Vsebina in oblika

O obliki je v naših krajih nemarno govoriti; do lepo oblečenih ljudi smo sumničavi, prav tako pa tudi do slehernega ambicioznejšega dizajna ali kakršnekoli druge skrbi za estetiko. Še preden smo s pomočjo interneta postali vsak svoj zdravnik, smo bili Slovenci že leta vsak svoj arhitekt in oblikovalec. Ker je javna televizija le odraz javnosti, je taka tudi sama. Na njej kraljujejo uvodne in odjavne špice, ki so še vedno zataknjene v devetdesetih, studii so v večini primerov vredni kakšne ambicioznejše lokalne televizije, kostimi (!) večine voditeljic (kot) od vaške šivilje, novinarji na terenu pa radi pozabljajo, da jih na posnetkih tudi vidimo. Temu primerno se obnašajo tudi gostje v studiih; nič nenavadnega ni, da se moški v Odmevih znajdejo v flisih, srajcah s kratkimi rokavi, majicah s potiski ali celo v kratkih hlačah, sandalih ali natikačih. Res ne pričakujemo veliko; po enobarvno srajco z dolgimi rokavi, dolge hlače in zaprte čevlje vam ni treba v Milano, obljubimo. In če v ljubljanski studio niste prišli peš s Pohorja, naj čevlji po možnosti ne bodo gojzerji. Ne, tudi če ste profesorji na filofaksu, kjer kot marsikaj drugega ta obutev velja za normalno, to ni sprejemljivo.

O vsem tem nismo začeli razmišljati kar tako, ampak ob ogledu Poletnih scen. Vanje nacionalka vsak dan po Odmevih zmeče vse, kar se je zgodilo, od obskurnih lokalnih festivalov do vrhunskih umetniških dosežkov. Pri tem pa ni opaziti kakšne uredniške hierarhije (zanimivejši dogodki dobijo več časa, lokalni veseljaki manj), ampak vlada vesela demokratizacija brez repa in glave po načelu, vsak naj si vzame toliko, kolikor se mu zdi. Motovunski filmski festival je bil najzanimivejši dogodek preteklega tedna, o njem pa smo dobili le zaletave okruške Gregorja Baumana v kratkih taborniških hlačah in karirasti srajci s kratkimi rokavi, primerni za peko na žaru. Razumemo, bilo je vroče in človeku je pomembno udobje, a lepo prosimo, ne na televiziji. Ali se, če je tako oblečen novinar, sploh lahko čudimo Andreju Šifrerju, ki v isti oddaji sedi razkrečen v kratkih hlačah, s kitaro trdno med nogami? Ali pa voditelju Davidu Urankarju, ki po prispevku o rovinjskem hotelu Lone, v katerem arhitekt pojasni, kako so za navdih vzeli jugoslovanske počitniške komplekse in se trudili, da bi hotel v celoti opremili s pomočjo domače obrti in industrije, ki je v tranziciji skoraj propadla, doda, naj »sploh ne gledamo, kakšne so cene«. Da, cene so višje kot v ikeastih hotelih, ampak ravno s tem, ko omogočimo lokalni industriji, da spet začne delovati, se sploh rodi možnost, da si bomo tudi mi kdaj lahko privoščili oddih v takem hotelu.

Nacionalka nič bolje od večine nacije ne razume, da vsebina in oblika nista dve ločeni, ali celo nasprotujoči si stvari. Sta ista stvar: kakovostna vsebina lahko pride do izraza le ob kakovostni obliki in odlična oblika je mogoča le, če je za njo odlična vsebina.