Intervjuji s Putinom

Oliver Stone je posnel serijo dokumentarcev o despotskih, avtokratskih voditeljih, še najraje pa je imel Fidela Castra – drug drugemu sta se posvetila trikrat. Dokumentarec Looking for Fidel je posnel leta 2003, takoj zatem, ko so na Kubi usmrtili tri Kubance, ugrabitelje trajekta, s katerim so skušali prebegniti v Ameriko. Stonu se zdi, da je bila eksekucija prenagljena – kaj pa pravica do pritožbe, sprašuje Castra. Niti obiskov staršev in drugih bližnjih jim niste dovolili, še doda. Pri nas gre to drugače! Castro mirno odvrne: »Tudi zapornikom v Guantanamu niso bili dovoljeni obiski!«

In ja, tudi v Ameriki je smrtna kazen nekaj povsem vsakdanjega in rutinskega, če smo že ravno pri tem. Le tisti, ki jih obsodijo na smrt, malce dlje čakajo na eksekucijo. Castro, ki je svojo »širino« pokazal tako, da je Stonu pripeljal skupino Kubancev, ki so malce prej ugrabili potniško letalo (zaželel jim je celo srečo na sojenju, njihovim odvetnikom pa zabičal, naj jih branijo, kolikor se le da, če si to lahko predstavljate), je svoje početje moralno izenačil z ameriškim, Stona pa vprašal: »Ali mislite, da živite v idealnem svetu?«

Oliver Stone je zadnji, ki bi mislil, da živi v idealnem svetu. Navsezadnje, posnel je ekspozejsko dokuserijo o skriti, skrivni in destruktivni zgodovini Amerike (The Untold History of the United States), biografiral je tri ameriške predsednike, Johna F. Kennedyja, ki so ga umorili (JFK), Richarda Nixona, ki je moral zaradi zlorabe oblasti odstopiti (Nixon), in Georgea Busha, ki je potreboval 11. september 2001 in dve vojni, da bi ga jemali resno (W.). V Salvadorju lahko vidite film o Ronaldu Reaganu, saj popisuje Reaganove umazane srednjeameriške vojne, v Vodu smrti pa film o Lyndonu Johnsonu, saj popisuje Johnsonovo vietnamsko vojno, v kateri je nedolžnost izgubil tudi sam. Stone je torej zadnji, ki med početjem Fidela Castra in početjem ameriških predsednikov ne bi videl pomenljivih vzporednic.

Vprašanje je le, kako bi izgledal Stonov film o Donaldu Trumpu, ameriškem predsedniku, ki hoče biti despot – in to ne skrivaj, temveč na odprti sceni. Kot Fidel Castro – ali pa kot Hugo Chavez, ki mu je Stone pred leti prav tako posvetil dokumentarec. Kdo ve, njegov film o Trumpu – črni luknji z belimi zobmi – bi morda izgledal kot rimejk Chaplinovega Velikega diktatorja (1940), parodije Hitlerja in njegove čudne romance z Mussolinijem. Jasno, Hitler je v Velikem diktatorju Adenoid Hynkel, diktator Tomanije, Mussolini pa je Benzini Napaloni, diktator Bakterije, toda sloviti prizor, v katerem Hynkel dela vse, da bi sedel višje kot Napaloni (stol, na katerem sedi, nenehno dviguje), je Trump že posvojil, ko je na bruseljskem vrhu Nata nesramno odrinil črnogorskega predsednika vlade Duška Markovića, da bi se prebil v ospredje, kjer je potem s tipično mussolinijevsko grimaso pokazal, kdo sedi najvišje.

Tudi prizor, v katerem Hynkel oznani, da ne bo miru, »dokler ne bomo imeli čiste arijske rase« (»Čudovito! Tomanija, nacija modrookih blondincev!«), je Trump že posvojil, ko je predstavljal svojo etnonacionalistično vizijo spet velike Amerike (Mehičani so kriminalci, posiljevalci, morilci! Vse ilegalne priseljence bom izgnal! Beguncev ne bom sprejel! Muslimanom bom prepovedal vstop v Ameriko!).

Celo prizor, v katerem maršal Herring, Hitlerjeva desna roka, oznani, da so »pravkar odkrili čudovit, fantastičen strupeni plin, ki bo pobil vse ljudi«, je Trump že posvojil, ko je nedavno – na shodu v Iowi – oznanil, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid, na katerem bodo sončne celice, ki bodo proizvajale električno energijo, tako da bo zid sam financiral svojo izgradnjo: »Samo pomislite – višji ko bo zid, več bo vreden. Kar domiselno, ne. Moja ideja!« Šur – če odmislimo Herringa. Trump skuša zid preleviti v neke vrste strup. In če ga bo potegnil dovolj visoko, recimo do neba, bo Amerika pobrala vse sonce, Mehika pa vso senco. Hej, ni ga izvolila Mehika, temveč Amerika.

Garbitsch, Hitlerjev minister za propagando, pa nekje vmes oznani: »Corona veniat electis! Zmaga pripada tistim, ki so je vredni. Demokracija, svoboda in enakost so besede, s katerimi le zavajajo ljudstvo. Nobena nacija ne more napredovati s takšnimi idejami. Akciji so le v napoto. Zato jih ukinjamo.« Mar ni tudi Trump že posvojil »ideje«, da so demokracija, svoboda in enakost akciji neoliberalnih »genijev«, kot je on, le v napoto? Tvitneš, pa je!

Kdo je boljši avtokrat?

No, Stone je vendarle sklenil, da ne bo posnel rimejka Velikega diktatorja. Raje je posnel Intervjuje s Putinom, ki jih je ameriški kanal Showtime pred kratkim zavrtel v obliki štiridelne serije. Vse skupaj traja štiri ure, Stone pa je intervjuje s Putinom, sicer ljubljencem zvezdnikov, ki imajo občutek, da v svojih domovinah niso dovolj spoštovani (Gérard Depardieu, Steven Seagal), snemal leto in pol (od decembra 2015 do februarja 2017), toda bolj ko gledate intervjuje s Putinom, bolj se zdi, da so to v resnici intervjuji s Trumpom. Intervjujem s Putinom očitajo, da so le »hagiografija«, »zapravljena priložnost«, »reklama«, »puh«, »piar«, »agitprop«, »infotainment«, »perfektno inscenirana farsa« ipd., Stonu pa, da je odigral le vlogo »koristnega idiota« (hej, Putin mu prinese celo kavo, rekoč: »Coffee, sir? Sugar?«), toda vse te očitke lahko mirno postavite v oklepaj – ti intervjuji namreč prelepo pokažejo, da Putin in Trump dišita drug po drugem. Ali bolje rečeno: subverzivna lepota teh intervjujev je v tem, da pokažejo, zakaj avtokratski um tako zelo ljubi demokracijo. Ne, Oliverju Stonu ni treba posneti filma o Trumpu – ga je že, le da v obliki televizijske dokuserije, ki izgleda kot resničnostni šov, tako da se odlično poda tudi Trumpu, zvezdniku resničnostnega formata.

Za začetek, Rusi so v Intervjujih s Putinom izvedeli nekaj novega – Putin namreč pove, da je dedek. Tega Rusi prej niso vedeli. Ruski mediji o Putinovi družini ne smejo poročati. To je off-limits. A to je tudi vse, kar izvejo – Putin ne pove, katera izmed njegovih hčera je rodila, kakor tudi ne pove, koliko vnukov ali vnukinj ima. To omenjam le zato, ker je prav tu največja razlika med Putinom in Trumpom: medtem ko Putin svoji hčerki skriva (nobena se ne piše Putin), Trump svoje otroke – zlasti Ivanko – brezmejno razkazuje, celo oglašuje. Vse ostalo so podobnosti.

Putin pripoveduje o svojem očetu, junaku II. svetovne vojne – na dolgo, s ponosom. Celo Krim je morda anektiral zato, da bi dobil nazaj Sevastopol, sveto mesto, v katerem je bil nekoč, med veliko vojno, nastanjen njegov junaški oče. O svoji materi po drugi strani ne reče nobene. Kot da je ni bilo. Očetovo sliko v njegovi pisarni vidimo. Materine ne. Tudi Trump vedno govori le o svojem velikem, junaškem očetu – o svoji materi ne reče nobene. Kot da je ni bilo. Oba imata »problem« z ženskami. Putin na vprašanje, ali ima kdaj »slabe dneve«, odvrne: »Nisem ženska, zato nimam slabih dni.« In ko to reče, zveni tako antimenstruacijsko, antifeministično in retrogradno kot Trump, ki je novinarki Megyn Kelly v predvolilnem soočenju zabrusil, da »ji od nekod, od koderkoli že, prihaja kri«. Putin hoče reči: Rusije ne more voditi ženska! Tudi Trump je naredil vse, da Amerike ne bi vodila ženska. Terjal je celo, da jo kar zaprejo.

Rusi so v Intervjujih s Putinom izvedeli nekaj novega – Putin namreč pove, da je dedek. Tega Rusi prej niso vedeli. Ruski mediji o Putinovi družini ne smejo poročati.

Ko Putin pripoveduje, kako se je po srednji šoli vpisal na pravno fakulteto, ga Stone prekine, rekoč: »In tam ste spoznali svojo prvo ženo.« Ups – pomota! Putin je bil drugače kot Trump, ki ima prvo, drugo in tretjo ženo, le enkrat poročen. Zato Stone hitro doda: »No, hočem reči, tam ste spoznali svojo edino ženo.« Kot da bi se v zadnjem trenutku spomnil, da je pred njim Putin, ne pa Trump. A očitno tako vlečeta drug na drugega, da ju zameša. Kako ju ne bi? Putin je naredil Rusijo spet veliko – Trump pa obljublja, da bo naredil Ameriko spet veliko.

Ko Putin pravi, da ne ve, zakaj ga je tedanji predsednik Jelcin izbral za premiera (kdo ve, zakaj je Lenin za svojega naslednika »izbral« Stalina), tudi doda, da ne ve, kakšne načrte je imel z njim: »Vsak trenutek bi mi lahko rekel – Odpuščeni ste!« In ko pod tistim »Odpuščeni ste« zagledate angleški prevod, »You’re fired«, se zdi, da Stone v Putinu res išče, sluti in vidi Trumpa.

Ko Putin pripoveduje, kako je bila Rusija po razpadu Sovjetske zveze – največji geopolitični katastrofi 20. stoletja – v razsulu, kako jo je šok terapija še dodatno ponižala in kako je bila vojska depresivna, je jasno, kaj hoče reči: ko je vojska depresivna, mora koga napasti. In Putin ji je dal priložnost, da se izživi – v Čečeniji, Gruziji, Siriji. Tudi Trump je dal takoj po prevzemu Bele hiše vojski priložnost, da se izživi – v Jemnu, Afganistanu in Siriji. Očitno je bila depresivna. Predsednik je lahko le ta, ki ga izbere ljudstvo, pravi Putin. Nič čudnega, da Trump neprestano ponavlja, da ga je izvolilo ljudstvo – in da ne bi kdo mislil, da ga je izvolil premajhen del ljudstva, vedno znova poudari, da je Hillary Clinton skrivaj volilo nekaj milijonov ilegalnih priseljencev.

Saj veste: če Clintonove ne bi volilo toliko ilegalcev (Mehičanov, priseljencev, beguncev, muslimanov), bi osvojil toliko odstotkov volilnih glasov, kot jih na predsedniških volitvah osvoji Putin. Zato se je na njegovi inavguraciji zbralo največ ljudi v zgodovini inavguracij ameriških predsednikov. Kar je kakopak laž, okej, »alternativno dejstvo«.

Trump laže – to vemo. A tudi Putin laže. Zlaže se, ko pravi, da so ruski mediji povsem svobodni, da niso pod njegovim nadzorom ter da lahko pišejo in govorijo, kar hočejo. »Imamo na stotine televizijskih in radijskih postaj, toda država jih nikakor ne nadzira, ker je to nemogoče.« Le tu in tam kakega novinarja ali novinarko ubijejo, tako da potem vsi ostali hočejo biti nadzirani – če so pod državno kontrolo, so na varnem. Tisti, ki bodo obešeni, zanesljivo ne bodo utonili. »Če imaš monopol nad mediji, lahko zavajaš milijone ljudi,« se muza Putin, kar pa so kakopak le prazne marnje.

Tudi Trump medijem nenehno grozi – s silo, tožbami, davki. Razglaša jih za »državne sovražnike« in »fake news«. Rad bi si jih pokoril – kot Putin, ki se prav tako zlaže, ko pravi, da v Rusiji ne preganjajo gejev. »Le mladoletnim je prepovedano propagirati homoseksualnost.« Z gejem pa se raje ne bi tuširal, pravi: »Le zakaj bi ga izzival? Je pa po drugi strani tudi res, da sem mojster juda in samba.« Putin sicer pravi, da ga je judo iz poulične barabe spreobrnil v normalnega, fleksibilnega človeka, toda očitno ga je spreobrnil v homofoba – njegova izjava je namreč za homofobijo to, kar je za seksizem Trumpova izjava, da lahko »vsako žensko zgrabiš za pičko, če si slaven«. Če si slaven, ti pač ni treba obvladati juda in samba.

A tudi Trump skuša izbrisati istospolne – parado ponosa je s prezirom ignoriral, pripadnosti gejevski, lezbični, biseksualni in transspolni skupnosti pa, kot je sporočila njegova administracija, v popisu prebivalstva ne bodo upoštevali, da bi lažje prikril dejansko stanje – število istospolnega prebivalstva. Istospolnosti pa že ne bodo propagirali, še najmanj mladoletnim! Misliti je treba na tradicionalne, družinske vrednote! Natanko to poudarja Putin: istospolne družine ne rojevajo otrok, Rusija pa rabi otroke. »Tako je odločil Bog.« Kar je spet laž.

Se še spomnite, kako je Trump Američane prepričeval, da se je na Švedskem zgodil teroristični napad (»Na Švedskem! Kdo bi si mislil!«), o katerem pa dejansko ni bilo ne duha ne sluha? No, Putin Stonu na telefonu kaže posnetke ruskega napada na vojsko Islamske države (v Siriji), a se je izkazalo, da mu je kazal rahlo sfrizirane posnetke ameriškega napada na talibane (v Afganistanu). Ha.

Kdo je boljši morilec?

Putin je Trump. Trump je Putin. Oba sta bogata (le da Trump svoje bogastvo hudo precenjuje, Putin – »Njet, nimam takšnega bogastva, kot mi ga pripisujejo« – pa hudo podcenjuje). Oba ljubita ruske oligarhe – Trump se je nanje oprl, ko ga ameriške banke niso hotele več kreditirati, Putin pa se je nanje oprl, ko je prevzel Rusijo. Trump je napovedal, da bo v Washingtonu »izsušil močvirje«, kar je pomenilo, da bo pretrgal vezi med Wall Streetom in politiko. In res – ko je bil izvoljen, je pripeljal svoje oligarhe. Tudi Putin se Stonu hvali, da je v Kremlju izsušil močvirje, da je torej pregnal oligarhe, ki so politiko izkoriščali za svoje bogatenje – in res, nekatere je zaprl, nekateri so zbežali, tako da je potem lažje pripeljal svoje oligarhe.

Trump medijem zelo rad razkazuje svoje zlate palače – tudi Putin Stonu razkazuje svoje zlate palače. In v Kremlju nima le ene pisarne, temveč tri – in zasebno kapelo. »Ideološki vakuum lahko zapolni le religija.« Oba sta etnonacionalista – Putin celo javka, da je po razpadu Sovjetske zveze zunaj Rusije ostalo 25 milijonov etničnih Rusov. Oba se imata za nezmotljiva, nedolžna in čudodelna. Proti obema se vrstijo protestni shodi in marši.

Oba sta tudi trola. Oba se rada kurčita – ja, oba rada razkazujeta svojo »možatost«. Trump ne more prehvaliti svoje potence, svojega penisa, svoje non-stop erekcije, svojega »bogastva« – Putin Stonu pozira s konji, pa kot »nepremagljivi« judoist in hokejist. »Ko stopim z ledu, se čutim velikega,« dahne. In ko Trump na ekranu gleda Putinov govor izpred desetih let, se zdrzne: »Oprostite, še vedno mislim, da ste stari 53 let, pa ste 63.« Ja, Putin ljubi botoks. Trump tudi.

Ko Stone Putinu z lista papirja bere njegove dosežke (»V prvem mandatu so vam pripisali številne lepe dosežke: zgradili ste industrijo, elektroniko, inženirstvo, petrokemijo, kmetijstvo, dvignili BDP in plače, reformirali vojsko, končali čečensko vojno, ustavili privatizacijo«), se zdi, kot da parodira oglas, ki je pred kratkim slavil Trumpove dosežke v prvih 100 dneh mandata (imenovanje konservativnega ustavnega sodnika, pol milijona novih delovnih mest, večja energetska neodvisnost, odprava regulacij, največje znižanje davkov v zgodovini), malce kasneje pa doda: »Ste odličen direktor podjetja. Rusija je vaše podjetje.« Vsekakor. A tudi Trump se ima za direktorja Amerike – tudi Trump Ameriko spreminja v svoje podjetje, v neke vrste konzorcij poslovnih interesov, transakcij in dividend. Tuje državnike gosti v svojem klubu, tuje delegacije spijo v njegovih hotelih, investitorji golfirajo na njegovih igriščih in tako dalje. Art of the Deal! Prav res. Ali kot pravi Putin: vsako delo, ki ga začneš, moraš končati – kot slikar umetnino.

Posel je treba končati. Pa čeprav na rovaš demokracije, ki je »umetnini« prepogosto le v napoto. Tudi Trump si domišlja, da je avtokracija učinkovitejša od demokracije, ki jo je med predvolilno kampanjo itak enačil z birokracijo – celo vojno ji je napovedal. Ko bom izvoljen, bom očistil birokracijo! In kaj pravi Putin? Tole: ameriški predsedniki se menjajo, a se nič ne spremeni, ker je preveč birokracije, ki ovira spremembe. »Birokracija vlada svetu.«

In ko Putin reče, da ne bo pustil, da bi se v Siriji zgodilo to, kar se je zgodilo v Iraku in Libiji, ki sta se po likvidaciji obeh avtokratov, Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, dobesedno razsuli (z regijo vred), vemo, kaj hoče reči: avtokracija ima prednost pred demokracijo.

Kot kažejo ankete, četrtina Američanov podpira Putina. Še malo, pa bo imel v Ameriki višjo podporo kot Trump.

V Rusiji je bazično le ena stranka (no, v Ameriki imajo eno več), toda »strank je še preveč«, pravi Putin, ki hkrati poudari, da ruska demokracija ni kot ostale demokracije. Rusiji so stoletja vladali monarhi, pa še Stalin. »Nemogoče je pričakovati, da bomo takoj imeli tak model demokracije, kakršnega imajo Amerika, Nemčija ali Francija. Družbe se morajo razvijati postopoma.« Trump po drugi strani verjame, da je mogoče takoj imeti tak model demokracije, kakršnega ima Rusija. Ali pa je mogoče do njega priti vsaj postopoma. Putin pravi, da je Trump med predvolilno kampanjo s svojo agresivnostjo »tu in tam pretiraval, a se je potem izkazalo, da je imel prav«. Avtokrat ima na koncu vedno prav.

Trump je sveto prepričan, da Ameriko vsi le izkoriščajo, cuzajo in molzejo – Mehika, Kitajska, Nato, ves svet. Tudi Putin je sveto prepričan, da Rusijo vsi le izkoriščajo, navsezadnje, Rusija je, kot pravi, Mednarodnemu denarnemu skladu odplačala dolg vseh nekdanjih sovjetskih republik, z Ukrajino vred. Ukrajine zato ni pustil v Evropsko unijo, saj bi se s tem – z odprtjem prostega trga – izkoriščanje Rusije le še stopnjevalo.

Putin ima averzijo do Evropske unije. Trump tudi – nihče ni bolj navijal za brexit. Z unijami težje sklepaš posle, ali bolje rečeno – v odnosih z unijami težje dominiraš. Zato so Putinu ljubši bilateralni sporazumi – v bilateralnih odnosih Rusija lažje dominira. Tudi Trump, alergičen na formalne pakte, bi najraje odpravil vse unije in mednarodne sporazume ter sklenil bilateralne sporazume – v bilateralnih odnosih Amerika lažje dominira. Putin temu pravi »nova paradigma«. Trump bi dodal še besedo »amazing«.

Oba sta protekcionista. Oba se borita za prevlado, le da Putin ne razume, zakaj Rusiji ni dovoljeno, kar je dovoljeno Ameriki (invazije, inscenacije pučev, vmešavanje v volitve in notranje zadeve drugih držav, množično prisluškovanje, hekanje tujih vlad ipd.). A po drugi strani – še dobro: »Tega, kar počne Amerika, ne moremo početi, ker nimamo na voljo takšnih kapacitet. Če bi jih imeli, bi bili morda prav takšni kot Amerika.«

Vemo tudi, da oba zelo slabo prenašata Nato, le da zaradi različnih razlogov. Putin pravi: prvič, razloga za obstoj Nata ni več, drugič, Nato neprestano išče zunanje sovražnike, da bi upravičil svoj obstoj, in tretjič, Nato je le »orodje Amerike, ki nima zaveznic, temveč le vazale«. In nadaljuje: če ljudem v glave nenehno vbijaš idejo o ameriški ekskluzivnosti, s čimer ustvarjaš imperialistično mentaliteto, potem moraš tudi nenehno ponujati zunanjo politiko, ki ustreza tej mentaliteti in ki jo javnost pričakuje – in ameriški predsedniki to potem počnejo. »V škodo ameriškega ljudstva.« Amerika zdaj – po razpadu Sovjetske zveze – misli, »da lahko počne, kar hoče, toda napake vodijo v nove napake. Vse je nemogoče obvladovati.«

Nič, Putin hoče to, kar hoče Trump – da bi se Amerika in Rusija povezali, da bi se spoprijateljili, da bi postali zaveznici. Le tako – le skupaj – bi lahko obvladovali vse. A vsi delajo vse, da se to ne bi zgodilo, pravi Putin. Vse njegove pobude zavračajo: da bi zgradili skupni protiraketni ščit, da bi Rusijo sprejeli v Nato, da bi podpisali sporazum o ekstradiciji, da bi se skupaj borili proti kibernetskemu terorju, da bi se skupaj borili proti kršitvam človekovih pravic in tako dalje. Putin se ima – tako kot Trump – za nesojenega dobitnika Nobelove nagrade za mir. Sebe in Rusijo celo primerja z Judi, ki jih vedno okrivijo za vse težave, češ, Putin je kriv za vse – za ukrajinsko krizo, rusko-gruzijsko vojno, militarizacijo vzhodnoevropskih držav, množično prisluškovanje, hekanje volitev, Trumpovo izvolitev.

Ja, Putin se ima za žrtev zarote, čenč in medijske zlorabe. Tako kot se ima za žrtev zarote, čenč in medijske zlorabe Trump, ki mu doma preprečujejo (RussiaGate), da bi se povezal in spoprijateljil s Putinom. Ko demokrati Trumpu očitajo predvolilne povezave z Rusijo, skušajo le zamegliti svoj volilni poraz, pravi Putin – to pa, kot vemo, nenehno ponavlja tudi Trump.

Putin Krima ni anektiral, pravi, ampak so se prebivalci Krima sami referendumsko odločili za priključitev Rusiji, ker so bili prepričani, da jim bo tam bolje kot v Ukrajini. Natanko to je med predvolilno kampanjo trdil tudi Trump – prebivalcem Krima bo bolje v Rusiji.

In celo ko Putin razlaga, da Amerika finančno in logistično podpira terorizem ter da je to počela nekoč v Afganistanu (v času sovjetske okupacije) in kasneje v Čečeniji (Stone to podkrepi s posnetki terorističnih pokolov v moskovskem gledališču Dubrovka in severnoosetijskem Beslanu), je to le nekaj, s čimer se Trump strinja. Ko so mu novinarji v intervjujih, v katerih je hvalil Putina, rekli, da je Putin vendar morilec, je odvrnil: »Veliko je morilcev. Mislite, da je naša država tako nedolžna?« In: »Menim, da tudi naša država veliko pobija.« Niti Putin ne bi znal svojega početja tako dobro moralno izenačiti z ameriškim.

Kdo bolje laže?

Kdo bolj laže – Trump ali Putin? Vseeno. Pravo vprašanje se itak glasi: kdo bolje laže? Očitno Putin. Trump izgleda le kot njegova karikatura. Hočem reči: Trump le sanja, da je Putin. Putin pozna dejstva: nenehno nametava podatke o mednarodnih sporazumih, jedrskem orožju, obrambnem proračunu Amerike in bankah, statistike in zgodovinske lekcije. Putin je – drugače kot Trump – zelo informiran. In ker pozna dejstva, lahko bolje laže. Artikulirano – s pogledom v oči.

In na steni ima največji zemljevid na svetu, ki še najbolj spominja na tisti orjaški, žogasti globus, s katerim se v Velikem diktatorju igra Adenoid Hynkel, diktator Tomanije. »Ni enostavno,« pravi Putin, in doda: »Kdaj pa ni bilo težko?«

»Ali ste videli Kubrickov film Dr. Strangelove,« vpraša Stone Putina. »Njet,« kamnito odvrne Putin. »Morali bi ga,« gikovsko dahne Stone. »Klasika!« Vsekakor, Dr. Strangelove izgleda kot Veliki diktator v atomski dobi. In malce kasneje ju že vidite v neki kremeljski dvorani, kjer gledata Kubrickovo klasiko, ki se konča z jedrsko apokalipso. »Nihče ne bi preživel jedrske vojne,« pravi Putin, še preden vidi film.

A to je zdaj druga velika razlika med Putinom in Trumpom – Putin je videl film Dr. Strangelove, Trump pa ne. Ne gre v tvit.

»Upanje obstaja, dokler nas ne odpeljejo na pokopališče,« pravi Putin. »Very Dostoyevsky,« navdušeno dahne Stone, avtor Intervjujev s Putinom, ob katerih so številni Američani verjetno na ves glas vzdihovali: Oh, ko bi le Putin vodil Ameriko! Kot kažejo ankete, četrtina Američanov podpira Putina. Še malo, pa bo imel v Ameriki višjo podporo kot Trump.