»Globoko me je sram«

Igor Pirkovič, urednik in novinar Tednika v eni osebi, glasbenik in avtor himne SDS Za Slovenijo živim, je v Tedniku objavil prispevek o Thompsonu, hrvaškem domoljubnem pevcu, ki je odkrito naklonjen ustaškemu gibanju, ljubezen do domovine, o kateri pridiga, pa je krinka za širjenje, kot pravi kulturolog dr. Mitja Velikonja, »skrajnega šovinizma in neofašizma«. Thompson je hujskač za mikrofonom.

Vse to ne pomeni, da o njem ne bi smeli pripravljati novinarskih prispevkov, nasprotno, fenomen njegovega uspeha, priljubljenosti, ikonografijo, besedila, vse neoustaško gibanje je treba razumeti. Veliko pove o Hrvaški, o svetu, v katerem uspevajo ljudje, kakšen je Thompson.

Igor Pirkovič pa je v Tedniku naredil tisto, česar se na javni televiziji ne sme delati. Thompsonu je ponudil čas, pevec pa je mirno in prepričljivo govoril, da gre za zaroto, da ni nacionalist, da ne podpira ustaškega gibanja, da je zgolj pevec, ki ima rad svoj narod in družino. Novinar je pri tem molčal. Ni bilo podvprašanj, posnetkov, ki bi zanikali Thompsonovo izmotavanje, primerov, da to, kar pevec govori, ne drži. Avtor sicer pravi, da je šlo le za intervju, da mu je postavil zoprna vprašanja in da je naredil »povsem dober, profesionalen prispevek«.

Oglejmo si le del pogovora s Thompsonom. V njem je pevec razložil, da je ustaški pozdrav Za dom spremni, s katerim se začne njegova najbolj znana pesem Čavoglave, bodrilni pozdrav. »Ta vzklik,« pravi Thompson in Pirkovič pri tem molči, »se je uporabljal pred ustaškim gibanjem in po njem. V svojem bistvu ima plemenito sporočilo: biti pripravljen za svoj dom.«

Ta pozdrav so med drugo svetovno vojno uporabljali ustaši, s temi besedami na ustih so klali v Jasenovcu. Res ima zgodovinske korenine, a trditi, da so ustaši zgolj epizoda v evoluciji tega vzklika, je enako trditvi, da je pozdrav Heil Hitler! rimskega izvora in da ne pomeni poveličevanja nacističnega režima in njegovih grozot. Ali pa da je svastika, ki so jo uporabljali nacisti, starodavni verski simbol, ki so ga uporabljale že predzgodovinske indijske kulture, in da nikakor ni povezana s Hitlerjem. To, da Thompson zavaja, je razumljivo, to, da na javni televiziji objavijo takšen izdelek, ki naj bi si ga pred predvajanjem ogledala tudi odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik, pa ne.

Seveda ni šlo za spodrsljaj. Šlo je za premišljen novinarjev prispevek z jasnim političnim sporočilom, češ, gre za hrvaškega domoljuba, ki ga del politike ne mara, prav tako kot isti del slovenske politike ne mara slovenskih pesmi, slovenskega domoljubja, slovenske države. To pa je zavajanje in manipulacija. Po predvajanju intervjuja s Thomsonom so nekateri novinarji TV Slovenija pisali ogorčena sporočila, urednica dnevnoinformativnih oddaj Mojca Šetinc Pašek je zapisala: »Posipavam se s pepelom, čeprav na Tednikovo urednikovanje zares nimam vpliva, me je globoko sram!« Še najbolj shizofreno je bilo dan kasneje, ko so Odmevi problematiko Thompsonovega koncerta v Mariboru obravnavali po novinarsko, z izjavami iz Hrvaške, zgodovinskim pogledom, kritiko poveličevanja nestrpnosti.

A vse skupaj je učinkovalo kot poskus uravnoteževanja. Pri čemer sta bili obe strani znova enakovredni. Na eni strani je poveličevanje ustaštva, na drugi opozorila o tem, zakaj je širjenje sovraštva nevarno. Če bi bil takšen prispevek objavljen na Novi24tv ali v Reporterju, je to razumljivo, gre za zasebna medija. Ker se je to zgodilo na javni televiziji, bi morali ljudje, ki jo vodijo, razmisliti, kako ji vrniti verodostojnost.