Leto brez vode. Še eno.

Vlada Mira Cerarja je pred skoraj točno letom dni odločila, da bodo v romskih naseljih Dobruška vas v Škocjanu in Goriča vas v Ribnici dobile vodo tudi tiste romske družine, ki so doslej živele brez nje. Premier Cerar je Rome v Dobruški vasi tudi obiskal in napovedal, da se bo osebno zavzel, da se to reši. Mesec dni kasneje je vsaka romska družina dobila po eno cisterno za vodo. A voda je v cisternah že novembra zmrznila, še pred začetkom novega leta pa so vodo preprosto prenehali dovažati.

Cisterno sta dobila tudi Ljubo Novak in Dunja Kočevar, ki s svojo družino živita v gozdu zraven romskega naselja Dobruška vas. Kako so vladni projekt zagotovitve pitne vode občutili oni, je opisala Dunja Kočevar: »Vode nimamo, samo trikrat so jo pripeljali, potem pa niso več prišli. Cisterna je prazna in je bila prazna tudi celo poletje, pa kakšna vročina je bila, saj veste, tudi več kot 35 stopinj. Nihče ni prišel niti pogledat, kako živimo, da nimamo niti elektrike, luči …«

Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije pojasnjuje, da je po letu dni od sprejema vladnega ukrepa jasno, »da se ni spremenilo prav nič in da so se uresničili vsi naši strahovi. Najprej je voda v cisternah zmrznila, nato pa vode v cisterni družine Dunje Kočevar že več kot pol leta sploh ni. Vlada razen gole rezervacije sredstev v resnici ni storila popolnoma ničesar. Obe družini, ki sta se glede svojega položaja v Škocjanu ter Ribnici obrnili na ESČP, živita kvečjemu slabše, ne boljše.« Obljube predsednika vlade ob obisku Škocjana, da je to dobra začasna rešitev, da si bo vlada prizadevala položaj rešiti in da se bo za položaj zavzel, »so bile, to zdaj vemo, prazne«, še pove Kovač.

Cisterne, s katerimi je premier Cerar pompozno napovedal rešitev težav s pitno vodo v romskih naseljih, so že osem mesecev prazne.

Zakaj niso, kljub temu da so to napovedali, reševali problema zmrzali, ki je uničila nekatere cisterne? Zakaj niso nadomestili poškodovanih cistern? Zakaj so po le treh mesecih vodo prenehali dovažati? Za pojasnila smo se obrnili na vlado, ki resnici na ljubo že s postavitvijo cistern ni ravnala iz nenadne skrbi za Rome, ki ponekod že desetletja živijo brez pitne vode in elektrike. Pač pa pod pritiskom tožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice. Zaradi kršenja osnovne pravice do pitne vode Slovenijo tožita po ena romska družina iz Ribnice in Dobruške vasi. In vodo sta oziroma naj bi dobili tudi ti dve družini.

Iz vladnega sklepa izhaja, da so za namen zagotavljanja pitne vode pred letom dni prerazporedili 30 tisoč evrov. V sklepu pa ni niti besede o izvedbi ukrepa in tudi niti besede o cisternah in o stalni dobavi vode. Za izvedbo vladnega ukrepa je bil pooblaščen Urad za narodnosti oziroma Svet romske skupnosti. V slednjem, ki ga vodi Jožek Horvat Muc, pojasnjujejo, da je bilo v tem času za dobavo pitne vode porabljenih le 3000 evrov.

Vlada je krivdo za to, da se voda v naselja ne dostavlja, enostavno prevalila na Rome: »Znotraj romskega naselja je bil vzpostavljen sistem, kako naj bi stvari tekle v smeri redne dostave pitne vode, in določen pristojni predstavnik naselja. Kasneje so prebivalci naselja na predlog nekaterih romskih aktivistov in nevladnih organizacij dobavo vode sami prekinili. Trenutno potekajo aktivnosti, da bi se dostava vode ponovno vzpostavila.«

Aktivnosti za ponovno dobavo vode torej kljub temu, da se je predsednik vlade osebno zavzel za ta primer, tečejo že več kot osem mesecev? V tem času vladi navkljub podpori Urada za narodnosti in Sveta romske skupnosti ni uspelo zagotoviti dobave vode, ker so to preprečili romski aktivisti in nevladne organizacije? Če bi bilo to mogoče, bi bila vlada ohromljena in bi celotna država obstala, vsakič ko bi se civilna družba tako odločila. Pa se, vemo, to ne dogaja. Poleg tega iz pojasnil Sveta romske skupnosti ne izhaja, da gre za zaroto civilne družbe proti vladi, pač pa, da sta za izvedbo dobave vode zadolžena predstavnika uprave za zaščito in reševanje ter lokalnega gasilskega društva »od primera odstopila, Svet romske skupnosti pa ni prejel povratne informacije, da bi ju kdo nadomestil«. Kot v vladi pa so tudi v Svetu romske skupnosti pojasnila zaključili s podobnimi besedami: »V sodelovanju z Uradom za narodnosti iščemo ustrezne rešitve.«

Kdo od pristojnih se izgovarja oziroma ali se vsi, niti ni toliko pomembno. Dejstvo je, da so izgovori vsaj neresni, če ne celo nespoštljivi. Kmalu bo leto dni »iskanja ustreznih rešitev«. Gre namreč za pitno vodo, ki se ji vsaj že omenjena Dunja Kočevar ni odrekla in bi jo z veseljem sprejela. Na vprašanje, kako pridejo do »pitne« vode, je odgovorila: »Po vodo hodimo v potok.«