Sam proti kapitalizmu

Za trenutek naj odloži delo naš dragi Marcel Štefančič, jr. in ob jubilejni 80. knjigi, Črni knjigi kapitalizma, prisluhne štiklu Boba Dylana Masters of War, ki je njen idealni soundtrack.

Pravzaprav bi bila najprimernejša oseba za pisanje recenzij knjig Marcela Štefančiča, jr. – Marcel Štefančič, jr. Le on zares pozna in razume materijo, o kateri govori, drugi zgolj praskljamo po površini, izražamo mnenje in capljamo za vseobsegajočo in zastrašujoče pronicljivo avtorjevo vizijo. Vendar nekako ne gre, da bi avtor razlagal, hvalil, kritiziral ali vrednotil svoje delo, zato se tega pač lotevamo priučeni polpoznavalci.

Če bi me pred prebiranjem Črne knjige kapitalizma vprašali, ali je kapitalizem zločinski sistem, bi verjetno rekel, da ni. Nepravičen ja, izkoriščevalski tudi, nemoralen in brezobziren vsekakor, prav tako hinavski in lažniv, pokvarjen, pogolten in še marsikaj bi mu lahko pripisal, zločinski pa da ni bil. Tistih nekaj deset žrtev McCarthyjevega lova na čarovnice se pač ne more meriti z milijoni, ki jih je sistematično iztrebljal komunizem. Demokracija z vsemi napakami ni primerljiva z brutalnostjo komunizma. Poleg tega so ameriški vojaki v I. in II. svetovni vojni umirali po evropskih bojiščih, prinesli so svobodo. Politični interesi gor ali dol, deželam pod ameriškim vplivom se je godilo neprimerno bolje kot tistim pod ruskim škornjem, ne samo zaradi žvečilnih gumijev, glasbe in filmov. Zahod je izumil človekove pravice, demokracijo, humanizem, dopuščal je tudi drugačno mnenje in kritiko lastnega sistema. Ne, kapitalizem in komunizem nista primerljiva, bi rekel – in se katastrofalno uštel!

Komunizem in kapitalizem sta siamska dvojčka, ki imata skupnega veliko več, kot se zdi na prvi pogled, še najbolj pa se ujemata v zločinu. Oba sta odgovorna za orjaške, pošastne, nepregledne in nepredstavljive množice mrtvih. Leta 1997 je v Franciji izšla razvpita Črna knjiga komunizma (Le Livre noir du communisme), v kateri Stéphan Courtois in skupina avtorjev trdita, da je komunizem v 20. stoletju pobil sto milijonov ljudi. Od Rusije (20 milijonov), Kitajske (65), prek Vietnama (1), Severne Koreje (2) in Kambodže (2), Afganistana (1,5) in Afrike (1) do Latinske Amerike (150.000) in Vzhodne Evrope (1). V manj znani Črni knjigi kapitalizma (Le Livre noir du capitalisme, 1998), ki je nastala kot odgovor na prvo, je Gilles Perrault s skupino avtorjev izračunal število žrtev kapitalizma v 20. stoletju, »pri čemer je upošteval tudi žrtve obeh svetovnih vojn, kolonialnih vojn, antikomunističnih operacij, etničnih spopadov, lakote in podhranjenosti. Veliki total: 100 milijonov,« piše Štefančič in dodaja: »Kapitalizem ubija. Kapitalizem je verjetno povzročil več smrti in človeške bede kot vsi nekdanji komunistični in socialistični sistemi.« Če prištejemo še sužnjelastništvo, kolonializem, genocid nad staroselci, imperializem v Latinski Ameriki in deželah tretjega sveta, invazije, lakote, poboje, uničujoče učinke globalizacije in sodobne vojne, je številka še veliko višja, od 200 milijonov tja do 1,2 ali celo 1,6 milijarde, odvisno od metodologije štetja mrtvih. In mrtvi so le vrh ledene gore.

Štefančič minuciozno, lucidno, rafalno, lokalno in globalno razgalja, odkriva, secira, primerja in nedvoumno dokaže usodno povezanost kapitalizma in komunizma. Oba sistema sta bila sveto prepričana, da sta srce pravičništva in napredka ter da prebivalci dežel, kjer vladata, živijo v raju na zemlji. Eden in drugi sta gojila kult domovine, državnih ritualov, osebnosti, slavnostnih priseg in žrtvovanja. Slavila sta permanentno revolucijo, se vdajala samopoveličevanju, zahtevala brezpogojno vdanost in kaznovanje drugače mislečih. In oba sta svojo ideologijo brezobzirno izvažala, s konstantno ekspanzijo osvajala nova območja in izkoriščala vse, kar se izkoristiti da.

Pri tem nista izbirala sredstev. Mučno je prebirati vse detajlne opise iztrebljanja lokalnega prebivalstva, ki ga je zagrešil belgijski kralj Leopold II. v Kongu, kjer je od leta 1885 do 1908 zaradi nasilja umrlo vsaj deset milijonov ljudi. Težko se je prebijati skozi opise množičnih pokolov staroselcev v Avstraliji, Novi Zelandiji in ZDA. Bralcu se dviguje želodec ob sovjetski likvidaciji 14.500 poljskih častnikov v Katinskem gozdu, tehnikah mučenja Vietnamcev, še posebej ob izživljanju nad ženskami in predvsem ob neskončno kreativnih načinih »čiščenja«, ki so ga v taboriščih smrti uprizarjali Rdeči Kmeri. Skoraj neznosni so opisi umiranja desettisočev prebivalcev Hirošime in Nagasakija, ki so »sklonjenih glav, molčeči in brezizrazni« dobesedno razpadali po ulicah. Prav tako vsi nadaljnji teatri groze, čistk, sadističnega mučenja in neskončnega terorja ...

»Resničnostni šovi so učne ure skrajnega, neoliberalnega kapitalizma, saj ljudi učijo, da ni večjega užitka od tega, da nekoga izločiš, eliminiraš, odstraniš, odpustiš. Zato tudi podjetja lažje odpuščajo delavce.«

Za vsak komunistični eksces Štefančič najde njegov kapitalistični ekvivalent in obratno: prisilno delo v ruskih gulagih je primerljivo s suženjskim delom, izkoriščanje delavcev je potekalo v obeh sistemih, ravno tako preganjanje komunistov v ZDA in oporečnikov v Sovjetski zvezi, ekonomske emigracije so potekale v obe smeri. Cenzura, ovaduštvo, prisluškovanje, izsiljevanje in policijska država so cveteli v demokratičnem in enopartijskem sistemu, ravno tako upori in njih brutalno  zatiranje ter sankcioniranje. Pa tudi kanibalizem jim ni bil tuj. Če je bilo treba, so eni in drugi preživeli s človeškim mesom. Kar je dobra metafora: komunizem in kapitalizem sta dobesedno žrla sama sebe.

Vmes je komunizem v Rusiji sicer crknil, a v bistvu se ni nič spremenilo; nova Rusija (in njeni sateliti) so začeli čez noč uporabljati brutalne neoliberalne metode, Kitajska, ki je z eno nogo v komunizmu, z drugo pa v kapitalizmu, je neokolonizirala Afriko in zdaj pospešeno izkorišča njene prebivalce in vire ter onesnažuje okolje. Razmere se spreminjajo, proces ostaja isti: »Komunisti so vse zasebno premoženje nacionalizirali, neoliberalci so vse državno premoženje privatizirali. Logika je na dlani, v obeh primerih se nacionalno bogastvo preliva le navzgor. V obeh primerih se bogastvo centralizira v rokah novega razreda. Gospodarski razvoj poteka le še glede na interese vladajočega razreda. Dol kapljajo le drobtinice.« Večino 20. stoletja je privilegirani razred zasedal deset odstotkov prebivalstva, v zadnjih desetletjih, torej v obdobju razmaha neoliberalnega kapitalizma, pa se je družbeno bogastvo preselilo k zgornjemu odstotku prebivalstva, »celo k zgornji desetinki zgornjega odstotka; kako lahko ves svet drži v šahu tako malo ljudi?« se sprašuje Štefančič in odgovarja: »Neoliberalne politike so del prebivalstva izstradale, vse ostale pa prestrašile. Taki ljudje ne morejo nuditi odpora. Kapitalizem deluje na psihološkem triku – tako kot komunizem.«

Je kapitalizem nemara ustvaril Bog? Nekaj citatov, ki skušajo odgovoriti na to vprašanje. »Kapitalizem je kult – tako kot religija,« je rekel filozof Walter Benjamin. Igralec in aktivist Russell Brand mu pritrjuje: »Kapitalizem je religija, je ekstremna ideologija, sredi katere živimo.« Ekonomist in sociolog Max Weber: »Kapitalizem je najekstremnejša religija, kar jih je kdaj bilo.« In spet Benjamin: »Kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga.« In končno, Miguel D. Lewis je na spletu povzel: »Kapitalizem je religija. Banke so cerkve. Bankirji so duhovniki. Bogastvo so nebesa. Revščina je pekel. Bogataši so svetniki. Reveži so grešniki. Blago je blagoslov. Denar je Bog.«

Za dodatne inštrukcije o kapitalizmu smo zaprosili tudi Marcela Štefančiča, jr. in ljubeznivo nam je ustregel, kot da ima ves čas tega sveta. Za začetek nismo mogli mimo hiperprodukcije njegovih knjig. Sploh se ne čudimo več, če lahko en sam človek napiše 80 knjig in počne še vse tiste reči za zraven. Zdi se nam že povsem normalno, kot zakon težnosti. Toda ali obstaja Slovenec, ki je vse to prebral? Dvomimo. Kaj potemtakem storiti z vsemi temi knjigami, da bi jih ljudje brali? »Moral bi jih serializirati – spremeniti bi jih moral v serije tvitov. Serije so zdaj hit. Tviti pa tudi,« ustreli Štefančič. Moj predlog za popularizacijo Marcelovih knjig je, da bi jih uvrstili v kakšen resničnostni šov. Udeleženci bi po cele dneve brali njegove knjige, debatirali o njih, gledali filme, o katerih je pisal, tudi slovenske, heh, izpadli pa bi tisti, ki bi pokazali najmanj znanja. Predlog naslova: Kmetija bere & gleda Marcela. »Ravno prav,« se strinja Marcel. »Resničnostni šovi so učne ure skrajnega, neoliberalnega kapitalizma, saj ljudi učijo, da ni večjega užitka od tega, da nekoga izločiš, eliminiraš, odstraniš, odpustiš. Resničnostni šovi vse ekscese kapitalizma naturalizirajo in normalizirajo. Zato tudi podjetja lažje odpuščajo delavce. Hej, saj je normalno, da ljudje izpadajo! Videli smo na TV! Če je na TV, potem je res!«

Štefančič je v knjigi združil komunizem in kapitalizem, torej nezdružljivo, in ustvaril povsem novega frankenštajna. Kako bi ga imenoval? »Svoboda.« In kako bi opisal svojo knjigo? »Komunisti so najraje pobijali skrivaj. A tudi kapitalizem pobija skrivaj. Moja knjiga je kritika teh skrivnih pobojev in prikritih grobišč kapitalizma.«

Marcel nas je do sedaj vedno razvajal z originalnostjo, izvirnostjo, unikatnostjo. Kako to, da je tokrat knjigo naslovil enako, kot se imenuje francoska knjiga? In kako to, da si je poleg naslova izposodil tudi koncept in metodologijo Črne knjige kapitalizma, od preštevanja žrtev do raziskovanja ustroja kapitalizma in njegovih različnih pojavnih oblik v zgodovini? »Prvič, tisti, ki imajo doma Črno knjigo komunizma, potrebujejo še knjigo, ki se ji najbolje poda – Črno knjigo kapitalizma. Da ji ne bo dolgčas. Drugič, kapitalizem ni nekaj, kar se je začelo včeraj. Ima dolgo, krvavo zgodovino. In tretjič, ko preštevaš njegove žrtve, ugotoviš, da jih je bilo precej več kot v komunizmu. A to so nam zamolčali in prikrili. Žrtve kapitalizma namreč vedno uvrščajo med žrtve vojn, pokolov, norih režimov, skratka – med žrtve politike. Češ: kapitalizem ni imel nič s tem! Kapitalizem je nedolžen in čist! V Kongu so v času kralja Leopolda, njegovega lastnika, pobili deset milijonov ljudi, morda celo 13. Kongo je bil Leopoldovo podjetje. Tako kot je Irak ameriško podjetje. V Iraku je umrlo na stotisoče ljudi – nesreče pri delu?«

Presežek Marcelove knjige je vsekakor učinkovita demontaža prepričanja, da sta komunizem in kapitalizem povsem različna, nasprotujoča si sistema. Na podlagi številnih vzporednic ugotovimo, da gre za presenetljivo identični, šokantno kompatibilni ideologiji, ki sta se venomer zgledovali druga po drugi, si kradli ideje in se celo skrivoma občudovali. Toda ali je bilo za ponazoritev res treba našteti prav vse poskuse atentatov na Castra ali opisati vse načine mučenja in ubijanja, ki so jih prakticirali Rdeči Kmeri? Osnovno tezo je hitro postavil, potem pa sledi slalom neskončne groze med kapitalizmom in komunizmom, dolg 564 strani. Tvegal bom trditev, da je knjiga v nekaterih delih nekoliko dolgovezna in preobširna. »Kritiki kapitalizma vedno pišejo le o tem, kako kapitalizem ustvarja ekonomsko neenakost ipd., toda to ni nič v primerjavi s tem, koliko ljudi pobije – z vojnami, lakotami, pokoli in tako dalje. Ko vse to, ves ta overkill, potegneš skupaj, imaš pred sabo morilski stroj – v velikem planu. Ja, verjamem, da je to za bralca mučno, neznosno in grozljivo, toda tako deluje kapitalizem – na vsako poroko pridejo štirje pogrebi.«

Mrtve smo šteli že v filmih. Vendar se tudi najkrvoločnejši holivudski katastrofični multipleks blockbusterji, kjer je mrtvih na desettisoče, ne morejo meriti z realnostjo. Skupni total mrtvih v 20. stoletju je sto milijonov, ki jih je pokončal komunizem, in še dobrih sto, ki jih je potolkel kapitalizem. Tako nepredstavljivega masakra na filmu še niso izumili. »No, sto milijonov jih je v 20. stoletju umrlo samo v Indiji – od lakote, posledice kapitalističnega eksperimenta. Če uporabiš metodo, ki so jo pri štetju mrtvih uporabili avtorji Črne knjige komunizma, potem ima kapitalizem na grbi dobro milijardo mrtvih. Je pa res, da kapitalizem traja dlje, kot je trajal komunizem – in še vedno je tu, vedno pripravljen na overkill.«

V B-kavbojskih filmih, ki smo jih gledali, ko smo bili mulci, je junak prijezdil v mesto, ki je bilo v lasti enega človeka: saloon, hotel, konjušnica, prodajalna, kupleraj pa še šerif in župan, vsi so bili v žepu enega samega človeka – kapitalista. Imel je tudi svojo zasebno vojsko, ki je ščitila njegove interese, kot se reče. A ga je junak vseeno premagal. Če bi kdo kaj podobnega poskusil v realnosti, ne bi trajal niti pet minut. Kako to, da v filmu gre, v realnosti pa ne? »To je največji paradoks: smo v večini, a mirno puščamo, da nas imajo za manjšino. Smo večina, a živimo kot manjšina. Finančne elite so manjšina, a živijo tako, kot da imajo večino. Kdo piše ta scenarij? Jebeni B-vesterni so imeli boljše scenarije!«

Proti kapitalizmu se že leta bori s knjigami, članki in filmskimi kritikami. Zakaj se je odločil za križarski pohod proti njemu? »Mar nismo tu zato, da se upiramo smrti?« Chomsky, Kleinova, Piketty, Žižek, Štefančič in drugi najbriljantnejši svetovni umi so kapitalizem secirali po dolgem in počez ter dokazali njegovo sprevrženo naturo, pa je vseeno močnejši, brutalnejši in brezobzirnejši kot kadarkoli. Kako pokončati hudiča? »Problem kapitalizma je v tem, da je kot esesovska uniforma – od tebe terja, da se mu vdaš in predaš, da opustiš misel na odpor. Vse dela, da bi te fasciniral. Da bi si te podredil. Esesovske uniforme so bile, kot je opozorila Susan Sontag, pravi erotični material: stilizirane, tesne, kompaktne, vrhunsko sešite, črne, rajcaške, polne dekoracij, medalj, simbolov, bedžev. Esesovci niso bili le brezmejno nasilni, ampak tudi brezmejno lepi. Bili so tako lepi in tako estetizirani, da je bila njihova nasilnost videti kot nekaj legitimnega, upravičenega, pravičnega, moralnega, urgentnega. Natanko tako deluje kapitalizem.«

»Če se je zdel Bogu kapitalizem tako blazno fajn, zakaj ga ni potem ustvaril že prvi dan?«

Kaj pa če je kapitalizem naravno stanje človekovega duha? Kaj če smo vsi kapitalisti, le da tega še ne vemo? »V tem je največji trik kapitalizma: ljudi je prepričal, da je naravno stanje. Duhovni očetje neoliberalizma, recimo Spencer in Malthus, so trdili, da je družba le veliki banket Narave, na katerega so povabljeni zgolj tisti, ki jih izbere Narava, alias naravna selekcija. In zdaj živimo v tej Naravi.«

Kapitalizem in komunizem sta bila prepričana, da bo oni drugi propadel sam od sebe, samo dovolj dolgo je treba počakati, da se bo to zgodilo. Kako to, da je kapitalizem dočakal konec komunizma in ne obratno? »Prvič, kapitalizem je imel višji proračun. In drugič, kapitalizem je brutalnejši – nikoli se ne ustavi. Komunisti so vedno začeli brutalno, z revolucionarnim nasiljem, poboji ipd., toda potem so se počasi ustavili. V Sovjetski zvezi, na Kubi, v Jugoslaviji, povsod, celo v Severni Koreji. Kapitalizem pa je še vedno tako brutalen, kot je bil, o tem pričajo Afganistan, Irak, Sirija.«

Je v današnjem neoliberalizmu še vedno kaj komunizma? »Za neoliberalce velja to, kar je veljalo za komuniste: obnašajo se tako, kot da se je vsa zgodovina zgodila le zato, da bi omogočila njihov prihod na svet. Imajo se za nezmotljivo avantgardo, ljubijo dogme in diktat, neskončno uživajo v čiščenju družbe, v neoliberalizmu pa vidijo metodo, ki jo lahko uporabiš povsod, v kulturi, umetnosti, zdravstvu, šolstvu, znanosti, seksu.« Ali misli, da mu bo uspelo premagati kapitalizem? »Kapitalizem vsak svoj poraz prelevi v zmago – tudi svoje poraze trži. Spremeni jih v artikle, ki jih potem prodaja v nakupovalnem centru. Tudi svoj lastni konec bi tako dobro prodal, da bi spet preživel.« Torej bolj slabo kaže ... Zanima nas, ali ima še kakšnega asa v rokavu za prihodnost? »Kaj če bi Črno knjigo kapitalizma res izdal v obliki tvitov? Ampak v knjigi. Tako bi lažje prišel v ljudska srca.« In za konec, je kapitalizem res ustvaril Bog? »Če se je zdel Bogu kapitalizem tako blazno fajn, zakaj ga ni potem ustvaril že prvi dan?«

Evo, večino dela za tole recenzijo je opravil Marcel, zasluge in honorar bom pokasiral jaz. Tudi to je svojevrstni kapitalizem.

Knjiga: Marcel Štefančič, jr.: Črna knjiga kapitalizma

Založnik: UMco, 2017

Cena: 24,90 evra