Ihta / Maja Novak: Jaz sempismen

Zato, mladost, po tvoji temni zarji srce zdih’valo bo, ker se v mladosti sploh nisem zavedala, kakšno srečo imam, da me obkrožajo inteligentni, omikani, bolj ali manj pismeni ljudje. Celo kadar smo se prepirali, smo v trditve samodejno postavljali vejice, in nikoli mi nihče ni zabrusil, da sem, denimo, »odurna«. (O tem več pozneje.) Moja vera, da so vsi ljudje na svetu približno enako artikulirani kot moji sorodniki in prijatelji, je bila tako neomajna, da sem celo pozneje, ko sem se začela družiti z ne ravno načitanimi pivskimi kameradi svojega prvega fanta, okoli tridesetega pa še z delavci na gradbišču SCT-ja v Jordaniji, v njihovih štorastih stavkih videla znak nekakšnega upora proti obče veljavnim družbenim normam, saj si v svoji naivnosti kratko malo nisem mogla predstavljati, da kak človek ne bi zmogel uporabljati zborne izreke, če bi jo hotel. Potem pa so se mi odprle oči.