Točka G avtokracije

Zakaj stebri neoliberalnega enoumja nujno potrebujejo Severno Korejo in zakaj so alternative vedno tako fascinantne

Solze za povrh.

Solze za povrh.
© Profimedia

»Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Solze za povrh.

Solze za povrh.
© Profimedia

»Pripravili ste mi dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je 21. junija 1999 na ljubljanskem Kongresnem trgu dahnil ameriški predsednik Bill Clinton. Kar je bil kakopak le navaden pleonazem: v Slovenijo je pripotoval natanko zato, ker so mu naši obljubili dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil. Toda dobrodošlico, ki je ne bo nikoli pozabil, je terjal zato, da bi bil sam nepozaben – ne v očeh Slovencev, temveč v očeh Američanov.

Clinton je imel tedaj ravno za sabo afero Lewinsky in veliko preiskavo, ki je pripeljala do impeachmenta – zaradi krive prisege in oviranja pravice. Predstavniški dom ga je nabil na raženj, ki pa ga senat na začetku leta 1999 ni hotel obrniti. Clintona so cvrli, a ni zgorel. Izmazal se je – ožgan, ves rdeč v obraz. Ratingi so mu padli, matere si ga niso več želele za zeta, njegov nasmeh se je skisal. Potreboval je comeback. Potreboval je dokaze, da je še vedno rock star. Potreboval je teater.

Zato je poleti odpotoval na turnejo po malih evropskih deželah, ki so morale čast, da jih je obiskal, odplačati z evforično, entuziastično, bombastično, nepozabno dobrodošlico. Tak je bil pogoj: mi zrihtamo Clintona, vi zrihtate navdušene množice! Ali natančneje: Clintona, ki bo imel govor na glavnem mestnem trgu, mora brezmejno slaviti orgazmična množica. In res, Clinton je na Kongresnem trgu dobil množico – evforično, entuziastično, bombastično, orgazmično. In ja, nepozabno. Slovenci so blazneli, kot da je bil Clinton ta, ki jih je osvobodil in odrešil komunizma. Tako so prej blazneli le, kadar jih je obiskal Tito.

Ko je Hamburg gostil vrh G20, se je Evropska unija prelevila v oder, ki je Donaldu Trumpu omogočil izpolnitev velike predvolilne obljube – zbližanje z Rusijo in Vladimirjem Putinom.

A po drugi strani: Ljubljana je bila zicer – če je Esmeraldo sprejela kot »kraljico slovenskih src«, potem ni bilo niti najmanjše možnosti, da Clintona ne bo sprejela kot kralja vesolja. Jasno: vsa ta evforija, ki so jo neposredno prenašale ameriške TV-mreže (CNN ipd.), ni bila predstava za Slovence, temveč za Američane. Glejte, kakšen frajer je Clinton! Glejte, kako je priljubljen! Glejte, kako ga cenijo in slavijo!

Toda ko se je Slovenija spremenila v njegov oder, je legitimirala njegovo početje – seksizem, spolno nadlegovanje, zvijanje pravne države. Clinton in Slovenija sta izgledala kot zaljubljenca, pa četudi je na njuno ljubezen deževalo.

Veliki, imperialni Zahod lahko vedno računa, da bodo male, nove, neznane, neprepoznavne, eksotične dežele v »spontanem« izlivu čustev brezmejno pretiravale – in da bodo imela čustva prednost pred možgani. In Slovenija je bila le to: mala, nova, neznana, neprepoznavna, eksotična dežela, ki je voljna legitimirati kogarkoli, kakorkoli in kadarkoli.

Točka G avtokracije

A kdo bi si tedaj mislil, da bo leta 2017 vlogo Slovenije – male, neznane, neprepoznavne, eksotične dežele – odigrala Evropska unija. Ko je Hamburg gostil vrh G20, se je Evropska unija prelevila v oder, ki je Donaldu Trumpu omogočil izpolnitev velike predvolilne obljube – zbližanje z Rusijo in Vladimirjem Putinom. S Putinom sta se sestala in zbližala. Povsem. Ameriška diplomacija je poslala Melanio, da bi prekinila njuno očitno predolgo in preveč »angažirano« zbliževanje za zaprtimi vrati, a sta jo poslala ven. »Nista se hotela ustaviti,« je rekel ameriški zunanji minister Rex Tillerson. Trumpu so pač ljubši avtokrati kot demokracije. In s Putinom – fenom etnonacionalizma, brezčasnih tradicionalnih vrednot, slavne preteklosti ter ideje o spopadu civilizacij in zatonu Zahoda – ima več skupnega kot z Evropsko unijo, ki je bila le oder za legitimiranje antidemokracije in neoliberalne avtokracije. Drugi avtokrati – represivni Xi Jinping (Kitajska), sultan Recep Erdogan (Turčija), napoleonski Emmanuel Macron (Francija), skorumpirani Šinzo Abe (Japonska), skorumpirani Michel Temer (Brazilija), skorumpirani Jacob Zuma (Južna Afrika) ipd. – so bili evforična kulisa, ki je prikimala: avtokracija je brez alternative! Demokracije niso omenjali. To je bilo ultimativno zbližanje avtokracij, bad romance na koncu zgodovine, pripravljene na neoliberalno enoumje, ki lahko počne, kar hoče.

Tako kot si je Trump na predvolilnih shodih najemal navdušene, evforične množice (rent-a-crowd), si je zdaj najel Evropsko unijo (rent-a-EU), ki pa ni legitimirala le njegove velike predvolilne obljube o zbližanju s Putinom, temveč je legitimirala tudi izpolnitev njegovih drugih predvolilnih obljub – izgona ilegalnih priseljencev, prepovedi vstopa muslimanom (iz šestih dežel), gradnje zidu, odprave univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, kriminalizacije abortusa in umika iz pariškega podnebnega sporazuma. No, legitimirala je tudi njegovo korupcijo – in njegov nepotizem. Navsezadnje: ko je med zasedanjem G20 stopil ven, je na njegov stol – namesto drugega najvišjega predstavnika ameriške delegacije – sedla kar Ivanka in potem med kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, britansko premierko Thereso May, turškim predsednikom Recepom Erdoganom in nemško kanclerko Angelo Merkel sedela kot najljubša hči kakega srednjeazijskega vladarja. Ameriko bi šofirala z zavezanimi očmi – kakor Miško v Šijanovi komediji Kdo neki tam poje.

Trump, tipični Hamburger (in dokaz, da lahko ameriški predsednik res postane vsakdo in kdorkoli), ima doma, v Ameriki, zelo nizke ratinge, matere ga ne bi hotele za zeta, njegov nasmeh je skisan, zato je potreboval teater, a to ni bila predstava za Evropejce, temveč za Američane. Glejte, kakšen frajer je stari!

To – »Stari je res frajer!« – pa so vsakič rekli Jugoslovani, ko so videli, kako evforično, entuziastično in orgazmično so Tita sprejeli v Severni Koreji, jasno, še v času Kim Il Sunga. Toda na vrhu G20 smo – logično, iz Trumpovih ust – slišali, da trenutno največjo nevarnost pomeni njegov »nori«, »nestabilni«, »iracionalni« in »nevarni« vnuk, Kim Džong Un, ki je v morje izstrelil nekaj raket, tu in tam pa testira tudi jedrsko orožje. Ni hujše in večje grožnje! Ja, avtokrati so sporočili, da nas avtokratski Kim ogroža bolj kot podnebne spremembe. In bolj kot drugi avtokrati. In bolj kot Trump.

Neoliberalne avtokracije Severno Korejo potrebujejo, da bi lahko vedno znova pokazale, kako strašne so alternative.

V resnici je ravno nasprotno: Kim ni nor, da ne bi izstreljeval raket in testiral jedrskega orožja, saj je slišal, da je v Beli hiši človek, ki ga imajo vsi za norega, nestabilnega, iracionalnega in nevarnega (in ki je rakete in »mater vseh bomb« spomladi testiral na živih ljudeh, v Siriji in Afganistanu, medtem ko je v Mar-a-Lagu zobal čokoladno torto), da neprestano grozi in izziva, da ima Amerika po svetu 761 vojaških oporišč, da njen letni obrambni proračun znaša 680 milijard dolarjev, da ima deset letalonosilk (dve sta v višini severnokorejskega kazenskega prostora), da je le Amerika uporabila jedrsko orožje (Hirošima, Nagasaki), da ima 7000 jedrskih konic, da njeni bombniki B-1B stalno preletavajo Južno Korejo, da ima v Južni Koreji 70 tisoč vojakov, da v Južni Koreji vsako leto prireja huronske vojaške vaje (200 tisoč vojakov), da je voljna destabilizirati vsako regijo (poglejte le »novi« Bližnji vzhod) in da z velikim veseljem napada dežele, ki nimajo jedrskega orožja. Severna Koreja noče postati Irak.

Toda Severna Koreja ne bo postala Irak. Pa ne zato, ker ima jedrsko orožje, temveč zato, ker jo stebri neoliberalne avtokracije nujno potrebujejo – in to takšno, kot je. Noro, iracionalno, nevarno. In seveda: ubogo, revno, izolirano, lagersko. Brez interneta. Tako lahko vedno rečejo: Vidite, ni alternative! Neoliberalna ureditev je brez alternative! Severna Koreja je alternativa – hočete živeti v Severni Koreji?! Stebri neoliberalne avtokracije Severno Korejo potrebujejo, da bi lahko vedno znova pokazali, kako strašne so alternative.

Izgredništvo, nasilnost in uničevalnost, ki so jih očitali protestnikom (strahu in trepetu Hamburga), niso nič v primerjavi z izgredništvom, nasilnostjo in uničevalnostjo neoliberalnega enoumja. To, da so ljudi prepričali, da so protestniki hujši in uničevalnejši od neoliberalnega stroja, ki melje in pavperizira tudi »najrazvitejše« dežele, članice G20 (iz Mehike stalno bežijo milijoni, tako da hoče Trump zgraditi zid! polovica Američanov nima 400 dolarjev za nepričakovano investicijo! brazilski slumi so pojem bede!), pa ni nič v primerjavi s tem, da so ljudi prepričali, da je Severna Koreja nevarnejša od podnebnih sprememb.

Dobrodošli v Peklu!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.