Segregacija v izobraževalnem sistemu

Komisar za človekove pravice Sveta Evrope Nils Miužnieks je v poročilu o stanju človekovih pravic v Sloveniji zapisal, da se na področju izobraževanja dogaja segregacija romskih otrok. Izpostavil je predvsem posebne vrtce v romskih naseljih zgolj za romske otroke. Segregacija pa se, precej bolj prefinjeno, izvaja tudi kasneje, na stopnji osnovnošolskega izobraževanja – z usmerjanjem romskih otrok v oddelke za otroke s posebnimi potrebami.

Mladina je v sodelovanju z Amnesty International Slovenije že osmo leto zapored zbrala podatke o stanju osnovnošolskega izobraževanja romskih otrok. Po podatkih ministrstva za šolstvo, kjer uradno ne zbirajo podatkov o uspehu, pač pa le o vpisu romskih otrok, je bilo skupaj v lanskem šolskem letu v osnovno šolo vpisanih 2135 romskih otrok. V prvi razred jih je bilo vpisanih 317, v devetega le še 127.

Največje neskladje med izobraževanjem romskih in vseh drugih otrok se že od nekdaj kaže na Dolenjskem in v Beli krajini. Od tam smo prejeli podatke iz štirinajstih osnovnih šol, podatki pa so pričakovano precej slabši od povprečja pri izobraževanju oziroma napredovanju romskih otrok iz razreda v razred na ravni države. Skupaj je bilo lani v prvi razred vpisanih 99 romskih otrok, v devetega pa le 20. V lanskem šolskem letu pa je osnovnošolsko obveznost izpolnilo kar 61 romskih otrok. Ne, ti otroci niso izdelali devetega razreda, niso končali osnovne šole. Pač pa so po devetih letih obiskovanja osnovne šole, večkratnega ponavljanja posameznih razredov in pogosto še preden bi vstopili v zadnjo triado, končali izobraževanje. To pomeni, da so sicer izpolnili obveznost obiskovanja osnovne šole, v tem času pa niso pridobili niti osnovnošolske izobrazbe.

Poleg tega je letos ponovno porasel odstotek romskih otrok, ki ne opravijo redne osnovne šole, pač pa osnovno šolo s prilagojenim programom. Po izračunih Amnesty International je bilo v lanskem šolskem letu na nacionalni ravni v šole s prilagojenim programom vpisanih 5,7 odstotka vseh šoloobveznih otrok. Med romskimi otroci pa je bilo v te šole vpisanih kar 11,8 odstotka otrok. Delež se je od predlani, ko je šolo s prilagojenim programom obiskovalo dobrih devet odstotkov romskih otrok, tudi opazno dvignil.

Ravnateljica osnovne šole Bršljin v Novem mestu Darja Brezovar pojasnjuje, da pri njih osnovno šolo uspešno zaključi eden od stotih romskih otrok.

»Če prav interpretiramo podatke Inštituta za socialno varstvo ter podatke ministrstva za šolstvo, je grozljivo očiten razkorak med deležem otrok v programu osnovne šole s prilagojenim programom za romske in večinske otroke,« pojasnjuje Blaž Kovač iz Amnesty International. Po njegovem mnenju sta za to mogoči samo dve razlagi – ali se soočamo z diskriminatornim ravnanjem v strokovnih postopkih usmerjanja ali pa neskladje izhaja iz izjemno slabih bivanjskih razmer romske manjšine v nekaterih okoljih, ki povzročijo hud razvojni zaostanek. »V tem drugem primeru romski otroci iz najrevnejših okolij strokovnih preizkusov zaradi slabih življenjskih razmer ne izdelajo, nihče pa se očitno ne zavzame dovolj, da bi tem – popolnoma normalnim otrokom – zagotovil učinkovite mehanizme pomoči. Država je tu popolnoma odpovedala.«

Po zakonu so otroci s posebnimi potrebami otroci »z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci …« Gre predvsem za otroke, ki se s posebnimi potrebami rodijo, in ne otroke, ki bi posebne potrebe pridobili v prvih nekaj letih svojega življenja. Se res tak rodi vsak osmi romski otrok? Glede na statistične podatke že, v resnici pa gotovo ne. Kljub temu je trend usmerjanja romskih otrok v šole s prilagojenim programom iz leta v leto v porastu.

Nekatere podatke smo letos dobili tudi iz Osnovne šole Bršljin v Novem mestu, ki jo vsako leto obiskuje okoli 130 romskih učencev. Ravnateljica Darja Brezovar je sporočila, da tako kot prejšnja leta odstotek romskih otrok, ki končajo osnovno šolo, ostaja enak, in sicer en sam odstotek. Vprašala se je o smislu zbiranja, analiziranja in javne objave teh podatkov ter ob zavedanju, da gre za procese, ki terjajo svoj čas, vendarle postavila tudi vprašanje: »Kaj se je spremenilo, odkar ste pred skoraj desetimi leti začeli zbirati in objavljati podatke o učnem uspehu romskih otrok?« Spremenilo se res ni veliko, čeprav se nekateri pozitivni trendi vendarle kažejo. Poleg tega je od letos drugače tudi to, da je v svoje poročilo o stanju človekovih pravic v Sloveniji komisar za človekove pravice kot vir vključil tudi podatke, ki jih zbirata Mladina in Amnesty International. In ob tem državo opozoril, da pomanjkanje podatkov in analiz na tem področju onemogoča ukrepe, ki bi romskim otrokom omogočili večje možnosti v izobraževalnem sistemu.

Integracija romskega prebivalstva se namreč začne ob vstopu v izobraževalni sistem in ta bi lahko bil krasno orodje, če bi si država seveda integracije resno želela in bi bila zanjo kaj pripravljena narediti. Zgolj pogojevanje izplačila otroških dodatkov s formalnim vpisom otrok v šolo očitno ni uspešno.