Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

Dan Adlešič, oblikovalec in vizualni umetnik

... ki v rekvizite suhoparnega vsakdana vpeljuje duhovito igrivost

Je eden tistih umetnikov, ki se zavedajo naslednjega: če se jemlješ preveč resno, te ne bo resno jemal nihče. Njegova »prismuknjena« dela podirajo meje med unikatnim oblikovanjem, instalacijsko umetnostjo in oblikovanjem, predvsem pa jih zaznamuje izrazito humoren značaj. Po tradiciji sodobne nizozemske šole unikatnega oblikovanja ustvarja pohištvene objekte, ki imajo mnogo več konceptualne kot uporabne vrednosti. Prepričan je, da se »ljudje lažje poistovetimo z vsakdanjimi predmeti kot pa z neko abstraktno sliko ali čim podobnim«.

Produktno oblikovanje uporablja kot medij, s katerim prikazuje svoje umetniške zamisli. Ko ustvari kos »pohištva«, se ta precej bolje znajde v kakšni galeriji ali osebni zbirki umetnin kot pa v vaši dnevni sobi ali kuhinji. Razen seveda, če si v svoj vsakdan, tako kot Adlešič, želite vnesti malce igrivosti. V tem primeru si lahko na primer omislite njegov električni razdelilec, ki električni tok prevaja zgolj takrat, ko vanj vgrajeni senzor gibanja zaznava, da pred ogledalom s polno paro plešemo.

Ta kos pa je zgolj eden od mnogih plodov Adlešičeve očaranosti nad elektriko. Njegov magistrski projekt, ki ga je z odliko opravil na študiju kontekstualnega oblikovanja v Eindhovnu, nosi naslov Electricity is just like WOAH!. Pri njegovi zasnovi – in tudi pri ustvarjanju marsikaterega drugega predmeta – je izhajal iz prepričanja, da je življenje pravzaprav igra. V tej igri ljudje uporabljamo rekvizite. Adlešič je prepričan, da naše življenje (beri: igra) postane mnogo bolj zabavno, če običajne rekvizite nadomestimo z bolj hecnimi. V sklopu projekta je ustvaril tudi posebno ogledalo; prekriva ga mat folija, ki postane prosojna zgolj takrat, ko pride v stik z električnim tokom. Ogledalo je nato priklopil v zgoraj omenjen razdelilec: zaradi kombinacije obeh izdelkov tudi svoj odsev vidimo le takrat, ko pred ogledalom plešemo.

Če si takšne predmete zamislimo v lastnem domu, hitro ugotovimo, kako zelo bi spremenili naše vsakdanje rutine. Zakaj so si vsa stikala tako podobna, če je gumb na stikalu za luč lahko takorekoč karkoli? Zakaj bi na domačih električnih razdelilcih morala ob vklopu zasvetiti dolgočasna lučka, če pa lahko vklop signalizira gib prikupne figure dinozavra? Na takšna vprašanja Adlešič odgovarja z nabritimi oblikovalskimi izdelki, s katerimi eksperimentira ter tako odkriva nove principe oblikovanja in razmišljanja.

Ker zavrača marketinško dimenzijo industrijskega oblikovanja, njegovih del ne boste našli v butičnih trgovinah. Z ustvarjenimi kosi gradi na svojem največjem projektu doslej – prenovi stanovanja svoje pokojne babice, v katerem bo sleherni pohištveni element nadomestil s svojimi kosi, ki jih sam preprosto imenuje »LOL« produkti, pri čemer je LOL »geekovska« kratica za smejanje na ves glas. Vsako sobo bo opremil kot delavnico za neko specifično področje, saj ga navdušuje delo z različnimi materiali in mediji. Stanovanje bo tako spremenil v konceptualno umetniško rezidenco.

Adlešič si torej v suhoparno resničnost prizadeva vnašati fikcijo. Bolj kot v resničnem svetu, kjer morajo biti stvari smiselne in funkcionalne, se namreč znajde v oblikovanju rekvizitov za fiktiven svet, v katerem je edina omejitev domišljija. »Svet, v katerem živimo, je zelo natančno skonstruiran in v iskanju tistega, kar nas zares veseli, moramo pogledati izven ustaljenih okvirjev«, pravi.

V pravljični svet nas je odpeljal tudi konec prejšnjega meseca, ko je v sklopu ljubljanskega bienala oblikovanja BIO v Županovo jamo pri Grosupljem privabil tri polne avtobuse radovednih obiskovalcev. V sodelovanju z znanstvenikom in pesnikom Andrejem Detelo je prek laserske svetlobne instalacije ponazarjal idejo sintropije, ki naj bi pričala o naravni tendenci spreminjanja kaosa v organiziran red.

Vrata v domišljijske svetove si odpira tudi skozi film in gledališče. Ker pri nas še ni vzpostavljenega trga za konceptualne oblikovalske produkte, lahko svoje veščine vnovčuje predvsem v scenografiji. Trenutno ustvarja prizorišče za eksperimentalno lutkovno predstavo Džumbus, ki jo režira vsestranski gledališki ustvarjalec in skladatelj Peter Kus. V sklopu projekta oblikuje izjemno samosvoje kose pohištva, v katere prikrito umešča razna glasbila. Te dni se ukvarja tudi s postavljanjem razstave o zgodbah Ivana Cankarja, pri kateri sodeluje z lokalno legendo sodobnega lutkarstva, Silvanom Omerzujem. Na njegovo delo vplivajo tudi drugi kolegi iz gledališča – predvsem improvizacijskega. Pravi, da ga navdihujejo s svojo neobremenjenostjo in abstraktnim humorjem. »Zakaj moramo vse tako racionalizirati?«, se sprašuje.

Svoje radikalno odštekane oblikovalske ideje slikovito ponazori z zaključno mislijo: »Če se spontano vržem na tla, se ljudje sprašujejo, zakaj sem se vrgel na tla. Kaj sploh razmišljajo? Naj se vržejo še oni.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.