Damjana Kolar

 |  Kultura

Usoda mest, ki so v nekdanji Jugoslaviji nosila Titovo ime

Dokumentarec v dveh delih z naslovom Bila so Titova mesta, scenarista in režiserja Amirja Muratovića, predstavi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije, ki so nosila Titovo ime. Prvi del bo na 1. programu TV Slovenija na ogled 23. maja, drugi del pa 30. maja.

Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Štiri mesta (Titograd, Titova Korenica, Titovo Užice, Titov Veles) so ta naziv dobila že takoj po drugi svetovni vojni, druga (Titovo Velenje, Titov Drvar, Titova Mitrovica, Titov Vrbas) so se večinoma preimenovala leta 1981,  z razpadom Jugoslavije pa so ta atribut postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih različnih državah.

Zgodbe osmih mest s Titovim imenom v filmu spoznamo skozi pripoved 68 iskrivih sogovornikov, ki se humorno, včasih pa tudi nostalgično, spominjajo tega obdobja. "Poudarjajo, da so bila ta mesta pogosto privilegirana, da so bila izbrana prav zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Bila so vzorčna mesta socialistične države. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji."

V glavnem mestu Črne gore Podgorici (nekoč Titogradu) so precej enakovredno zastopani Črnogorci in Srbi, zato je tu ključno vprašanje identitete. Mesto se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo.

V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati, med operacijo Nevihta pa so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. 

Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini, njegova zgodovina pa je že več stoletij povezana s kolonizacijo in priseljevanjem. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 različnih narodnosti, zato je med prebivalci večkulturnost pomembna vrednota.

Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë deli reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. Na obnovljenem mostu so Srbi najprej postavili barikade, zdaj pa ga krasi Park miru. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću, kar je za marsikoga pomenilo začetek razpada Jugoslavije.

Užiška republika je bilo prvo svobodno ozemlje v okupirani Evropi. Tito se je za las izognil eksploziji v tovarni orožja v nekdanjem bančnem trezorju. Ob odprtju monumentalnega spominskega obeležja na Kadinjači leta 1979 je Tito zadnjič nagovoril množice. Modernistični Trg partizanov sredi mesta je bil narejen kot kulisa za njegov spomenik, ki so ga leta 1991 odstranili s trga. Borci, muzealci, meščani – številni si želijo vrnitve spomenika na prvotno mesto. Tudi mestni hostel je tematsko posvečen Užiški republiki.

Tudi direktor nogometnega kluba v Velesu je udarniško gradil Kadinjačo. Nekoč je delal v mogočni topilnici, ki so jo zaradi protesta meščanov zaprli.  Mesto je dobilo novo gledališče, tu je Makedonski strip center, pred desetletji uspešno industrijsko mesto pa umira.

Titovo votlino v Drvarju so obiskovale množice iz vse Jugoslavije: tu so 25. maja 1944 Nemci s silovitim desantom hoteli uničiti Tita. Petdeset let pozneje so od tod pregnali večino prebivalstva, zaradi tajkunskih prevzemov pa so propadle tudi vse tovarne. Pred leti so meščani pripravili protest, na katerem so pokopali svoje mesto.

Drvar

Drvar

V Velenju turistična vodnica v sklopu projekta Doživetje socializma predstavlja modernistične značilnosti mesta. Mesto je nastalo zaradi rudnika lignita, zato je potrebovalo delovno silo iz vseh republik. Zraslo je tudi z udarniškim delom, in med prebivalci so ostale vrednote solidarnosti, večkulturnosti in prijateljstva.

O Titu si lahko preberete članek dr. Jožeta Pirjevca

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.