24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura
Nekonfekcijski rockerji
Prihajajo The Horrors, morda najboljši britanski bend zadnjega desetletja
The Horrors nas bodo prvič obiskali v idealnem trenutku, po izidu odlično sprejete plošče V.
Tisti, ki so angleške rockerje The Horrors videli na zgodnejših koncertih, so jim napovedovali zelo kratek rok trajanja. Pa ne le zaradi ekscentričnosti frontmana Farisa Badwana, ki je na koncertih občinstvu v prvih vrstah kričal v obraz, jih packal s črno barvo in obmetaval s smetmi, niti ne zato, ker so bili videti, kot da so na oder pribežali iz kakšnega horrorja Tima Burtona. Poglavitni razlog za te črne napovedi je bil ta, da so bili v živo menda slišati tako, kot v prevodu namiguje njihovo ime – grozno. Ampak od takrat je minilo dobrih deset let in v tem času je petčlanska zasedba poskrbela za temeljito preobrazbo. Oziroma več njih, zaradi česar so se pojavile celo napovedi, da bi utegnili prevzeti primat med stilsko raziskujočimi britanskimi indie bendi, ki ga je do takrat trdno v svojih rokah držala zasedba Radiohead. To se (še) ni zgodilo, je pa vse več tistih, ki The Horrors vidijo kot najboljši otoški bend zadnjega desetletja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kultura
The Horrors nas bodo prvič obiskali v idealnem trenutku, po izidu odlično sprejete plošče V.
Tisti, ki so angleške rockerje The Horrors videli na zgodnejših koncertih, so jim napovedovali zelo kratek rok trajanja. Pa ne le zaradi ekscentričnosti frontmana Farisa Badwana, ki je na koncertih občinstvu v prvih vrstah kričal v obraz, jih packal s črno barvo in obmetaval s smetmi, niti ne zato, ker so bili videti, kot da so na oder pribežali iz kakšnega horrorja Tima Burtona. Poglavitni razlog za te črne napovedi je bil ta, da so bili v živo menda slišati tako, kot v prevodu namiguje njihovo ime – grozno. Ampak od takrat je minilo dobrih deset let in v tem času je petčlanska zasedba poskrbela za temeljito preobrazbo. Oziroma več njih, zaradi česar so se pojavile celo napovedi, da bi utegnili prevzeti primat med stilsko raziskujočimi britanskimi indie bendi, ki ga je do takrat trdno v svojih rokah držala zasedba Radiohead. To se (še) ni zgodilo, je pa vse več tistih, ki The Horrors vidijo kot najboljši otoški bend zadnjega desetletja.
No, za tiste, ki zasedbo iz mesta Southend-on-Sea na vzhodu Anglije poznajo že od prvega singla Sheena Is a Parasite iz leta 2006, njeno zgodnejše koncertno razgrajanje ni presenečenje. Skladba, za katero so si ime izposodili pri newyorških punkovskih ikonah Ramones in kalifornijskih garažnih punkerjih The Cramps ter v kateri so se obregnili ob zaton punka in njegovega vpliva na kulturo, je takrat namreč dodobra pretresla utrujeno britansko indie sceno. Vsega minuto in štirideset sekund dolg, hrupen in oster punkovski šus je razvnel tudi domišljijo kultnega videoumetnika Chrisa Cunninghama, znanega po sodelovanjih z elektronskim ekscentrikom Aphex Twinom, in zanjo je posnel kontroverzen videospot. Ta si je, menda zaradi svetlobnih efektov, pridelal takojšnjo prepoved na televiziji MTV, pozneje se je znašel še na lestvicah najbolj strašljivih glasbenih videospotov.
The Horrors so takrat tudi s priredbo komada Jack the Ripper Screaming Lorda Sutcha (nekakšnega britanskega proto Alicea Cooperja) razkrili, da navdih iščejo v precej oddaljeni preteklosti. Menda so bili ob ustanovitvi celo odločeni, da bodo preigravali le priredbe garažnih rockovskih skladb, posnete pred letom 1966. Že na prvi skupni vaji so odigrali priredbo komada The Witch ameriških garažnih rockerjev The Sonics. Klaviaturist Tom »Furse« Cowan pa je preostale štiri člane navdušil še nad glasbo in inovativnimi producentskimi tehnikami Joeja Meeka, ki je v 60. letih močno spremenil podobo takratnega britanskega popa in rocka.
Njihove navezanosti na zlato obdobje garažnega rocka ni prikril niti albumski prvenc Strange House (2007), ki pa so ga križali še z elementi gotskega rocka in post punka po vzoru The Birthday Party. Enkrat z bizarnim, drugič s humornim zasukom, še raje pa z obema hkrati. Lep primer slednjega je skladba Death at the Chapel, v kateri se glavna junakinja, naveličana idealističnih ljubezenskih popevk, odpravi na množični pokol.
Ni naključje, da je zasedba za (promocijski) podnaslov prve plošče izbrala ime Psychotic Sounds for Freaks and Weirdos (Psihotični zvoki za izrodke in čudake), ki sta si ga izmislila uporabnika njihovega fenovskega spletnega foruma. A smisel za bizarni humor in »risankasta« podoba članov zasedbe sta bila zahteven zalogaj za velik del občinstva, vajenega bolj polikanih in resnobnejših indie bendov, zato je plošča na britanski lestvici prilezla le do 37. mesta. So si pa The Horrors z njo pridobili veliko fenov, naveličanih šablonskosti britanskega rocka iz tega obdobja.
To so začutili tudi vodje neodvisne britanske založniške velikanke XL in jim objavili drugo, stilsko močno drugačno ploščo Primary Colours (2009). Na njej so prostor dali psihedeličnemu rocku in krautrocku, garažni rock so zamenjali s shoegazom in njihov stilistično dovršen art rock, ki so ga izpilili skupaj s producentom Geoffom Barrowom (Portishead), je zasijal v najlepši podobi. Izrazni zasuki in nadgradnje so si sledili tudi z naslednjimi ploščami. S tretjo, Skying (2011), so se ozrli v post punk iz 80. let in britanski NME jo je izbral za ploščo leta. Od garažnega in gotskega rocka so se še bolj odmaknili s četrto ploščo Lumnious (2014), s katero so se znašli v prepletu neopsihedelije, zasanjanega popa in shoegaza.
Na račun izraznega avanturizma so The Horrors postali ljubljenci glasbenih kritikov. Njihovo rastočo priljubljenost, vse bolj dovršeno pisanje pesmi in odrsko suverenost pa so opazili tudi njihovi glasbeni kolegi. Med drugim zvezdniške zasedbe Depeche Mode, Arctic Monkeys in Florence and The Machine, ki so jih povabile na svoje turneje.
Verjetno so tudi te izkušnje z največjih odrov zdaj botrovale temu, da so se na njihovi pravkar objavljeni, stilsko najpestrejši peti plošči V znašle skladbe stadionskih razsežnosti, ki jih poznavalci uvrščajo med najboljše v njihovi diskografiji.
Ja, premierno gostovanje radovednih britanskih rockerjev, ki nočejo igrati na preverjene karte, se bo pred slovenskim občinstvom zgodilo v idealnem trenutku.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.