Intervju / »Če ima kdo drag avto, še ne pomeni, da tudi živi življenje socialno vključenega posameznika«

Položaj Romov v Slovenji ni vprašanje kriminala, ampak socialne izključenosti. Glavno vlogo pri reševanju teh problemov ne bi smela igrati policija, temveč institucije, ki so v naši državi za to opremljene. To so seveda centri za socialno delo. Predsednica Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije je Anja Tekavčič. Kariero je začela pri nevladnih organizacijah na področju brezdomstva in uporabe prepovedanih drog v Ljubljani in Kopru, kasneje pa je delala v centrih za socialno delo v Ljubljani, Kranju in sedaj v Cerknici, kjer izvaja naloge za varstvo otrok in družin. Pri socialnem delu je s srcem, ves čas pa sodeluje tudi s Fakulteto za socialno delo. V intervjuju pojasnjuje, zakaj se socialne delavke in delavci v zadnjem času čutijo nemočne.

Kariero ste začeli pri ljubljanskih Kraljih ulice, torej na področju brezdomstva. Zakaj nekdo pristane na ulici? 

Ko posameznik pristane na ulici, gre praviloma za večkratno socialno izključenost. Brezdomstvo gotovo ni izbira posameznika, kot kdaj slišimo. Zelo pogosto imajo brezdomni ljudje za sabo izkušnje družinskega nasilja, številni prihajajo iz rejniških družin, kjer po dopolnjenem 18. letu nimajo več svojega doma. Seveda je to odvisno od posamezne rejniške družine – od odnosov in pripravljenosti rejnikov, da mladostnika podprejo tudi po polnoletnosti. Veliko brezdomcev, s katerimi sem sama delala, je bilo, preden so ostali brez varne nastanitve, nastanjenih v vzgojnih zavodih. Pomembni dejavniki so pogosto alkoholizem v družini, težave v duševnem zdravju staršev in druge okoliščine, ki prispevajo k socialni izključenosti celotne družine. Večinoma ne gre za en sam vzrok, temveč za preplet različnih dejavnikov, ki skupaj vodijo v večkratno socialno izključenost. Zgodbe brezdomnih ljudi so zelo individualne, vsem pa je skupno, da so težke.