Dogodki / Zvezdnik in klasična glasba

Razprodan koncert v sklopu Festivala Ljubljana, ki se je prejšnji četrtek zgodil v Hotelu Union, je bil na prvi pogled videti kot vsak drug koncert klasične glasbe. Da je šlo za drugačen dogodek, je razkril šele pogled na občinstvo, ki je v kamere telefonov vneto lovilo dogajanje na odru oziroma glavnega akterja. Ja, pomembnejši od glasbe je bil ta večer legendarni filmski in gledališki igralec ter režiser John Malkovich, kar je bilo samo po sebi dovolj za pokoncertne polemike. Smo bili priča zvezdniškemu paradiranju ali koncertu z »umetniško« vrednostjo?

O Malkovichu se mnenja sicer polarizirajo, že odkar je pred kakšnim desetletjem začel sodelovati z (klasičnimi) glasbeniki. Pa naj gre za operno-gledališki hibrid The Infernal Comedy, v katerem je odigral vlogo avstrijskega serijskega morilca Johanna Unterwegerja, recitiranje poezije Allena Ginsberga ob spremljavi Philipa Glassa in Platonovih naukov v družbi Yoko Ono ali pa za njegovo zabavno (glasbeno) seciranje »najzlobnejših glasbenih kritik« v projektu The Music Critic. Kritike na Malkovichev račun so včasih upravičene, drugič ne, toda v sodelovanju z glasbeniki očitno uživa.

Delo Poročilo za slepce, s katerim se je, v družbi ruske pianistke Anastasije Terenkove in enega najbolj cenjenih italijanskih komornih orkestrov I Solisti Aquilani, predstavil tokrat, sodi med njegove resnejše glasbene podvige. Prirejeno besedilo iz romana Grobovi in junaki Ernesta Sabata je, skozi Malkovichevo silovito interpretacijo in osupljivo lepo ter predirljivo glasbo iz Koncerta za klavir in godala Alfreda Šnitkeja, zaživelo v vsej svoji paranoji in tesnobnosti. V tem pogledu je spoj besede in glasbe deloval celovito in premišljeno, pojavil se je celo vtis, da sta si bila izvirnika tako rekoč usojena. No, puristi so kljub temu bržkone bolj uživali v izjemni izvedbi Šostakovičeve Komorne simfonije, ki se je tudi glasbeno in tematsko navezala na Šnitkeja. Nekoliko manj logičen pa je bil uvod z Bachovim Koncertom za violino in godala, ki ga je skupaj z italijanskim komornim orkestrom sicer korektno izvedla naša priznana violinistka Lana Trotovšek.

Sodeč po (pretiranih) stoječih ovacijah ob koncu, ob katerih so se Malkovich, Terenkova in dirigent Alvise Casellati morali še trikrat vrniti na oder, je večinski del občinstva očitno dobil celo več, kot je pričakoval. (Preresni) poznavalci klasične glasbe so najbrž privzdigovali obrvi. Vsi skupaj pa bi si uslugo naredili z udeležbo na kakšnem po krivici spregledanem koncertu sodobne klasike, kjer tovrstno križanje različnih (umetniških) disciplin pogosto ponuja resnične presežke. Z Malkovichem ali brez njega.