Uvodnik / Grega Repovž: Škodljivi minister

V začetku letošnjega leta sem bil na nekem mednarodnem srečanju v tujini. Tja sem prišel po naključju, na pol inkognito, ker pa je šlo za srečanje na najvišji ravni, je bil na njem tudi predstavnik Slovenije. Gospod je sicer znanec ministra Karla Erjavca in je postal predstavnik slovenske države po politični liniji. Žal ne morem povedati, za koga je šlo, ker bi s tem izdal tudi, kje sem bil, in seveda človeka, ki me je na to srečanje skozi stranska vrata povabil – da si v živo ogledam usposobljenost slovenske diplomacije. Znanec je uslužbenec slovenske diplomacije in mu tega ne bi zlahka oprostili. A bila je pač priložnost, da mi pokaže, da šale o slovenskih političnih diplomatih dejansko to niso.

Z besedami je težko opisati žalost, ki me je pograbila v tisti dvorani, polni izvrstnih diplomatov z vsega sveta, ki so razpravljali o eni izmed nevralgičnih točk današnjega sveta in lovili tisto hecno in krhko ravnotežje med trdim in mehkim pristopom, s katerim avtokratske vlade silijo k bolj demokratičnemu ravnanju. In šlo je prekleto zares, dober predlog je bil na mizi. Evropski diplomati so se resno naprezali. Slovenski predstavnik pa je – gledal v mizo. Ni se oglasil in Slovenija do konca razprave ni imela jasnega stališča, čeprav so se s pričakujočimi pogledi nanj obračali predstavniki drugih evropskih držav, ki so poskušali prodreti s predlogom, ki bi zelo pomagal zatiranim ljudem. Potrebovali so enoten in dober nastop, morali so biti prepričljivi. Vstajali so eden za drugim. Slovenski predstavnik je ostal tiho in videlo se je, da je izgubljen, da ne pozna niti osnovnih stališč Slovenije do te države in režima v njej. Ne samo to, izkazalo se je tudi, da težko sledi razpravi, jezikovne ovire so ga pestile.

Članstvo v tem mednarodnem organu je zelo dobro nagrajeno, zato ta gospod sedi v njem.

Sistemi, kot je diplomatski, so veliki, počasni mastodonti. Kot naftni tankerji se počasi obračajo in motorji so lahko že dolgo izključeni, ko tanker še vedno z veliko močjo odriva vodo pred sabo. Podobno velja tudi za takšne institucije. Lahko se na njenem čelu izmenjajo dva, trije slabi ministri, a dejansko bo škoda na samem sistemu majhna. A če to traja predolgo, začne ta tanker pluti v napačno smer in težko ga je obrniti. To je danes problem slovenske diplomacije. Gre za sistem, ki je v slabem stanju, njegovo normalnost zagotavljajo le še predani profesionalni diplomati, ki z ministrom ravnajo približno tako, kot smo zgoraj opisali ravnanje s problematičnimi državami. A vse manj jih je in za kakovostne kadre je to vse manj mikavna kariera.

Kot državljani ravnanje prvega diplomata opazujemo s težavo. No, težko mu je reči diplomat. Kaj si namreč misliti o zunanjem ministru, ki dan pred prihodom hrvaškega premiera Andreja Plenkovića v Ljubljano izjavi, da ga, če bi bil na mestu slovenskega premiera Mira Cerarja, ne bi sprejel – pri čemer vsak, ki je pobarval vsaj prvo stran pobarvanke o diplomaciji ve, da je v času po razglasitvi arbitražne sodbe za Slovenijo zelo pomembno pokazati zrelost mednarodni skupnosti in si s tem zagotavljati, da v svoji siceršnji preračunljivosti ne bo odstopila od podpore Sloveniji, ki izhaja iz spoštovanja do postopka, ne pa neke avtomatične solidarnosti? In kako si razlagati njegovo vojno retoriko glede arbitraže, pa govorjenje o tem, da hrvaški policijski čolni kršijo schengenski mejni režim, ko pa arbitražne sodbe še nismo uveljavili? Pri čemer bi moral biti tiho že zaradi vsega, kar je doslej narobe storil pri tem postopku. Oziroma kot je napisal Mladinin karikaturist in bivši diplomat Franco Juri, ko je Erjavec pozval ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc k odstopu: »Da Karl Erjavec zahteva odstop kolegice, je višek sprenevedanja. Če že kdo, bi moral že zdavnaj odstopiti (ali biti odstavljen) prav zunanji minister, ki je s svojim glasnim javnim govoričenjem o za Slovenijo ugodnem poteku arbitražne obravnave sprožil plaz in ponudil hrvaški povod za prisluhe in umik iz arbitraže. Erjavčevo hvaljenje, kako nam gre dobro, je bilo priznanje, da dobiva Slovenija spodbudne informacije od lastnega krta med arbitri. Nato pa smo dobili afero prisluhov. Ne le Drenikova in Sekolec, odstopiti bi moral takrat nesposoben in narcisoidni minister, ki je ključno prispeval k nastalemu šmornu ... Zdaj pa je najglasnejši pri zahtevi za odstop Kolar Celarčeve. S kakšno moralno avtoriteto?« Drži.

A Karl Erjavec se že pripravlja na volitve – in takrat gredo stvari vedno še bolj navzdol. Kot pred vsakimi volitvami tudi zdaj privablja volivce s svojimi nevarnimi, za diplomatski svet pa brezumnimi populističnimi udari. Pri čemer mu je čisto vseeno tudi vse drugo: da bo zato na primer propadla nujna reforma zdravstvenega sistema ali pa celo sama arbitražna sodba, do katere sta državi prišli z muko in do uveljavitve katere Slovenijo in Hrvaško čaka še zelo dolgo in verjetno naporno obdobje. Ker zdaj gre za Karl Erjavca, za tistih nekaj odstotkov, ki mu vedno znova prinesejo moč, da je v vsaki koaliciji lahko minister po lastnem izboru.