Zgodovina umetnika, zajeta v podobo

Tone Stojko je svojevrstni slovenski fotografski ustvarjalec, saj se je kot fotograf v svoji pol stoletja dolgi karieri preizkusil in izpopolnil v različnih fotografskih žanrih. Najprej kot fotoreporter in nato v 25 letih dela v uredništvu Mladine kot urednik fotografije je zaznamoval časopisno fotografijo z vodilom, da mora fotografija presegati zgolj »upodabljanje« novinarskih člankov. Tako je ravnal tudi kot fotograf. Njegovi sta denimo ikonična fotografija aretacije Janeza Janše iz leta 1989 in kopica drugih podob iz časa osamosvajanja Slovenije, ki so se prepletle z našimi spomini na tisto obdobje. Poleg reportažne/dokumentarne fotografije, kasneje tudi gledališke, pa je vseskozi snoval opus umetniških fotografij. V njem posebno mesto zavzema portretna fotografija.

Ta čas so v kranjski galeriji Prešernovih nagrajencev in v galeriji Prešernove hiše na ogled njegovi portreti vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, torej prejemnikov najvišjih priznanj Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, ki jih je na povabilo oblikovalca Miljenka Licula Stojko ustvaril v zadnjih 21 letih. V vsakem izmed njih – kar 171 portretov lavreatov se je zvrstilo v tem času – je fotograf skušal zajeti v objektiv »njihova primarna bistva« in »njihov v besedah neizrekljivi življenjski, ustvarjalni in duhovni kredo«, je v predgovoru monografije, ki jo je Galerija Prešernovih nagrajencev izdala ob tej priložnosti, zapisala kustosinja Marija Skočir. Obenem pa, je še zapisala, Stojkovi portreti, kljub opozorilom, da so slovenski umetniki na robu preživetja, »prikazujejo našo kulturo v najboljši podobi, vrhunski, zdravi ustvarjalnosti«.

Portretiranje je bilo in bo ostalo tudi v prihodnje zelo zahtevno opravilo za vsakega umetnika, ne glede na to, kateri medij uporablja. Pri fotografiranju Prešernovih nagrajencev je vseskozi oteževalna okoliščina čas. Stojko ima namreč vsako leto le dober mesec za priprave in samo fotografiranje nagrajencev. »Zaradi pomanjkanja časa sem se nagibal h klasičnemu portretu. Način dela sicer ni nov, sem pa skušal izvabiti iz portretiranca čim več. Običajno je prva pregrada med fotografom in portretirancem fotoaparat. Ne morem povedati, kako se nekateri bojijo te škatlice. Kar otrpnejo in to je konec,« pravi Stojko. Tudi zato se z vsakim portretirancem najprej pogovarja. Tudi večkrat, da bi z njim vzpostavil pristni stik, potreben za ustvarjanje energije med fotografiranjem. »Spoznavamo se, pripovedujemo si svoje zgodbe in počasi iščemo skupni imenovalec, na podlagi katerega bo nastal portret … Vsak portret mora odražati energijo portretiranca, in če mi jo uspe zajeti v kamero, ni težav. Fotografijo lahko gledam čez desetletja in ta zamrznjena energija ostaja ista. Še več, tudi ko človek umre, ostaja v fotografiji, v edini podobi preteklosti.« Tiste fotografije lavreatov, ki jih je posnel v studiu, se mu zdijo, kot da »so posnete v vesolju: neskončno črno ozadje, iz katerega izstopajo samo obraz in roke … Igra rok in obraza. Samo to imaš na razpolago in to je dovolj. Kot da bi z nekaj besedami opisal celo zgodovino človeka.«

Niz fotografij v Galeriji Prešernovih nagrajencev se začne s pesnikom Venom Tauferjem in baletnim plesalcem Vojkom Vidmarjem, prejemnikoma Prešernove nagrade v letu 1996. Konča pa se z letošnjima lavreatoma, prevajalcem Alešem Bergerjem in slikarko Metko Krašovec. Med njimi je 167 imen in podob drugih nagrajencev.

Seveda se mu je v dveh desetletjih med pripravami na fotografiranje pripetilo marsikaj. Slikar Marko Jakše je z besedami »z vsako fotografijo me je manj« zavrnil portretiranje in fotografu poslal svoj avtoportret. Tudi pisatelj Florijan Lipuš se ni pustil fotografirati. »Na razpolago je dal vse svoje portrete, novih pa ni hotel,« pravi Stojko. Slikal je tudi nagrajence, ki so se že poslavljali. »Žal se v veliki večini popravljajo pretekle krivice in nekateri dobivajo nagrado tik pred smrtjo. Žal. Pa bi morala biti, vsaj po mojem mnenju, nagrada spodbuda za nadaljnje delo,« pravi Stojko, leta 1984 tudi sam nagrajenec Prešernovega sklada.

Sicer pa si v Galeriji Prešernovih nagrajencev prizadevajo za promoviranje lavreatov doma in v tujini. Ponašajo se z obsežno zbirko likovnih del nagrajencev, vsako leto razstavljajo njihova dela in organizirajo literarna branja. Za letošnji december pripravljajo razstavo del Mladininega karikaturista Tomaža Lavriča, letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada. Marko Arnež, ustanovitelj in vodja galerije, pravi, da se dogovarjajo tudi za izmenjavo likovnih del s tujimi galerijami, kar bi okrepilo prepoznavnost slovenskih umetnikov na tujem. Tik pred izidom pa je še zbirka pesmi Dotiki daljav, ki so jo pripravili v sodelovanju s podjetjem Fraport Slovenija. V njej so izbrane pesmi 24 nagrajenih pesnikov, ki bodo v izvirniku in prevodih v kar enajst jezikov na voljo brezplačno na letališčih in še kje. 

Fotografska razstava: Tone Stojko: Portreti

Kaj: razstava portretov Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada med letoma 1996 in 2017

Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev in Prešernova hiša, Kranj

Kdaj: do 31. avgusta 2017