Kult spočetja

Jugoslovanska ustava, ki je bila sprejeta leta 1974, od tega je že več kot 40 let (!), je v 191. členu določila, da je »pravica človeka, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.« Jugoslavija je takrat postala ena od prvih držav, ki so v ustavo zapisale pravico do svobodnega odločanja. Nekaj let kasneje, 26. aprila 1977, je v Sloveniji začel veljati zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, v njem pa so bile podrobno predstavljene različne politike, s katerimi naj bi se uravnavalo rojstvo – vse od kontracepcije, prekinitve nosečnosti pa do zdravljenja neplodnosti.

Zakaj ta zgodovinski opomnik? Danes, 40 let kasneje, se zdi, da je tudi ta »pridobitev socialistične revolucije« ali natančneje pridobitev sodobne družbe postala vprašljiva.

Pred dnevi se je, ne prvič in gotovo ne zadnjič, ljubljanski nadškof – zdaj to nalogo opravlja dr. Stanislav Zore – med mašo na Brezjah vprašal, ali smo kot družba »dosledni varuhi življenja od njegovega spočetja do naravne smrti«. Nato je nadškof Zore nadaljeval: »Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje in brez olepševalnih besedičenj povedal, da je tudi otrok, ki še ni rojen, nosilec človekovih pravic in najbolj temeljna med temi pravicami je prav pravica do življenja. Jemati nerojenim to temeljno pravico je prvi kamenček v plazu, v katerem človek nazadnje neha biti vrednota in postane bodisi za posameznike bodisi za določene skupine zgolj še sredstvo za doseganje ciljev. Ker nimamo pravega odnosa do življenja na njegovem začetku, imamo veliko težav tudi z življenjem na njegovem koncu.«

Vse težave, vse te psevdoreligiozne ideologije papežev in drugih »celibatskih pikolovcev« izvirajo iz odnosa katoliške cerkve do spolnosti in do žensk.

Človek, ki naj bi bil deležen težkih besed, je bivši sodnik evropskega sodišča za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v krajšem pamfletu na Facebooku nedavno preminilo Francozinjo Simone Veil, borko za ženske pravice in ministrico za zdravje, ki je v Franciji uveljavila pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, označil za »največjo morilko vseh časov«. Zore je v bran vzel šovinista in človeka, ki že desetletja zmerja ženske.

To, da katoliška cerkev nasprotuje splavu, ni nič novega. Navsezadnje je že sredi osemdesetih let, v času, ko se je slovenska družba začela demokratizirati, »okovov komunizma« pa se je osvobajala tudi cerkev v Sloveniji, po svojih kanalih širila propagandni film Nemi krik ameriškega zdravnika Bernarda Nathansona, človeka, ki je dejal, da so splavi »najgrozljivejši holokavst v zgodovini Združenih držav Amerike«. Film so predvajali na zaprtih projekcijah, tu in tam pa je kakšna VHS-kaseta »po pomoti« zašla v srednje šole.

Splav je bil za cerkev vedno zlo, zmaj, ki preži na žensko in otroka, zmaj, »ki hoče požreti sad njenega telesa«, kakor bi dejal Zore. Katoliška cerkev v Sloveniji je to, da splav razume kot čisto zlo, neposredno povedala že leta 1991, v času sprejemanja slovenske ustave. Govoriti o pravici do splava kot civilizacijskem dosežku naj bi bil absurd in sprenevedanje. »Če je splav sam po sebi zlo, in to je, ne more biti nobene ustavne pravice do splava. Do dejanja, ki je moralno sporno, človek namreč ne more imeti pravice v pravem pomenu besede,« so zapisali v eni izmed številnih izjav na to temo. Izjavo je takrat podpisal kasnejši ljubljanski nadškof dr. Anton Stres.

Tega mnenja cerkev ni spremenila. Ne v Sloveniji ne v Vatikanu. Papež Frančišek, ki naj bi bil znanilec preroda katoliške cerkve, je pri vprašanju splava neomajen. Ko se je februarja 2016 v času priprav na olimpijske igre v Riu pojavilo vprašanje virusa zika in mikrocefalije pri plodu, je bil jasen. »Splav ni manjše zlo. Je zločin. Pomeni nekoga umoriti, da bi rešili drugega. To dela mafija. To je zločin. Je absolutno zlo.« To, da je papež Frančišek hkrati dopustil, da lahko odvezo za splav kot »zelo hud greh« podeljujejo navadni duhovniki in ne le, kot je veljajo poprej, škofje in posebni spovedniki, je majhen korak. Velikanske, doktrinarne spremembe iz Vatikana ni pričakovati, a papež sedaj priznava vsaj to, da bog odpušča tudi greh splava. »Komurkoli, ki se kesa, božje odpuščanje ne more biti odklonjeno, še posebej, kadar z iskrenim srcem pristopi k zakramentu spovedi,« je dejal, ko je govoril o splavu.

Ne »ubijaj«

Pri odnosu do splava katoliška cerkev izhaja iz moralne teze o svetosti življenja. Vinko Ošlak, ki je nekoč pripadal katoliški cerkvi, pred ducat leti pa je iz nje protestno izstopil, je kristjan in pričakovano zavrača splav. Pravi, da je treba pri vprašanju splava in moralnega, za kristjane pa predvsem svetopisemskega odnosa do njega razlikovati med odnosom do dejanja in odnosom do storilca. »Splav, razen ko gre za medicinsko potreben splav za reševanje življenja matere, je v Dekalogu Svetega pisma zajet v zapovedi: Ne ubijaj! Za kristjana je to torej greh, kar ni odločitev te ali one cerkve, te ali one dogmatične razlage. Isti Bog, ki zapoveduje Ne ubijaj, nam zapoveduje tudi Ne sodite! – namreč ljudi. Tu ne gre za prepoved človeškega pravnega reda, ki seveda tudi sodi, namreč osebe, ki so dokazano kršile zakon, saj Bog priznava svetne oblasti in zakone, ki niso v nasprotju z njegovo Postavo. Bog torej obsoja umor nerojenega otroka, motiviran z raznimi koristmi, kakor so: kariera, sebičnost očeta ali delodajalca, pritiski staršev ali sorodnikov, tudi prijateljev in znancev.«

Z zagovarjanjem svetosti življenja ni nič narobe, svetost vsakega življenja je vrednota, zaplete se, ker se cerkev postavlja na tron absolutnega moralnega razsodnika pri vprašanju, kdaj se življenje začne. In katero življenje je pomembnejše, življenje zarodka ali življenje matere. Volja cerkve naj bi bila volja boga samega.

Kristjani so splav zavračali že od vekomaj, pri tem vprašanju so sledili starejši judovski tradiciji. Vendar so se nejasnosti kazale že od samega začetka. Kdaj zarodek dobi dušo? Takoj? Nekaj sekund po spočetju? Kaj je z dušo, če po oploditvi iz enega jajčeca nastaneta dvojčka? Kdaj se naseli in kam najprej? Jo moški zarodek sprejme prej kot ženski, kot je trdil Aristotel? Je moški pomembnejši, bolj človeški od ženske?

Namigov o manjvrednosti žensk je v Stari zavezi kar nekaj: v Tretji Mojzesovi knjigi, v Levitiku, je recimo zapisano, da je ženska po rojstvu sina »nečista« 40 dni, po rojstvu hčerke pa še enkrat dlje. »Ženska, ki spočne in rodi dečka, bo nečista sedem dni, kolikor časa je nečista ob svoji mesečni čišči … Potem naj mati ostane še triintrideset dni v krvi očiščevanja: nič svetega naj se ne dotika in naj ne hodi v svetišče, dokler se ne dopolnijo dnevi njenega očiščevanja. Če pa rodi deklico, bo nečista dva tedna kakor ob mesečni čišči. Potem naj ostane še šestinštirideset dni v očiščevanju svoje krvi.«

Tudi zaradi tega prepričanja je do konca 19. stoletja v katoliški cerkvi veljalo, da dobi moški zarodek dušo približno 40. dan, ženski pa 80. dan po spočetju. V drugi polovici 19. stoletja pa je prevladalo prepričanje, da se duša v zarodek naseli takoj, ne glede na spol. Splav je takrat postal bistveno večji greh kot poprej. Razlog za spremembo je dogma o brezmadežnem spočetju device Marije, saj bi bilo nepredstavljivo, da bi sveta Jezusova mati nekaj časa v telesu svoje matere Ane rasla brez razuma in duše.

Splav kot temeljno vprašanje moralne teologije cerkvi pride zelo prav, da se očisti finančnega greha in se znova postavi na piedestal neomajne avtoritete.

Vse težave, vse te psevdoreligiozne ideologije papežev in drugih »celibatskih pikolovcev«, kakor jih je ostro označila Uta Ranke Heinemann, izgnana katoliška teologinja, sošolka papeža Benedikta XIV., izvirajo iz odnosa katoliške cerkve do spolnost in do žensk. Cerkev je, kot bi dejal švicarski duhovnik Hans Küng, »patriarhalna in prikovana na stereotipno podobo ženske, na moški diskurz in na vnaprej določene vloge spolov«.

Za cerkev ni grešen le splav, grešna je tudi kontracepcija, nekoč je bil grešen vsak spolni odnos, ki ni bil namenjen spočetju otroka. Njihov seksualni pesimizem, njihovo zavračanje seksualne drugačnosti – pri čemer je katoliška duhovščina nadpovprečno homoseksualna – njihova neiskrenost vodijo v druge oblike hinavščine. Cerkev se denimo v imenu svetosti življenja bori proti splavu in kontracepciji, hkrati pa ima manjše težave pri smrtni kazni. Res je, da je papež Frančišek pozval k odpravi smrtne kazni, a v boj zoper njo katoliška cerkev vlaga manj energije, manj moči, manj je tudi pridig in finančnih sredstev kot pa v boju zoper splav.

Občutek greha

Nihče cerkvi ne odreka pravice, da vernike vodi, kot si jih želi. A cerkev ni zgolj verska ustanova, ima moč, vpliv, njena dejanja, njene odločitve imajo družbene in politične posledice.

Psihologinja dr. Metka Mencin je bila v času nastajanja slovenske ustave ena od zagovornic ustavne definicije svobodnega odločanja o rojstvu otrok. »Do konca nismo vedeli, kaj bo,« se spominja tistega časa. »Takrat je cerkev, pa tudi veliko desnih strank temu ustavnemu členu nasprotovalo predvsem zato, ker ga je razumelo kot ostalino socializma. Podobno je bilo s polno zaposlenostjo žensk, enakopravnostjo, vse, kar se je dotikalo emancipacije žensk, vse to jih je motilo, pa naj je šlo za seksualno ali ekonomsko področje. Danes ni bistveno drugače. Cerkev zelo skrbi za ženske, ki trpijo zaradi abortusa, hkrati pa dela vse, da se pri njih poglablja občutek krivde.« Cerkev pač živi od slabe vesti drugih. »Abortus je fenomen, kjer je zelo lahko zbujati občutke krivde in prek občutka krivde ljudi privezati nase. To je ključno. Greh si je treba izmisliti, da ljudje iščejo odvezo in tolažbo. Kadar gre za abortus, je ženska zelo sama, zato je ranljiva na več ravneh.«

Tudi filozof Tine Hribar, ki vseskozi zagovarja pomen svetosti življenja, bolj kot dejanje splava kritizira cerkveni odnos do njega. V nedavnem intervjuju za Mladino je opozoril, »da je lahko cerkvena hierarhija, četudi v konfliktu z večino preostalega krščanskega občestva, proti splavu, a ne z nasiljem. Demonstracijske molitve pred porodnišnico, ki jih podpira cerkvena oblast, so neposredna oblika duševnega nasilja nad ženskami. Če želiš, da ženske ne opravljajo splavov, bi jim moral ponuditi zadostno konkretno pomoč, ne pa da jim groziš s peklom, z večnim trpljenjem kot nikoli odsluženo kaznijo. Tudi sam ne podpiram splava, nanj pristajam kot na manjše zlo. Splav je, če je avtonomno dejanje, če se ženska v skrajnem primeru zanj odloči po svoji vesti, nekaj etičnega.«

Kristjan Vinko Ošlak je do molitev pred porodnišnico, ki jih dvakrat na leto pripravijo Božji otroci, še bolj kritičen. Napada jih s svetopisemsko argumentacijo. »Ne gre za molitev, ampak za ideološko demonstracijo, ki sramoti Božje ime. Ženskam, ki so bodisi v nevarnosti lastne smrti pred hudo dilemo, ali naj se odpovedo otroku ali lastnemu življenju, pa tudi tistim, ki se za splav odločijo v nasprotovanju Božji zapovedi, ki ubijanje prepoveduje, taka demonstracija ne more pomagati k boljši odločitvi, ampak jih še bolj potrjuje v odločitvi, ki jo ima Biblija za grešno. Prav o taki demonstraciji govori Jezus sam: 'Tudi kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem' (Mt 6,5-6).«

Radikalizacija

Še pred leti je v katoliški cerkvi v Sloveniji veljalo nenapisano soglasje, da je pravica do splava pri nas priznana ustavna kategorija; razen posameznih eskapad resnega in organiziranega političnega nasprotovanja temu načelu ni bilo. Sedaj je drugače. Nastala je politična stranka, ki ima v programski deklaraciji zapisano, da naj bo »Slovenija država veselja do življenja, v kateri bo uveljavljena pravica do življenja vsakega nerojenega otroka«. Že nekaj let potekajo molitve pred porodnišnicami, v državo prihajajo predstavniki tujih lobističnih organizacij in paradirajo s fotografijami splavljenih zarodkov, neka farmacevtka ni želela prodati kontracepcijskih tablet in se je sklicevala na ugovor vesti, najizkušenejši slovenski evropski poslanec Lojze Peterle je pred leti vodil evropsko iniciativo, ki je zagovarjala prepričanje, da se človeško življenje začne pri spočetju …

Na drugem vatikanskem koncilu se je katoliška cerkev odpovedala neposrednemu političnemu delovanju, a to še ne pomeni, da ni politično dejavna. Nasprotno, različni dokumenti cerkve spodbujajo katoliške politike, da absolutno zavračajo splav in da svoja stališča javno nedvoumno izrazijo. »Katoliški politik in poslanec, ki bi svobodno, hote in zavestno podpiral, odobraval ali celo glasoval za zakone, ki omogočajo splav, bi hudo grešil. Kazen izobčenja bi ga v tem primeru zadela, če bi vedel, da je splav kaznivo dejanje, ki je naperjeno zoper človeško življenje,« je pred časom v Bogoslovnem vestniku razložil profesor cerkvenega prava dr. Stanislav Slatinek. Iz tega stališča izhaja morda bolj zadržana, a vseeno odločna obsodba pravice do svobodnega odločanja, ki jo je izrekla Ljudmila Novak.

Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, ki je nekaj časa aktivno deloval v SDS, kasneje pa se je s to stranko razšel, opozarja na še nekaj drugega. Zaradi radikalizirane razprave o splavu naj bi žrtev postala kar cerkev sama. Ne le zato, ker naj bi bila, kot trdi, sekularna kritika cerkvenega mnenja o splavu pretirana, pač pa naj bi bil razlog v cerkvi sami. »Ne gre za politično strategijo ali taktiko, ki bi prišla iz cerkvene hierarhije. Te stvari prihajajo iz skupin z jasno politično agendo, skupin, ki izkoriščajo stanje nemoči cerkve. Šibkost pomeni, da hierarhija nikakor ni več tista, ki bi usmerjala trende, kvečjemu se hektično odziva nanje. Šibkost cerkve pomeni torej, da nekateri v njenem imenu politizirajo posamezna vprašanja.« Težko je sicer verjeti, da bi Božji otroci in pa Primčevo Gibanje za otroke in družine delovali neodvisno od cerkvene volje, nasprotno, njihove teze so v skladu s stališči Slovenske škofovske konference. A Luka Lisjak Gabrijelčič pravi, da je stvar vendarle bolj zapletena. »Namen teh gibanj ni škoditi hierarhiji, temveč jo želijo potisniti na stran radikalnejšega kulturnega boja. Radikalizacija prihaja od laičnih skupin, ki menijo, da cerkev ne zna odgovoriti na pritiske sekularne družbe, verjamejo, da je edina pot protinapad. Pri temah, kjer glede doktrine ni dvoma, se škofje odzivajo odločneje kot doslej, tudi zato, da jim ne bi kdo očital popustljivosti ali mlačnosti.«

Redki so duhovniki, ki se izsiljeni ali pač taktični radikalizaciji – konec koncev je vseeno, kakšna je, cerkvena hierarhija jo sprejema in širi – upajo upreti ali pa so do nje vsaj kritični. Eden izmed njih je pater Branko Cestnik. V marčevskem intervjuju za Dnevnik je govoril o tem, da je splav intimno dejanje in da se o njem pač ni dobro prepirati po megafonu. »Sam sem proti splavu, a me ne boste nikoli slišati 'rohneti' proti splavu. Zavedati se moramo, da je splav za vsako žensko izjemno intimna, občutljiva ali celo boleča zadeva, zaradi katere ima ranjeno dušo. Ne moreš se zato kot tank zapoditi v temo splava … Ženske v stiski potrebujejo pomoč, ne pa rohnenja.« Cestnik je prav tako obsodil molitve pred porodnišnico. »Če so te molitve preveč vsiljive, niso več molitve. So agitacija in po nepotrebnem pritiskajo na ženske. Tako na tiste, ki se odločajo za splav, kot na tiste, ki so ga že naredile. Vsakič, ko zazvoni cerkveni zvon, se te ženske počutijo 'krive'. Tako vero bolj kot z odrešenjem povezujejo s krivdo. To ni prava pot.«

Dve poti

Ne bodimo naivni, katoliška cerkev je ustanova, katere nauk temelji na naravnem urejanju spočetij in rojstev. Zato tudi ne more, kot so zapisali v slovenskem sinodalnem dokumentu Izberi življenje, opustiti zavzemanja »za preprečevanje splava in nasprotovanje evtanaziji ter vsem drugim oblikam manipulacije s človekovim življenjem (kloniranje, evgenični splav, poskusi na zarodkih, postopki umetne oploditve itd.). Ne more in ne sme popustiti, ker verjame, da je človek od Boga ustvarjeno in po človeku posredovano živo bitje.« Takšno stališče hkrati zajema omejevanje dostopa do kontracepcije, do postopkov umetne oploditve, zajema dosledno zagovarjanje heteroseksualne monogamne družine, zadrt pogled na spolnost, vse, kar je drugačno od njihove predstave o pravi družini in spolnosti, je posledica »napačnega pogleda na svobodo«. Splav kot temeljno vprašanje moralne teologije cerkvi pride zelo prav, da se očisti finančnega greha in se znova postavi na piedestal neomajne avtoritete.

Kaj se zgodi, če dobi katoliška cerkev preveč politične moči, vidimo na Poljskem. V Sloveniji je sicer pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ustavna kategorija, a to ne pomeni, da se dostop do te pravice ne more otežiti. Država je to že poskušala. Splav lahko postane plačljiv, plačljiva lahko postane tudi kontracepcija, omeji se dostop do postkoitalne kontracepcije, do t. i. jutranje tabletke, ki je sedaj dosegljiva brez recepta za ženske, starejše od 16 let … Lahko so omejitve tudi bolj subtilne, odpravi se pomoč organizacijam, ki pomagajo pri udejanjanju pravice žensk do splava, hkrati pa se spodbujajo tiste, ki javno predvajajo propagandne filme o svetosti življenja. Možnosti je veliko, zgledov pa prav tako.

Slovenija seveda ni Poljska, položaj je tukaj drugačen. Cerkev pri nas priznava, da ima težave z zmanjševanjem števila vernikov. Četudi se v Sloveniji povečuje število rojstev, se zmanjšuje število krstov, vedno manj otrok hodi k verouku, manj je cerkvenih porok (tudi v razmerju do civilnih), vedno manj je duhovnikov, dogaja se ji »erozija občestva«, letos so bili samo trije novomašniki. Cerkev se ne zna spoprijeti z zahtevami sodobnega sveta, sekularizacijo, laicizmom. Ima dve možnosti, prva je približevanje, »aggiornamento« ali »podanašenje«, odpiranje vrat in dialog, vse to je ponudil drugi vatikanski koncil. Druga možnost je radikalizacija cerkve, njenih civilnih skupin, političnih izpeljav, obsojanje sodobnega sveta, integralni katoliški nauk, zadrti katolicizem.

Papež Frančišek zagovarja prvo možnost, nadškof Zore in še nekateri slovenski škofje in duhovniki pa raje drugo.