Plošča / LCD Soundsystem: American Dream

+ + + +

Newyorški plesni pankerji, s poveljujočim Jamesom Murphyjem za krmilom, so s tremi ploščami, objavljenimi med letoma 2005 in 2010, pustili neizbrisen pečat v glasbenem dogajanju novega tisočletja. S svojo glasbo so močno vplivali na podobo indie rocka, indie elektronike in vsega, kar se je znašlo vmes, ter mimogrede posneli nekaj hitov, ki so končali na mnogih lestvicah najboljših komadov. Murphy je, vsaj za generacijo X, postal sinonim za »kul«. Zaradi producentskih veščin so ga lovili številni glasbeni somišljeniki, za svoj zadnji album tudi David Bowie, sicer eden Murphyjevih največjih glasbenih vzorov. Ko so LCD Soundsystem leta 2010 najavili razhod in s poslovilnim koncertom razprodali Madison Square Garden, se je zdelo, da si boljšega konca ne bi mogli izmisliti. No, pet let pozneje, menda na Bowiejevo pobudo, je Murphy zasedbo reaktiviral in posnel nov album American Dream, s katerim so se LCD Soundsystem prvič znašli na vrhu Billboarda.

Ja, Murphy in druščina so po mnogih kriterijih uresničili ameriške sanje. Toda American Dream, kljub temu da se Murphy z njo nesramežljivo postavi v druščino svojih glasbenih herojev, ni plošča, s katero LCD Soundsystem opevajo svoje lovorike. Prej je to plošča o davku, ki ga je terjal uspeh. Je plošča o pretrganih prijateljstvih, o posledicah, ki jih je imel hektični življenjski slog za Murphyjevo zasebno življenje, o staranju in minljivosti. Slednje tudi kot refleksija na lansko slovo Murphyjevih vzornikov Bowieja in Alana Vege (Suicide), ki se jima ganljivo pokloni v skladbah Black Screen in Oh Baby. Kljub temu da gre za najbolj introspektivno ploščo LCD Soundsystem, se sama od sebe kakopak ponuja tudi aluzija na trumpovsko Ameriko, kar pa ne pomeni, da je American Dream politični album.

Morda je moral Murphy, da bi se lahko soočil s temo minljivosti, reformirati LCD Soundsystem. Upravičeno. Bend, kolikor je pač bil soudeležen pri nastajanju novega albuma, je še vedno v izvrstni formi. Teme in estetiko, ki si jih izposodi pri (berlinskem) Bowieju, Brianu Enu, Suicidu in Talking Heads, tu mojstrsko in spoštljivo postavi v aktualni čas. Brez očitnih teženj po (radijskih) hitih. Namesto tega ponudi deset kompleksnih skladb, ki se raje kot na spevne refrene oprejo na Murphyjeve samorefleksije, priložnostno še vedno cinične in humorne, ter še večkrat ganljivo iskrene in boleče. V tej luči American Dream gotovo ni album, ki bi zadovoljil pričakovanja vseh zasedbinih fenov. Se bo pa nedvomno prikupil dobršnemu delu poslušalcev, ki LCD Soundsystem spremljajo od njegovih začetkov. Morda res ne na prvi posluh, je pa to dober znak, da bo album s tistimi, ki mu bodo namenili dovolj pozornosti, ostal še dolgo časa.