Intervju / Presušena Slovenija

Dr. Marina Pintar z ljubljanske Biotehniške fakultete se že več kot 30 let ukvarja z bojem proti suši v kmetijstvu. Glavno orožje je po njenem mnenju namakanje kmetijskih površin, vendar na tem področju zadeve potekajo (pre)počasi. Zdaj v Sloveniji namakamo manj kot dva odstotka kmetijskih površin, razpoložljive zmogljivosti pa tudi izjemno slabo izkoriščamo.

Suše so v Sloveniji vse pogostejše. Od leta 2000 smo našteli že šest poletnih sušnih obdobij, ki so prizadela celotno državo. Letošnje še traja. Tudi dež ob koncu prejšnjega tedna razmer ni kaj prida izboljšal. »En sam dež zagotovo ne reši vseh pridelkov, nekaj jih je tudi že tako prizadetih, da si ne morejo več opomoči. Če v prihodnjih tednih ne bo obilnejših padavin, ne bo prav veliko pomagalo,« pravi sogovornica.

Ampak načeloma ob vsakem dežju za nekaj časa pozabimo na sušo. Je težava v tem?

Odkar delujem v agrohidrologiji, smo se o suši praviloma vedno pogovarjali izključno takrat, ko smo jo občutili, nato pa se je pozornost ob prvem dežju preusmerila drugam. To je bila tudi dolgoletna praksa ljudi na ministrstvih in drugih odgovornih. V zadnjem času se stvari vseeno premikajo na bolje. Po katastrofalni suši leta 2003 je Računsko sodišče izdalo mnenje o ustreznosti ravnanja države v povezavi s sušo in ugotovilo, da državni izdatki za preprečevanje suše in omilitev njenih posledic ne dosegajo niti štirih odstotkov škode, ki jo suša povzroča. Skratka, da vsi samo čakamo in ne naredimo nič konkretnega. S tem poročilom se je kolesje vendarle zavrtelo, dobili smo denar za raziskovalne projekte, dobili smo programske dokumente, rezerviran je bil denar za gradnjo namakalnih sistemov.