Imitacija politike

V nedeljo zvečer predsednik republike Borut Pahor ni bil ravno prešerne volje. Vtis, ki ga je želel dajati, je bil drugačen. »Treba je biti pogumen,« je dejal, »dosegli smo izjemen rezultat, če bi mi ga zaupali na začetku kampanje, bi ga takoj sprejel.« Pahor se je smejal, šalil, gestikuliral, a njegov namen je bil jasen, nikakor ni želel ustvariti vtisa, da je izgubil, ljudje ne volijo poražencev, ljudje ne volijo luzerjev, ljudje ne volijo nejevoljnih ljudi.

A Pahor je resnično izgubil, vse javnomnenjske ankete so mu napovedovale zmago v prvem krogu predsedniških volitev, tako so kazale od zgodnje pomladi. Pahor je na koncu na volitvah zbral 47-odstotno podporo, do zmage v prvem krogu mu je zmanjkalo okoli 25.000 glasov. Ali z drugimi besedami, pred petimi leti je v drugem krogu volitev v neposrednem boju s tedanjim predsednikom republike Danilom Türkom ob podobni volilni udeležbi prejel skoraj 130.000 glasov več kot to volilno nedeljo.

Pa je to res Pahorjev poraz? Bi ob tolikšni ponudbi protikandidatov lahko zmagal že v prvem krogu?

Pomagajmo si z zgodovinsko primerjavo. Milan Kučan je ob višji volilni udeležbi dvakrat zmagal že v prvem krogu predsedniških volitev. Pahor sicer pravi, da je imel preveč protikandidatov za neposreden uspeh, glasovi volivcev naj bi se razpršili, a bivšega predsednika Kučana je leta 1997 prav tako izzvala množica kandidatov. Bilo jih je sedem, tokrat pri Pahorju osem, Kučanu pa je uspelo že v prvo in je zbral slabih 56 odstotkov vseh glasov. Hkrati je bil Pahor na tokratnih volitvah izmed vseh ponujenih kandidatov daleč najbolj politično prepoznaven, je človek z bleščečo kariero, ki je celoten prvi predsedniški mandat vodil »permanentno volilno kampanjo«. Vse to, vse te izkušnje, priljudnost, prijaznost, romanje po dolgem in počez, vso to vsakodnevno politično koketiranje ni bilo dovolj za prepričljivo zmago predsednika. Kaj se je zgodilo?

Politika je igra. Je umetnost prepričevanja. Tudi v politiki velja, da se lahko uspešno pretvarjaš, zavajaš samo nekaj časa, prej ali slej pa pretvarjanje ni več uspešno.

Borut Pahor se je vseskozi pretvarjal, da ni pravi politik, da posluša ljudi, da razume njihovo stisko, da je drugačen od predstavnikov klasične politične elite, pa četudi je bil vedno njen del. Ta njegova mimikrija je imela svojo logiko. Politiki v Sloveniji niso priljubljeni, priljubljeni so zgolj tisti, ki se delajo, da so drugačni, ki službujejo v Bruslju, ki so apolitični. Takšen je skušal biti Pahor kot predsednik republike. V petih letih vladanja ni sprejemal resnih političnih odločitev, ni izražal političnih stališč, ni spodbujal političnih razprav, molčal je ob pomembnih dogodkih, ni vodil prepoznavne politike, pač pa je »statiral«. Nekateri bi hitro dodali, da je statiral po željah Janeza Janše. Pahor je želel biti drugačen, samosvoj, želel se je dvigniti nad vsakodnevno, strankarsko politiko, želel je biti nekaj več. Kar je bilo prevarantsko, ljudje so ga leta 2012 izvolili, da odloča, da vodi, volili so ga, ker so mu zaupali, ne pa, da bi v državniški obleki supal po Blejskem jezeru.

Politika je sprejemanje odločitev. Politika je prevzemanje odgovornosti. Politika je tveganje. Politika zahteva pogum. Morda je jezersko supanje simpatično, »drzno«, bi dodal Pahor, a če od predsedniške figure ostanejo le posnetki na Instagramu, potem Slovenije ne vodi predsednik, državnik, pač pa internetna pop ikona. Vemo, kako je z njimi – vsakdo lahko doživi svojih 150.000 klikov slave. Ali kot bi dejal Milan Kučan: »Pahor je vsebinsko izpraznil in profaniral funkcijo predsednika republike ter po nepotrebnem daje argumente tistim, ki mislijo, da je ta funkcija odveč.«

Z vsem tem iskanjem všečkov je Pahor šel predaleč, prestopil je mejo simpatičnosti, zapadel je v viralno banalnost. Del volivcev mu je zato obrnil hrbet, pokazali so mu, da se je ujel v past, ki si jo je nastavil sam, pozabil je na politično vlogo, poudarjal je zgolj zabavljaško. Predsednik je storil veliko taktično napako. Pahor je namreč v primerjavi s svojimi protikandidati, tudi z izzivalcem v drugem krogu Marjanom Šarcem, zelo spreten pri razumevanju tehnologije politike, tako dolgo je v polju političnega, da mu ni težko prepričljivo odgovarjati in razmišljati o zapletenih mednarodnih vprašanjih ali pa o slovenskih ustavnih dilemah. A namesto tega, namesto državnika, je besedičil o prijaznih ljudeh, ki jih je srečeval na svojem potovanju. Vse to ni nič posebnega, nič novega, tudi že omenjeni Kučan se je pred dvema desetletjema potikal po slovenskih krajih – po vaških procesijah, se je reklo takrat, a zmogel je toliko samokontrole, občutka, da v dobrikanju ni pretiraval. Ni se vedel kot prijetni sosed, ampak kot državnik. Pahor je raje izbral vlogo navideznega, instantnega predsednika.

Politika je igra. Je umetnost prepričevanja. Tudi v politiki velja, da se lahko uspešno pretvarjaš, zavajaš samo nekaj časa, prej ali slej pa pretvarjanje ni več uspešno.

Tako kot od družbenih omrežij ne moremo pričakovati pravih prijateljev, od človeka, ki nesorazmerno veliko energije namenja svojemu viralnemu videzu, o vsebini vladanja pa molči, ne moremo pričakovati pravega predsednika in njemu zvestih volivcev. Takšnega, ki bi se denimo zavedel, kaj se zgodi, če se iz politike naženeta intelekt in intelektualna poštenost.

S tega stališča lahko razumemo tudi zelo nizko volilno udeležbo, predvsem v Ljubljani, v Mariboru, v večjih urbanih središčih. Ne gre za pomanjkanje državniške vzgoje, za občutek pomanjkanja izbire, razlog je v prepričanju, da je vseeno, kdo postane predsednik republike, ker naj ta ne bi vplival na življenje volivcev. Protestni glasovi so se pokazali v nizki volilni udeležbi.

Šarčev skok

Zapisano ne pomeni, da je odločitev v drugem krogu volitev preprosta. Pahorjev izzivalec je namreč Pahorju zelo podoben. Tudi njegova retorika je prazna, polna dobro naučenih fraz, po svoje je celo nevarna, saj Šarec rad govori o zavračanju starega, širi politično gerontofobijo, kot da bi bilo vse, kar je starejše od 50, slabo. Gre za boljševistično zavračanje, za plitko mišljenje, za totalitarno miselnost, mantra o novih obrazih povsem zanemarja dejstvo, da so lahko tudi novi obrazi slabi. Z napadi na »politične elite« zavrača profesionalizacijo, močne in družbeno odgovorne politike z jasno ideologijo, je pa seveda res, da je protielitistična retorika prepričljiva, bila je pri Trumpu, bila je pri Macronu, nekajkrat je bila tudi v Sloveniji. Šarec se hkrati ne spozna na tehnologijo vladanja, v svojih izjavah je samovoljen, domačijsko županski. Dejstvo je, da je velik del njegove kritike seveda upravičen. In Šarec pač še ni velik politik, državnik, ki bi resnično razumel, kaj se dogaja v Evropi, kje so pasti populizma, zakaj so pomembne človekove pravice vsakega izmed nas. Je pa spreten, nadarjen političen samouk. Ni problem v tem, da nima izkušenj, hitro se uči, problematično je, da za zdaj zagovarja podobno politiko izpraznjenosti, kot jo Pahor. S svojim populizmom depolitizira političen prostor, ni Pahorjevo nasprotje, njegova alternativa, bolj je njegov substitut.

Šarec ima tudi nekaj izrazitih političnih kvalitet, ena je, da zna nastopati, da je spreten, artikuliran, njegova zahvala volivcem v Cankarjevem domu je bila državniška. Druga je, da je, že zaradi kritike Boruta Pahorja, prisiljen, da je od njega jasnejši. Da ima, kot vseskozi ponavlja sam, »stališče«. Recimo do vprašanja blagoslova javnih osnovnih šol je imel zelo jasno in zrelo stališče: da jih zavrača in da cerkev ne sodi v šole. Borut Pahor je manj odločen, blagoslov se mu, če poteka zunaj pouka, ne zdi sporen. Zakonska določba in ustavna določila o ločenosti cerkve in države so v tem primeru kljub sprenevedanju popolnoma jasna. Če že omenjamo cerkev, naj dodamo, da je Šarec veren, v cerkvi bere berilo, a se hkrati »pogosto ne strinjam z duhovnikom iz naše vasi«. Po drugi strani je Pahor ateist, ki cerkev obiskuje le ob posebnih dogodkih, udeleži se maše za domovino ali maše za umrle policiste ali maše, povezane s spravnimi slovesnostmi. Cerkev je zanj predvsem politični oder.

Ali torej stojimo pred neizbiro? Pred kandidatoma, ki sta si pravzaprav podobna, z »različnimi odtenki rdeče«, kot bi dejali na slovenski desnici?

Ta opazka je napačna na več ravneh. Na teh volitvah ni bilo nobenega kandidata, ki bi zagovarjal klasične leve vrednote, politična abstinenca, ki si jo je privoščila stranka Levica, je povsem nerazumna. Prav tako Šarec in Pahor nista tipična politika, ki bi zagovarjala klasične leve ali »rdeče« vrednote. Pahor je predvsem, kot pravi sam, liberalni socialdemokrat, ki še vedno podpira politiko tretje poti, škodljivi kompromis med državo in finančnošpekulativnim kapitalizmom. Šarec je na drugi strani morda elementarno pošten, a ima poenostavljena stališča. Takšna je recimo izjava, »da je EU učinkovita, ko je poln želodec in lepo vreme«. Šarčeva občina Kamnik je leta 2015 ustanovila poseben oddelek za razvoj in investicije, katerega namen je izboljšati črpanje evropskih sredstev, pri tem so že zdaj razmeroma uspešni. Napadati EU, ne da bi ji priznali tudi njene dobre lastnosti, je nedostojno. Tako Pahor kot Šarec sta politika všečne sredine, nekateri bi dejali radikalne izpraznjenosti ali ugajanja. Sta produkta vsesplošne nerefleksivne mediatizacije, družbenega fenomena o tem, da se vse, kar se dogaja v družbi, spreminja in oblikuje v procesih medijske prisotnosti in podob, ki jih mediji vpeljujejo. Politiki se prilagajajo trivializaciji, ki jih od njih zahtevajo mediji. Odgovornost medijev, predvsem obeh največjih televizij, je tukaj precejšnja. Ali kot je pred časom zapisal Grega Repovž, tako Pahor kot Šarec sta po svoje »odraz sprememb, skozi katere je šla družba v odnosu do politike«.

Šarec in Pahor nista pravi odgovor, uspeh njunega populizma pa je verjetno zadnje opozorilo pred popolnim razsulom deloma še vedno zmernega in demokratičnega političnega prostora v Sloveniji.

Bilo pa bi lahko veliko slabše. Na predsedniških volitvah ni bila uspešna nobena izmed strank ali političnih figur, ki bi zagovarjala radikalna desna stališča. Romana Tomc, predstavnica stranke SDS, katere predsednik in člani vodijo izrazito politiko izključevanja, konfliktnosti, njihovi mediji pa so polni sovražnih vsebin do tujcev in beguncev, je dobila samo 13,7 % glasov. Za tretjino manj, kot jih je SDS zbrala na zadnjih državnozborskih volitvah. Skupaj z Andrejem Šiškom, predsednikom stranke Zedinjena Slovenija – Šiškova stališča so le skoncentrirano, sčiščeno politično delovanje Janeza Janše –, je zbrala 16 % glasov, kar je manj, kot je na predsedniških volitvah leta 2007 dobil Zmago Jelinčič. Delež glasov slovenskih zagovornikov skrajnih desničarskih idej je tako le malenkost večji od tistega, ki ga je pred tedni na nemških volitvah imela skrajna, deloma celo neonacistična Afd, in hkrati bistveno manjši od deleža, ki ga predvsem v državah Vzhodne Evrope dobivajo radikalne desne stranke. Zapisano pa ne pomeni, da Slovenije ne čaka podobna pot. Desni populizem, politika, ki v drugih prepozna vzroke za lastne težave, je v državah Vzhodne Evrope zelo vpliven, odgovor nanj je lahko samo vsebinska alternativa, ne radikalna sredinska izpraznjenost. Šarec in Pahor nista pravi odgovor, uspeh njunega populizma je verjetno zadnje opozorilo pred popolnim razsulom vsaj deloma še vedno zmernega in demokratičnega političnega prostora v Sloveniji.

Je torej treba podpreti Pahorja, ker je vseeno politik z veliko izkušnjami? Je bolje izbrati Šarca, ker je to glas proti Pahorjevemu statiranju, glas proti instagram politiki, naj torej volivci izbirajo manjše zlo? Ali se je morebiti najbolje odločiti za bojkot volitev in s tem sporočiti, da tisti, ki bo sedel na Erjavčevi, »ne bo moj predsednik«? Brez volitev ni demokracije, kdor trdi, da izbira ne obstaja, ni pozoren.

Četudi je Pahor favorit, njegova zmaga ni samoumevna, res pa je, da se mu nasmiha. Zato bi bilo primerno opozoriti na nekaj zgodovinskih dejstev. Borut Pahor je doslej opravljal več pomembnih političnih funkcij. Bil je predsednik stranke SD, stranko je vodil med letoma 1997 in 2012. Ko jo je zapustil, je bila programsko izgubljena in brez pravega naslednika, leta 2014 se je komaj uvrstila v parlament, danes pa ne ponuja pravih alternativ neoliberalnemu kapitalizmu. Med letoma 2000 in 2004 je bil Pahor predsednik slovenskega parlamenta, v tisti čas spada tudi eden od največjih madežev v njegovi politični zgodovini, na ustavno sodišče je prepozno poslal ustavno pritožbo in tudi zato je bil v Sloveniji referendum o izbrisanih. Leta 2008 je Pahor postal premier Slovenije, njegova vlada pa je zaradi koalicijskih trenj, gospodarske krize in predvsem Pahorjeve nesposobnosti, neskromnosti in nastopaštva propadla, Slovenija je odšla na predčasne volitve. Leta 2012 je Pahor postal predsednik Slovenije, v času njegovega mandata pa je predsednik postala nepomembna politična funkcija. Pahor bi zdaj poskusil še enkrat.

Že pred leti je kolumnist Mladine Janko Lorenci o Pahorju zapisal, da »za nikogar ni do konca jasno, kakšen bo, ko bo prišel na vrh; šele oblast je dokončni test«. Na vseh testih je Pahor doslej padel. Politik je res samo človek, a vsak človek pač ne leži na ograji.