Film / Iztrebljevalec 2049

zelo za -

Večna polnoč.

Iztrebljevalec 2049 je nadaljevanje Scottovega Iztrebljevalca (1982), ki so ga feni – kultisti, fetišisti, kompletisti – v svojih glavah snemali 35 let, zato je videti kot ultimativna fanfiction. Denis Villeneuve kanalizira Ridleyja Scotta, Hans Zimmer Vangelisov sintesajzer, Roger Deakins fotografijo Jordana Cronenwetha, Dennis Gassner scenografijo Lawrenca G. Paulla ipd., toda vsi to počnejo z vnemo, strastjo in preciznostjo replikanta, ki skuša dokazati, da je človek. Nič ni bolj distopičnega od nostalgije. Los Angeles se je spremenil (še bolj je smogast, mračen in zadušljiv, revščina bije v oči, otroci garajo v znojilnicah, androidne ugodnice zamenjajo hologramske ugodnice, Gaff se je postaral, Rachael nima več zelenih oči), spremenila se je seksualna politika (LAPD vodi ženska, oseba, ki izdeluje najboljše lažne spomine, je ženska itd.), spremenili pa so se tudi replikanti – postali so ubogljivi. Korporacija Tyrell, ki jo je kupil mesijanski vizionar Wallace (Jared Leto), namreč proizvaja le še ubogljive replikante, ki se nikoli ne uprejo, sužnje, ki so motor vseh civilizacijskih skokov.

Kot pravi Wallace: »Vsaka civilizacija je nastala na hrbtu pogrešljive delovne sile.« Tak je tudi K (Ryan Gosling), zamišljeni, a servilni replikant, cinični noir brutalist ( ja, navzgor servilen, navzdol brutalen!), ki se preživlja kot iztrebljevalec, kar pomeni, da »upokojuje« uporniške replikante generacije Nexus 6, »bolj človeške od ljudi« (tiste iz originalnega Iztrebljevalca). K je videti kot Kafkov Josef K, ki sreča Wellesov Rosebud, lesenega konjička, s katerim naj bi se igral, ko je bil otrok. A četudi ve, da je to le umetno vsajen spomin (replikanti nimajo otroštva), se mu – po razkritju, da se je v prejšnji generaciji replikantov zgodil evolucijski »čudež« – zazdi, da je v resnici človek. Ravno nasprotno od Deckarda (Harrison Ford), ki se mu je v originalnem Iztrebljevalcu zazdelo, da je v resnici replikant. Tako kot Rachael (Sean Young), ki je bila, kot vemo, »nekaj posebnega«. Čas je, kant. Tako kot Rachael (Sean Young), ki je «. Čas je, kant. Tako kot Rachael (Sean Young), ki je da poišče Deckarda.

Iztrebljevalec 2049 – spektakel žanrske, vizualne in emocionalne intenzivnosti, ki je za prvega Iztrebljevalca to, kar je bil drugi Boter za prvega (ali pa drugi Terminator za prvega) – pokaže, kako je videti svet, v katerem se ljudje ne uprejo: prihodnost je videti kot večna polnoč, represija nastopa kot socialni program (»upokojitev«), konzumiranje je ustvarjanje smetišča, razredni zid se debeli, genetski inženiring postaja nova Biblija (nova zgodba o kreaciji), ljudje postajajo replike svojih replik (tako da lahko le še upajo, da so ljudje), resničnost je le še umetno vsajen spomin (kaj je resnično, vedo le še replikanti, le še računalniški programi, ki vse težje prenašajo, da niso ljudje), korporacije pa proizvajajo vse cenejšo in vse ubogljivejšo delovno silo. Vprašanje ni le, kako ustvariti pogrešljivo delovno silo, ki se ne bo nikoli uprla in ki bo vzdržala na večnem dežju, temveč – kako ustvariti pogrešljivo delovno silo, ki bo verjela, da ne sodi več med ljudi.