Kočevski procesi in Marko Šorli

Prejšnji teden je vrhovno sodišče izdalo sodbo v t. i. Kočevskih procesih. Zahtevo svojcev enega izmed leta 1943 obsojenih in usmrčenih belogardistov za revizijo tega postopka so vrhovni sodniki zavrnili in sploh prvič v tovrstnih zahtevah priznali »legitimnost in zakonitost sodišča, ki je sodilo med drugo svetovno vojno«, kot je odločitev za časnik Dnevnik označil upokojeni profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ljubo Bavcon.

V nasprotju s številnimi dosedanjimi razveljavitvami med- in povojnih sodnih odločitev ter rehabilitacijami obsojenih se je torej zgodilo prvič, da so vrhovni sodniki odločili, da je tedanji sodni proces tekel v skladu z veljavnimi splošnimi pravnimi normami in specifičnimi pravnimi normami, ki veljajo v vojnem času. Da razveljavitev ne bo vnaprej zagotovljena, je bilo jasno že ob vložitvi zahteve za revizijo, saj so bili Kočevski procesi dejansko že na prvi pogled precej manj »vprašljivi« kot številni drugi tedanji sodni procesi zoper »narodne izdajalce«.

Pri odločanju na vrhovnem sodišču pa se je še nekaj zgodilo prvič: da je vrhovni sodnik oziroma v tem primeru sodnica umaknila svoj glas (proti odločitvi) in da predsednik petčlanskega senata vrhovnih sodnikov ni želel podpisati odločitve in je tudi ni podpisal.

Svoj glas je v tej zadevi umaknila vrhovna sodnica Barbara Zobec, sicer soproga bivšega ustavnega sodnika Jana Zobca, ker se ni strinjala z odločitvijo. Obrnila se je celo na ustavno sodišče, saj je po njenem mnenju zakonodaja, ki ji ne omogoča podaje ločenega mnenja, neustavna. A zastoj v postopku je bil na vrhovnem sodišču v tej zadevi zgolj kratkotrajen, saj je ustavno sodišče odločilo dokaj hitro, v roku osmih mesecev (in Zobčevo zavrnilo). Od sprejetja odločitve v tej zadevi aprila 2015 do podpisa pod sodbo, ki omogoča formalnopravne učinke, maja letos, pa je preteklo 25 mesecev oziroma dobri dve leti. Zakaj? Ker se predsednik petčlanskega senata, Marko Šorli, ni želel podpisati pod sodbo in se tudi ni, zato je podpis podala šele vrhovna sodnica Maja Tratnik, ki ga je nadomestila, ko je zapustil vrhovno sodišče, ker je bil imenovan na funkcijo ustavnega sodnika.

Šorli je bil večkrat pozvan (tako s strani senata kot predsednika sodišča) naj se podpiše pod sodbo, ki je bila sprejeta s tremi glasovi proti dvema v petčlanskem senatu. A tega ni storil. Ker odločitev ni ustrezala njegovim pogledom na zadevo oziroma pogledom politične opcije, s katero simpatizira.

Šorli spada med tiste ustavne sodnike, ki so bili v državnem zboru izvoljeni z vnaprejšnjo podporo SDS. V prihodnje bo Šorli na ustavnem sodišču (so) odločal o najpomembnejših pravnih in družbenih vprašanjih. Tudi tam odločitve včasih sprejemajo s preglasovanjem oziroma tesno večino. Bo ravnal enako kot na vrhovnem sodišču, če mu kaka odločitev ne bo všeč? Bo, če bo imel priložnost, blokiral zaključek postopka v takšnih zadevah, dokler ne zapusti ustavnega sodišča?

Mandat ustavnih sodnikov traja devet let, Šorlijev pa se je začel šele pred pol leta.