7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kultura | Film
Deviška noč
Zakaj se ljudje delijo le še na morilce in žrtve – in zakaj imajo morilci več publike
Film Notranje zlo je nastajal kar 15 let
Če bo na 13. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina ( jasno, v Lotmerku, zibelki slovenskega in svetovnega filma), zmagal ameriški šoker Notranje zlo (The Evil Within), potem režiserja, Andrewa Gettyja, zanesljivo ne bo na podelitev. Pred dvema letoma je umrl. Od hudega – no, od »notranjega zla«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kultura | Film
Film Notranje zlo je nastajal kar 15 let
Če bo na 13. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina ( jasno, v Lotmerku, zibelki slovenskega in svetovnega filma), zmagal ameriški šoker Notranje zlo (The Evil Within), potem režiserja, Andrewa Gettyja, zanesljivo ne bo na podelitev. Pred dvema letoma je umrl. Od hudega – no, od »notranjega zla«.
Getty, dedič magnatske dinastije Getty, vnuk J. Paula Gettyja, ustanovitelja naftne korporacije Getty Oil, je začel Notranje zlo – film o čudaškem mladeniču (Frederick Koehler), ki ga starinsko zrcalo potegne v nadrealistični, morasti, groteskni torture porn – snemati davnega leta 2002. Snemal ga je šest let. In potem ga je še sedem let obdeloval, dodeloval in predeloval, kot da je Orson Welles. Svojo pasijonsko mojstrovino je nenehno pilil, rezal, dopolnjeval. Hotel je, da bi bilo v tem neperfektnem svetu, ki ga je popisoval, vse perfektno. Tako kot je bilo vse perfektno v njegovem privilegiranem, elitnem neperfektnem življenju.
V film je zmetal 15 milijonov dolarjev in bankrotiral, ven pa je prišla interpretacija sanj, ki je videti tako nepredvidljivo in unikatno, kot da jo je posnel Ed Wood, ki si domišlja, da je David Lynch. Amaterizem tu nenehno flirta z malimi prebliski genialnosti. Getty nam hoče reči: moje življenje ni bilo film, temveč grozljivka! In bolj ko je njegovo življenje postajalo film, bolj film ni več mogel postati film.
A po drugi strani: Grossmannov festival nam že leta dokazuje, da grozljivke niso fake news – posnete so po resničnih dogodkih, po realnih problemih. Vzemite recimo hormonskega, potrebnega mladeniča, ki bi moral že zdavnaj izgubiti nedolžnost, a je še ni, zato na vsak način skuša najti žensko, ki bi ga odrešila te muke. In vendarle najde takšno žensko (srečko!), le da ne ve, da je nabasal na nenasitno nimfomanko. To situacijo le prevedite v jezik grozljivke, pa dobite nepozabno Deviško noč (La noche del virgen), briljantno špansko grotesko o patetičnem, masturbantskem, ščurkastem mladeniču (Javier Bódalo), ki misli, da je izguba nedolžnosti enkratno dejanje, a jo potem v eni »idiotski« noči izgubi tolikokrat, da – ne, brez skrbi, niti slutite ne, kam tale original, ki ga je posnel Roberto San Sebastián, pelje.
Rekel bom le to: vprašanje, če se je seksizem, tu v vlogi poganjka katoliškega občutka krivde (oh, in izvirnega greha), kdaj zvijal v takšnih krčih – zanesljivo pa se ni še nikoli samemu sebi tako gnusil. Kot da je splatter njegovo naravno stanje. Toda že Eskelandov šoker Sla (Lyst), v katerem pisateljica (Magdalena From Delis) postane žrtev svojega fena, bo seksizem prepustil novim in novim odtenkom črne.
Se vam zdi, da so ljudje preveč obsedeni z imidžem, večno mladostjo, liftingi, fiksi proti staranju? Kanadska Nadomestitev (Replace) Norberta Keila na ta »problem« pogleda skozi objektivne oči body-horrorja: brhki glasbenici (Rebecca Forsythe) se zazdi, da izgublja spomin. A to je le petting: čakajte, da ji začne odpadati koža. Vampirji potrebujejo svežo kri – ona potrebuje svežo kožo. Ko se vključijo Clive Barker, David Cronenberg in Dario Argento, postane jasno, da smo s to zasvojenostjo-s-kožo zašli.
Portugalski črno-beli Gozd izgubljenih duš (A Floresta Das Almas Perdidas) Joséja Pedra Lopesa je videti ravno nasprotno – kot metafizična recesijska grozljivka, ki jo je posnel Andrej Tarkovski. Gozd, v katerega prihajajo obupanci, da bi naredili samomor, res spominja na Cono v Stalkerju. Tu imajo samomorilci – krivi pred obličjem neoliberalne Krize – priložnost, da v sebi začutijo Vincenta van Gogha, a kaj, ko se vedno najde tudi kdo, ki v sebi začuti Nietzscheja. Tako je bilo pod fašizmom – in tako je zdaj pod neoliberalizmom.
To so šokerji, ki bodo krenili v boj za hudega mačka, glavno nagrado Grossmannovega festivala, pridružila pa se jim bo še nizozemska komedija Ron Goossens: Nizkoproračunski kaskader (Ron Goossens: Low-Budget Stuntman), ki sta jo posnela Steffen Haars in Flip Van der Kuil. Komedija med šokerji? Zakaj pa ne? Mar niso šokerji po svoje komični? Poleg tega pa odbiti, na sto načinov zavoženi Ron Goossens (Tim Haars), ki ni doživel visoke časti, da bi umrl pri 27 (kot Janis, Hendrix, Morrison in Amy Winehouse), veliko pije, tako da se lepo poda festivalu fantastičnega filma in vina. Da je ultimat, ki mu ga postavi žena (pofukaj zvezdo filma ali pa te pustim!), fantastičen, ni dvoma. Ni videla Deviške noči in Sle.
Letošnji Grossmann bo zavrtel še trumo šokerjev, splatterjev, gravžev in tortur, ki jih je treba gledati na ves glas (poskusite K-Shop, Nocoj bo prišla ali Kdo pazi na Oliverja), a tudi prgišče antibudžetnih zajebancij (ugandska Bad Black je nujnost), lucidnih derivatov (srbska Inkarnacija je imperativ), kritik neoliberalne kompetitivnosti (Steklena krsta, Dvojni delavci, Srečen lov), antihipsteriad (Fashionista) in retrospektiv (Harry Kümel, Sergio Stivaletti, Laibach) ter Metropolis, klasiko Fritza Langa, najboljšega Grossmannovega učenca.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.