Aleš Berger

Književni urednik, ki je pri MK desetletja urejal zbirki Kondor in Lirika, ki sta polnili knjižne police ljubiteljev literature, prevajalec nadrealizma, Becketta, Apolinaira, mož, ki je Slovencem pripeljal Queneauja, stripe Asterixa, zbirko Borgesa, poeme Lorce in številne gledališke igre, medtem dve desetletji spremljal teater kot gledališki kritik, nato pa po desetletjih prevajanja tujih stavkov začel pisati svoje v jeziku onkraj kanonov in žargona, ki jim je našel redko formo krokijev, zapiskov in vinjet v knjigah Povzetki, Omara v kleti, Zagatne zgodbe, Arles, večkrat. O tem, kako je iskal besede, kako mislimo stavke, kaj je prinesla v prevajanje tehnologija in kaj mu je odvzela, kako je cele zgodbe strnil v en sam stavek ter o duhu pošiljanja razglednic smo se s starosvetnežem, ki goji svojsko zvrst humorja, pogovarjali v posebnem intervjuju za Mladino.

Kdaj si začel prevajati? 

Že v gimnaziji. Začelo se je anekdotično, s prijateljem, ki je nato odjadral v tehnične vode. Šla sva na Nedeljski Dnevnik, ki ga je urejal Miran Sattler, in povedala, da bi kaj prevajala. Rekel je: »Kar dajta.« Prijatelj, ki je imel očeta v Ameriki, je imel črn snopič »Hitchock Magazine«, iz katerega sva iz angleščine prevedla 10 ali 12 kriminalk. Resneje pa sem začel prevajati, ko je profesorica prinesla v šolo Prevertove Paroles in antologijo črnske poezije. V Mladih potih sem potem objavil prevod šansonjerja Brassensa.