glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas (24. 2. 1945) objavilo članek Slikar Tone Kralj, glavni arhivar komunistične stranke.
Audacter columniare.../Pogumno obrekuj..., pravi pregovor, ki ga najdemo pri Plutarhu, vedno se bo kaj prijelo!