Čas kislih nasmehov

Preden zaplujemo v televizijsko poletno mrtvilo, se še enkrat ozrimo v preteklo sezono. Priznati moramo, veliko smo se smejali. Se spomnite Slavka Bobovnika, očeta naroda, ki je, kot mu je v navadi, ko govori kaj posebej žgočega, počasi zlogoval vprašanje o tem, ali sploh pišemo na slovenske tipkovnice? Ali pa tistega, ko je Uroš Slak, oče vseh senzacij, v enem najočitnejših poskusov medijskega linča Zdenko Čebašek Travnik histerično spraševal, ali bo odstopila, ter mežikal s svojimi sinjimi očmi? Ali pa, ko je Irena Joveva, ki jo je kljub solidnim temeljem Popova medijska šola izmojstrila v histeriji, morilca Olovca, ki so ga spremljali s sodišča v avto in se je branil z molkom, kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor? Pa ko je večni Mario na Emi v slovenščino prevajal, kar je govoril hrvaški pevec Tony Cetinski, čeprav je ta v resnici govoril slovensko?

Morda ste pri zgornjem naštevanju, do katerega je prišlo spontano in naključno, kar pomeni, da smo kakšno prvovrstno šalo gotovo izpustili, opazili nekaj nenavadnega: smejali smo se vsemu, le humorističnim oddajam ne. Pa smo se trudili: gledali smo vse – od kvizov na nacionalki do žarov na komercialki – in naš obraz je ostajal kamnit, brez enega samega nasmeška. Zadnji Žar z vedno nasmejanim Čukom Jožetom Potrebuješem je bil celo tako mučen, da smo ga, vajeni vsega hudega, od Bobovnika do Slaka, tudi mi morali ugasniti, tako nerodno nam je bilo za nastopajoče in vse, ki bi jim to utegnilo biti smešno.

To nas žalosti, ni pa tragično. Tragedija nastopi, ko gledamo tisto, kar naj bi bila politična satira. V državi, kjer se politična satira piše sama, ne premoremo ene same inteligentne oddaje, ki bi se znala norčevati iz politike. O Bučkah smo že pisali in ne bi spet: ni nič bolje, kot je bilo, šale so še vedno postane in imitacije neprepričljive. Žal pa nam je, da tudi Ta teden z Juretom Godlerjem, ki ga že četrto sezono predvaja Planet TV, ni bistveno boljši. Čeprav se zgleduje po ameriških komikih, ki skozi komedijo zadenejo bistvo politike, se zdi, da Godlerju in njegovi ekipi umanjka predvsem razumevanje političnega. Ustvarjalci oddaje ne razumejo, da je treba predmet satire poznati v srčiko, nekajkrat bolje od drugih, da je mogoče oblikovati šalo, ki bo smešna tistim, ki politiko poznajo povprečno. Satira mora nagovarjati, kar je resnično boleče in nevarno, razgaljati najbolj skrito. Za to ni dovolj razumeti, da smo Slovenci razdeljeni na leve in desne ter da imamo predsednika, ki je karikatura samega sebe. Bistvo satire ni, da ti politika sama piše šale, ti pa si njen bledi posnemovalec, ampak moraš biti vedno korak pred njo. Dober satirik je tisti, ki bi, če bi se tako odločil, lahko postal predsednik države.

Medtem ko čakamo, da se ta prikaže, pa v želji po vsaj povprečni politični satiri zvesto spremljamo parlamentarni program, originalno zabavo, ki še vedno prekaša vse posnemovalce. Le še nekaj dni.