Slovenija le za Slovence?

Slovenski nacionalisti so si privoščili nov izpad. Tokrat je neumnosti (ne prvič) trosil poslanec SDS Marjan Pojbič. Ob dnevu državnosti je na Facebooku objavil poslanico, v kateri se je z vso krvoločnostjo spravil nad funkcionarje in politike, ki nimajo slovenskih korenin. »Nič več županov, ki niso pravi Slovenci, še manj pa politikov, ki niso po rodu pravi Slovenci,« je denimo zapisal, in dodal, da morajo Slovenijo, »eno in edino«, voditi tisti, katerim »slovenstvo in Slovenija kot država pomeni vse in še več.« Pojbičeve besede so dovolj, da poženejo srh po hrbtu. Prihajajo od človeka, ki mu je bil z volitvami zaupan mandat, da v imenu vseh državljanov in državljank zagotavlja spoštovanje ustave. Ta pa v svojem 63. členu izrecno prepoveduje »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«.

Po ustavi lahko za politično funkcijo kandidira vsak polnoletni državljan, ne glede na narodnost.

Toda poslancu Pojbiču, v prejšnjih poklicnih inkarnacijah natakarju, strojevodji v tovarni papirja ter občinskemu referentu za komunalo, ki se pod okriljem SDS razglaša za vzor domoljubja, je za to vseeno. Podobno ravna njegova stranka, ki se do tega trenutka od njegovih besed, da morajo biti politiki »pravi Slovenci«, ni distancirala. To bi bilo tudi težko pričakovati, saj je Pojbičevo hujskanje povsem v skladu s stališči tednika Demokracija, ki je leta 2011 volivce ljubljanskega župana Zorana Jankovića označil za »trenirkarje«. Skladno pa je tudi s stališči predsednika SDS Janeza Janše, ki je politično napačno usmerjene novinarje nekoč blatil z »opankarskim žurnalizmom«.

Pojbičev poziv k rasnemu očiščenju v politiki spominja na retoriko razvpitih nürnberških zakonov, s katerimi so nacisti septembra 1935 iz javnega življenja izločili vse, ki niso bili nemške krvi. S tem je bila postavljena podlaga za največji genocid v zgodovini človeštva, holokavst, ki ga danes nekateri, tudi v Sloveniji, želijo prikazati kot zaroto.

A če je bilo pred osemdesetimi leti v resnici nemogoče dokazati »nemško kri«, zaradi česar so nacisti posegali po evgeničnih metodah imaginarne znanosti o rasah, je danes blodnje o »slovenski krvi« mogoče empirično preveriti s pomočjo genetike. Leta 2014 je Andrej Zupan z ljubljanske biotehniške fakultete v svojem doktoratu objavil rezultate obsežne študije genskega materiala Slovencev; izkazalo se je, da je »slovenska kri« vse prej kot čista, če je čistoča sploh nekaj, s čimer lahko poimenujemo kri, saj v njej mrgoli genov ostalih slovanskih populacij. Drugače povedano: vsi podalpski Janezi smo v dobršni meri tudi »trenirkarji« (in še kaj drugega).

In še nekaj besed glede domnevne superiornosti klenih slovenskih občinarjev, na katero namigujejo Pojbičeve izjave. Računsko sodišče je svojčas pregledovalo poslovanje občine Šentilj, v kateri je poslanec začel bleščečo politično kariero. Ugotovilo je kup nepravilnosti, med njimi nezakonito izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost na domu, kršitve zakonodaje o javnem naročanju in dodeljevanje subvencij brez razpisov.

Slovenija je država vseh državljanov, državljank in drugih ljudi, ki živijo v njej. Z ljubeznijo do domovine in slovenstva ni nič narobe, a državljanske pravice, ki gredo slovenskemu narodu, moramo priznati tudi tistim, ki živijo poleg nas. Vsak izključevalni nacionalizem, vsaka agresija do drugih, kakor pravi filozof dr. Tine Hribar, se prej ali slej obrne navznoter, v zlorabo naroda za politične cilje.